“Iskrene zgodbe bhakte svojemu duhovnemu očetu” – preberite na spletu brezplačno v celoti

PrenesiIskrene zgodbe duhovnika svojemu duhovnemu očetu (.epub) 1.0.0

Poslušaj na spletu

Prva zgodba

Začetek poti in iskanje nenehne molitve

Po božji milosti sem kristjan, v poslu velik grešnik, po nazivu popotnik brezdomec, najnižjega stanu, tavam iz kraja v kraj. Moje premoženje je sledeče: čez ramena vrečka s krekerji, pod roko sveto pismo; to je vse Štiriindvajseti teden po Trojici sem prišel v cerkev h kosilu molit; preberi apostol iz Pisma Tesaloničanom, začetek 273, ki pravi:moliti brez prestanka. Ta beseda se mi je še posebej vtisnila v spomin in začel sem razmišljati, kako je mogoče neprenehoma moliti, ko pa se mora vsak človek še v drugih stvareh truditi, da bi preživel svoje življenje? Uspelo mi je prebrati Sveto pismo in tam sem na lastne oči videl isto, kar sem slišal – namreč, da je treba neprenehoma moliti, ves čas moliti v duhu , nosite molitvene roke na vsakem mestu. Mislila sem, razmišljala, nisem se vedela odločiti.

Kaj naj naredim, sem pomislil, kje naj najdem nekoga, ki bi mi razložil? Šel bom v cerkve, kjer slovijo dobri pridigarji, morda bom tam slišal kaj v mislih. In levo. Slišal sem veliko zelo dobrih pridig o molitvi. Toda vsi so bili nauki o molitvi nasploh; kaj je molitev; kako moliti; kakšni so sadovi molitve; in nihče ni govoril o tem, kako uspeti v molitvi. Pridiga je bila o molitvi v duhu in o nenehni molitvi; vendar ni bilo navedeno, kako doseči takšno molitev. Tako me poslušanje pridig ni pripeljalo do želenega. Zakaj, potem ko sem jih poslušal in nisem dobil ideje, kako moliti neprenehoma, nisem več poslušal javnih pridig, ampak sem se odločil z Božjo pomočjo poiskati izkušenega in razgledanega sogovornika, ki bi mi razlagal o nenehni molitvi, na podlagi moje neomajne želje po tem spoznanju.

            Dolgo časa sem potoval na različne kraje: ves čas sem bral Sveto pismo in spraševal, ali je kje duhovni mentor ali spoštljiv izkušen voznik? Včasih so mi pripovedovali, da živi v tej vasi gospod že dolgo in se rešuje: ima cerkev v hiši, nikamor ne hodi in ves čas moli k Bogu ter neprenehoma bere dušerešilne knjige. Ko sem to slišal, nisem šel, ampak sem tekel v omenjeno vas; dosegel in dosegel najemodajalca.

– Kaj potrebuješ od mene? – me je vprašal.

Slišal sem, da ste prigovarjajoča in inteligentna oseba; zato te prosim, za božjo voljo, da mi razložiš, kaj je mišljeno s tem, kar je rekel apostol:moliti brez prestanka, in kako lahko molite brez prestanka? To bi rad vedel, pa ne razumem.

Gospod je molčal, me pozorno pogledal in rekel: neprekinjena notranja molitev je nenehno hrepenenje človeškega duha po Bogu. Da bi prišel čas za to sladko vajo, bi moral pogosteje prositi Gospoda, naj te nauči neprenehoma moliti. Molite vedno bolj goreče, molitev sama vam bo razkrila, kako je lahko neprestana; to zahteva čas.

Ko je to rekel, mi je ukazal dati hrano, me poslal na pot in me izpustil. In ni pojasnil.

Spet sem šel; mislil-mislil, bral-bral, premišljeval-premišljeval o tem, kar mi je gospodar povedal in nisem mogel razumeti; in res sem hotel razumeti, zato ponoči nisem spal. Pretekel sem dvesto verstov in zdaj vstopam v veliko deželno mesto. Tam sem videl samostan. Ko sem se ustavil na dvorišču gostilne, sem slišal, da je opat v tem samostanu prijazen, prizanesljiv in neverjeten. Šla sem do njega. Prijazno me je sprejel, me posedel in začel pogostiti.

sveti oče! – rekel sem.

No, kako se rešiti? Živi po zapovedih, a moli k Bogu, pa boš rešen!

Slišim, da je treba neprenehoma moliti, vendar ne vem, kako neprenehoma moliti, in sploh ne razumem, kaj pomeni neprenehoma moliti. Prosim, moj oče, razloži mi to.

Ne vem, dragi brat, kako naj ti drugače razložim. OBSTAJAJO! Čakaj, imam knjigo, tam je razloženo; in prinesel svetemu Dmitriju duhovni nauk o notranjem človeku. Preberite na tej strani.

Začel sem brati naslednje: »To so besede apostolov: molite neprenehoma – razumeti moramo molitev, ki deluje z umom: um je lahko vedno trmast do Boga in nenehno moli k njemu.«

            Pojasnite mi to, kako je lahko um vedno osredotočen na Boga, ne raztresen in moli brez prestanka.

To je zelo čudno, razen komu bo dal sam Bog, je rekel opat. In ni pojasnil.

Ko sem prenočil pri njem in se zjutraj zahvalil za prijazen sprejem, sem nadaljeval pot, ne vedoč, kam grem. Žaloval je zaradi nerazumevanja, toda za tolažbo je bral sv. Sveto pismo. Tako je hodil pet dni po veliki cesti; končno me je zvečer dohitel starec, ki je bil videti iz duhovščine.

Na moje vprašanje je rekel, da je prišel iz puščave, ki je 10 verstov oddaljena od glavne ceste, in me poklical, naj grem z njim v njihovo puščavo. Pri nas po njegovih besedah ​​popotnike sprejmejo, potolažijo in nahranijo skupaj z gosti v hotelu.

Nekako mi ni bilo do noter in na njegovo povabilo sem odgovoril takole: moj mir ni odvisen od stanovanja, ampak od duhovnega vodstva; Ne ženem se za hrano, v torbi imam veliko krekerjev.

In kakšna navodila iščete in čemu se čudite? Vstopi, vstopi, ljubi bratec, k nam; imamo izkušene starešine, ki nam lahko dajo duhovno hrano in nas vodijo na pravo pot, v luči božje besede in razmišljanja staršev sv.

Srečanje s starcem in prvi pouk molitve

Vidite, oče, pred približno enim letom, ko sem bil blizu mize, sem od apostola slišal naslednjo zapoved:moliti brez prestanka. Ker tega nisem mogel razumeti, sem začel brati Sveto pismo. In tudi tam sem marsikje našel božjo zapoved, da je treba moliti neprenehoma, vedno, kadarkoli, povsod, ne samo pri vseh dejavnostih: ne samo v budnem stanju, ampak tudi v spanju.Spim in moje srce gleda . To me je zelo presenetilo in nisem mogel razumeti, kako je to mogoče storiti in na kakšen način; v meni se je zbudila močna želja in radovednost; in podnevi in ​​ponoči mi ni šlo iz misli. In zato sem začel hoditi v cerkve, poslušati pridige o molitvi; a kolikor sem jih poslušal, nisem od nobenega od njih dobil navodil, kako naj neprenehoma molim; vse je govorilo samo o pripravi na molitev ali o njenih sadovih in podobno, ne da bi poučevalo, kako neprenehoma moliti in kaj taka molitev pomeni. Velikokrat sem bral Sveto pismo in z njim preverjal, kar sem slišal; a hkrati ni našel želenega znanja. In tako sem še vedno v začudenju in zaskrbljenosti.

            Starec se je pokrižal in začel govoriti: hvala Bogu, ljubljeni brat, za to, da je v tebi odkril neustavljivo željo po nenehni notranji molitvi. Prepoznajte v tem naslov Boga in se umirite, pazite, da se je do tega trenutka nad vami zgodila preizkušnja privolitve vaše volje v Božji glas in da ste razumeli, da ne z modrostjo tega sveta, ne z zunanjo radovednostjo ne dosežete nebeške svetlobe, nenehne notranje molitve, ampak nasprotno; preprostost srca In zato sploh ni presenetljivo, da niste mogli slišati o bistvenem delu molitve in se naučiti znanosti o tem, kako doseči njeno nenehno delovanje. In resnici na ljubo, čeprav mnogi pridigajo o molitvi in ​​je o njej veliko naukov različnih piscev, a ker vsa njihova razmišljanja temeljijo večinoma na umu, na razmišljanju naravnega uma in ne na dejavnem izkustvu, učijo bolj o pripadnosti molitve kot o bistvu. Drugi čudovito razmišlja o nujnosti molitve; drugi – o njeni moči in blagodejnosti: tretji o sredstvih za popolnost molitve, to je o dejstvu, da molitev nujno zahteva skrbnost, pozornost, toplino srca, čistost misli, spravo s sovražniki, ponižnost, žalost itd. In kaj je molitev? in kako se naučiti moliti? – za ta, čeprav so prva in najnujnejša vprašanja, je zelo redko najti podrobna pojasnila pridigarjev tega časa; Zato so težje za koncept vseh svojih zgoraj naštetih premislekov in zahtevajo skrivnostno vodenje, ne le šolske znanosti. Toda kako škoda, da nas nečimrna, spontana modrost sili, da Boga merimo s človeškim merilom. Mnogi razmišljajo o molitvi popolnoma izkrivljeno, saj menijo, da pripravljalna sredstva in podvigi ustvarjajo molitev, in ne molitev rodi podvige in vse kreposti. V tem primeru sadove ali posledice molitve pomotoma zamenjujejo s sredstvi in ​​metodami zanjo in s tem ponižajo moč molitve. In to je svetemu pismu popolnoma neprijetno: kajti apostol Pavel daje pouk o molitvi z naslednjimi besedami:prosim, ker najprej(najprej)ustvarjati molitve. – Tukaj je prvi nauk v apostolovi izjavi o molitvi ta, da najprej zagotavlja delo molitve:prosim, najprej opravite molitve. Od kristjana se zahteva veliko dobrih del, a delo molitve mora biti na prvem mestu, ker brez nje ne more biti nobeno drugo dobro delo. Brez molitve je nemogoče najti pot do Gospoda, razumeti resnico, križati meso s strastmi in poželenjem, biti v srcu razsvetljen s Kristusovo lučjo in se rešiti brez predhodne, pogoste molitve. Pravim pogosto, ker je popolnost in pravilnost molitve izven našega dosega, kot sveti apostol Pavel: molili bomo glede na čas, ne vemo, kako bo. Zato je usodi naše sposobnosti prepuščena samo pogostost, stalnost, kot sredstvo za doseganje molitvene čistosti, ki je mati vsega duhovnega dobrega. Poskrbite za svojo mater in ona vam bo naredila otroka, pravi sveti Izak Sirin, naučite se pridobiti prvo molitev in udobno boste opravljali vse kreposti. In tisti, ki ne poznajo prakse in skrivnostnih naukov staršev sv

            V tem intervjuju sva se brezčutno približala skoraj sami puščavi. Da ne bi zamudil tega modrega starca, ampak da bi pridobil dovoljenje za svojo željo, sem mu pohitel reči: stori mi uslugo, pošteni oče, razloži mi, kaj pomeni nenehna notranja molitev in kako se je naučiti: vidim, da jo poznaš podrobno in iz izkušenj.

Starec je z ljubeznijo sprejel mojo prošnjo in me poklical k sebi: pridi zdaj k meni, dal ti bom knjigo svetih staršev, iz katere boš jasno in podrobno razumel in se z božjo pomočjo naučil molitve. Vstopili smo v celico in starec je začel govoriti naslednje: Nenehna notranja Jezusova molitev je neprekinjeno, nenehno klicanje Božjega imena Jezusa Kristusa z usti, umom in srcem, pri čemer si predstavljamo Njegovo nenehno navzočnost in prosimo Njegovega usmiljenja pri vseh dejavnostih v vsaki dejavnosti. Razodeva se v naslednjih besedah: Gospod, Jezus Kristus, usmili se me! In če se nekdo navadi na ta klic, bo čutil veliko tolažbo in potrebo, da vedno opravi to molitev, tako da ne more ostati brez molitve, in se bo sama izlila iz njega.

Zdaj razumete, da obstaja nenehna molitev? – Zelo jasno, moj oče! Za božjo voljo, nauči me, kako to doseči! – sem vzkliknila od veselja.

Branje “Prijaznost» in duhovni napredek

Kako se naučiti moliti, bomo brali v tej knjigi. Ta knjiga se imenujeprijaznost. Vsebuje popolno in podrobno znanost nenehne notranje molitve, ki jo uči petindvajset svetnikov. očetov, in je tako visoko in koristno, da velja za glavnega in prvega mentorja v kontemplativnem duhovnem življenju in, kot razodeva sveti Nicefor, »brez truda in znoja vodi k odrešenju«.

– Ali je višje in svetejše od Svetega pisma? – sem vprašal.

– Ne, ni višja ali svetejša od Svetega pisma, ampak vsebuje v sebi lahkotno razlago tega, kar je skrivnostno zajeto v Svetem pismu, in po svoji višini ni razumno za naš kratkovidni um. Predstavljam vam primer tega: sonce je največja, briljantna in čudovita luč; vendar tega ne morete kontemplirati in upoštevati s preprostim, neobremenjenim očesom. Potrebujete znamenito umetno steklo, čeprav je milijonkrat manjše in temnejše od sonca, skozi katerega bi lahko gledali tega čudovitega kralja luči, občudovali in prejemali njegove ognjene žarke. In sveto pismo je sijoče sonce inprijaznost– potrebujete steklo.

Zdaj poslušajte, prebral bom, kako se naučiti nenehno moliti. – Starec je razkrilprijaznost, je našel nauke svetega Simeona Novega Teologa in začel: “sedi tiho in sam, skloni glavo, zapri oči; dihaj tišje, z domišljijo poglej v svoje srce, prenesi svoj um, to je svoje misli iz glave v srce. Ko dihaš, reci: “Gospod Jezus Kristus, usmili se me. odženite misli, imejte umirjeno potrpljenje in to vajo pogosteje ponavljajte.

Potem mi je starec vse to razložil, pokazal primer, beremo pa tudi zprijaznostSv. Grigorij Sinait in Rev.Kalistain Ignacij. Starec mi je s svojimi besedami razložil vse, kar sem prebral v Dobrotolyubiji. Vse sem pozorno in navdušeno poslušala, vsrkavala spomin in se poskušala spomniti čim več podrobnosti. Tako smo sedeli celo noč in brez spanja odšli do jutra.

Starejši, ki me je izpustil, me je blagoslovil in mi rekel, da sem se naučil moliti, naj grem k njemu z iskreno izpovedjo in razodetjem, ker je brez mentorjevega prepričanja neprijetno in ne zelo uspešno, da se sam ukvarjam z notranjim delom.

Ko sem stal v cerkvi, sem čutil gorečo vnemo, da bi se čim bolj učil notranje neprestane molitve in prosil sem Boga, naj mi pomaga. Potem sem si mislil, kako bom šel k starcu po nasvet ali po duha z razodetjem; navsezadnje ti v hotelu ne pustijo ostati več kot tri dni, v bližini puščave ni apartmajev? Končno sem slišal, da je vas 4 milje stran. Tja sem prišel iskat prostor; in na mojo srečo mi je Bog pokazal udobje. Tam sem za celo poletje najela moža, da je skrbel za vrt, da sem lahko sama živela v koči na tem vrtu. Hvala Bogu! – našel miren kraj. In tako je začel živeti in se učiti, po metodi, ki mi je bila prikazana, notranje molitve in hoditi k starcu.

En teden sem se marljivo ukvarjal s preučevanjem nenehne molitve sam na vrtu, točno tako, kot mi je razložil starec. Sprva se je zdelo, da zadeva ni več. Takrat sem začutila veliko obremenitev, lenobo, dolgočasje, predolg spanec in razne misli so se mi zameglile. Z žalostjo sem šel k starcu in mu povedal svojo situacijo. On, ko me je prijazno srečal, je začel govoriti: to je, moj ljubljeni brat, vojna proti tebi temnega sveta, ki mu nič v nas ni tako strašno kot iskrena molitev, zato te na vse načine poskuša preprečiti in te odvrniti od učenja molitve. Sovražnik pa ne ravna drugače kot z božjo voljo in prizanesljivostjo, kolikor je za nas potrebno. Jasno je, da še vedno potrebujete preizkus ponižnosti; in zato je še prezgodaj, da bi se s pretirano vnemo dotaknili višjega srčnega vhoda, da ne bi padli v duhovno sebičnost.

Tukaj vam bom bral o tem primeru učenja odprijaznost. Starec je našel nauk prečastitegaNikeformenih in začel brati: “če po malem delu ne moreš vstopiti v deželo srca, kot ti je bilo razloženo, potem stori, kar ti rečem, in z Božjo pomočjo boš našel, kar iščeš. Veš, da je sposobnost govora v grlu vsakega človeka. če hočeš) in naj to nenehno govorim: Gospod Jezus Kristus, usmili se me!

            Tukaj lahko slišite, kako sv starši v tem primeru, je dejal starec. In zato morate zdaj z oblastjo sprejeti zapoved, da čim bolj ustvarjate Jezusovo molitev. Tukaj ti je rožni venec, s katerim vsak dan prvič zmoliš vsaj tri tisoč molitev. Ne glede na to, ali stojite, ali sedite, ali hodite ali ležite, recite brez prestanka: Gospod Jezus Kristus, usmili se me – ne glasno in ne naglo; in se prepričajte, da zvesto opravljate tri tisoč na dan, ne dodajajte ali zmanjšujte sami. Bog vam bo s tem pomagal doseči neprekinjeno delovanje srca.

Z veseljem sem sprejel to naročilo in odšel na svoje mesto. Začel sem delati pravilno in točno tako, kot me je učil starec. Dva dni mi je bilo težko, potem pa je postalo tako enostavno in zaželeno, da ko ne zmoliš molitve, se je pojavila nekakšna zahteva po ponovnem opravljanju Jezusove molitve in se je začelo izgovarjati bolj udobno in lahkotno, ne toliko kot prej s prisilo.

To sem naznanil starešini in ukazal mi je, naj opravim šest tisoč molitev na dan, rekoč: Bodi miren in le čim bolj zvesto poskušaj opraviti toliko molitev, ki so ti zaupane: Bog se te bo usmilil.

Ves teden sem v svoji samotni koči vsak dan premolil šest tisoč Jezusovih molitev, ne da bi se nič zmenil in se ne ozrl na svoje misli, kakor koli so se bojevale; to je vse, kar je poskušal storiti, natančno izpolniti starešinovo zapoved, In kaj? – Tako sem navajen na molitev, da ko preneham z njo tudi za kratek čas, čutim, da ne glede na to, koliko nekaj pridobim, koliko izgubim; Začel bom z molitvijo in spet v isti minuti bo lahko in tolažilno. Ko koga srečaš, nočeš več govoriti, ampak hočeš biti sam in moliti; se navadila en teden.

Ko me ni videl deset dni, me je prišel obiskat starec sam; Razložil sem mu svoje stanje. Ko je poslušal, je rekel: Zdaj ste navajeni na molitev, poglejte, ohranite in okrepite to navado, ne izgubljajte časa v temi in se z Božjo pomočjo odločite, da ne boste zaman opravljali dvanajst tisoč molitev na dan; Držite se osamljenosti, vstanite prej in pojdite spat pozneje, vsaka dva tedna pridite k meni po nasvet.

            Začel sem delati, kot mi je ukazal starec, in prvi dan sem komaj imel čas, da sem pozno zvečer končal svoje pravilo dvanajst tisočakov. Drugi dan je to naredil lahkotno in z užitkom. Sprva sem med neprekinjenim recitiranjem molitve čutil utrujenost ali kot da bi jezik zaostal in nekakšno otrdelost v čeljusti, čeprav prijetno, nato rahlo in subtilno bolečino v nebu, nato sem začutil rahlo bolečino v palcu leve roke, s katerim sem šel skozi rožni venec, dalo mi je prijeten občutek. Hkrati se je zdelo, da vse to navdušuje in sili k večjemu ustvarjanju molitve. In tako je peti dan zvesto opravil dvanajst tisoč molitev in skupaj z navado prejel užitek in lov.

Nekako zgodaj zjutraj me je zbudila molitev. Začel je brati jutranje molitve, vendar jih jezik ni spretno izgovarjal in vsa želja je seveda želela ustvariti Jezusovo molitev. In ko sem začel, kako enostavno in prijetno je postalo in zdelo se je, da jezik in usta izgovarjata sama od sebe brez moje prisile! Ves dan sem preživel v veselju in bil kot odtujen od vsega drugega, kot da sem na drugi zemlji in z lahkoto sem zgodaj zvečer opravil dvanajst tisoč molitev. Zelo sem hotel tudi moliti, a nisem upal storiti, kar je starec ukazal. Na ta način in druge dni sem še naprej klical ime Jezusa Kristusa z lahkoto in privlačnostjo do njega.

Nato je šel k starcu po razodetje in mu podrobno povedal. Po poslušanju je začel govoriti: hvala Bogu, da sta se v tebi razodela lov in lahkotnost molitve. To je naravna zadeva, ki prihaja iz pogoste vaje in podviga, tako kot stroj, v katerem se daje potiskanje ali sila glavnemu kolesu, ki dolgo dela samo od sebe; in da bi lahko nadaljevalo svoje gibanje, je treba to kolo namazati in potiskati. Torej, ali vidite, s kakšnimi čudovitimi sposobnostmi je človekoljubni Bog preskrbel celo čutno naravo človeka, ki jo je čutiti tudi zunaj milosti in ne v očiščeni čutnosti in v grešni duši, kot ste sami že izkusili? In kako čudovito, čudovito in prijetno je, ko Gospod z veseljem odpre dar spontane duhovne molitve in očisti dušo strasti? To stanje ni upodobljeno in odkritje te molitvene skrivnosti je predokus sladkosti nebeške dežele. Iskalcem Gospoda bo to všeč v preprostosti ljubečega srca! Zdaj ti dovolim: moli, kolikor hočeš, kolikor je mogoče, poskušaj posvetiti vse svoje budne ure molitvi in ​​kliči Jezusovo ime brez zadržkov! Kristus, ki se ponižno izročaš Božji volji in čakaš na njegovo pomoč: Verjamem, da te ne bo zapustil in bo usmeril tvojo pot.

            Ko sem sprejel to navodilo, sem vse poletje preživel v nenehni besedni molitvi k Jezusu in bil sem zelo miren. V sanjah sem pogosto sanjal, da molim. In čez dan, če sem slučajno koga srečal, so se mi vsi zdeli prijazni kot sorodniki, čeprav se z njimi nisem ukvarjal. Same misli so se popolnoma umirile in nisem razmišljal o ničemer, razen o molitvi, poslušanju katere se je um začel nagibati, srce pa je začelo čutiti toplino in nekakšno prijetnost. Ko je prišlo v cerkev, se je dolga puščavska služba zdela kratka in ni bila več naporna za sile kot prej. Moja osamljena koča se mi je zdela čudovita palača in nisem vedel, kako naj se zahvalim Bogu, da mi je tako bednemu grešniku poslal tako rešilnega starešino in mentorja.

Smrt starca in začetek samostojne poti

Toda za kratek čas sem uporabil navodila svojega prijaznega in bogomudrega starca – konec poletja je umrl. Ko sem se s solzami poslovila od njega, se mu zahvalila za očetovski nauk mene, ubogega, sem prosila za njim blagoslova za rožni venec, s katerim je vedno molil. Tako sem ostal sam. Končno je minilo poletje in vrt je bil očiščen. Začel sem živeti nikjer. Človek me je obračunal, mi dal dve celi za stražo in stresel vrečo ocvirkov na cesto, in spet sem šel potovati v druge kraje; vendar ni hodil več kakor prej s potrebo; klicanje imena Jezusa Kristusa me je razvedrilo na poti in vsi ljudje so postali bolj prijazni do mene, zdelo se je, kot da bi me vsi začeli ljubiti.

Nekega dne sem začel razmišljati, kam naj dam prejeti denar za vzdrževanje vrta in za kaj naj ga porabim? OBSTAJAJO! nehaj! Starega zdaj ni več, nikogar ni, da bi učil; Kupil si bomprijaznost, in od njega se bom naučil notranje molitve. Pokrižal sem se in šel z molitvijo. Dosegel je deželno mesto in začel spraševati Dobrotolyubstvo v vrstah; Na enem mestu sem ga našel, pa še takrat zahtevajo tri kompletne, jaz pa imam samo dva; barantal, barantal, pa trgovec ni nič popustil; nazadnje je rekel: Pojdi v to cerkev, vprašaj tamkajšnjega cerkovnika; ima tako staro knjigo, morda ti jo da za dve celi. Sem šla in res kupila za dve celi Kindnessa, vsega obrabljenega in starega; vesel, da ga je Abijak popravil, pokril s krpo in dal v torbo z mojo Biblijo.

            Tako zdaj hodim in nenehno molim Jezusovo molitev, ki mi je ljuba in slajša kot vse na svetu. Včasih prehodim sedemdeset verstov ali več na dan, pa ne čutim, da hodim; ampak samo čutim, da molim. Ko me zgrabi hud prehlad, začnem intenzivno moliti in kmalu mi bo po celem telesu toplo. Če me začne premagati lakota, bom pogosteje klical ime Jezusa Kristusa in pozabil, da sem hotel jesti. Ko zbolim, me začnejo boleti hrbet in noge, začnem poslušati molitev in ne čutim bolečine. Kdor me žali, se bom le spomnil, kako se Jezusova molitev uživa; takoj bosta užaljenost in jeza minila in vse bom pozabil. Nekako sem postal nor, nič me ne skrbi, nič me ne obremenjuje, nič ne bi pogledal begajočega in bil bi sam; le iz navade se hoče nenehno ustvarjati molitev, in ko to počnem, se zelo zabavam. Bog ve, kaj se mi dogaja. Seveda je vse to čutno, ali, kakor je rekel pokojni starec, naravno in umetno iz veščine; vendar si zaradi svoje nevrednosti in neumnosti še ne upam začeti preučevati in obvladati duhovne molitve v svojem srcu. Čakam na uro božje volje, upam na molitve svojega pokojnega starešine. Čeprav torej v svojem srcu nisem dosegel nenehne samodelujoče duhovne molitve, vendar hvala Bogu zdaj jasno razumem pomen besed, ki sem jih slišal pri apostolu:
      “Neprestano molite.”

Prijateljeva zgodba

Potovanje po Sibiriji in zgodba o kapitanu

Dolgo časa sem potoval po različnih krajih z Jezusovo molitvijo, ki me je spremljala in me bodrila in tolažila na vseh poteh, ob vseh srečanjih in priložnostih. Končno sem začutil, da bi bilo bolje ostati nekje na enem mestu, tako zaradi udobne samote kot zaradi študijaprijaznost, ki jih berem tudi po malem, zleknjen med nočitvami ali med dnevnim počitkom; obstajala pa je močna želja, da bi se nenehno poglabljal vanjo in z vero črpal iz nje pravi nauk za odrešenje duše s srčno molitvijo. Ker pa se v skladu s to svojo željo zaradi neuporabe moje leve roke že od otroštva nisem mogel nikjer zaposliti pri nobenem fizičnem delu; in zato, ker nisem mogel imeti stalnega zatočišča, sem odšel v sibirske dežele, k svetemu Inocencu Irkutskemu, z namenom, da bom brez besed skozi gozdove in stepe Sibirije, zato bi bilo bolj priročno, da se ukvarjam z molitvijo in branjem. Tako sem hodil, vendar sem brez nehanja molil. Končno sem po kratkem času začutil, da se je sama molitev nekako začela premikati v srce, to je, da je srce med svojim običajnim utripom začelo z vsakim utripom samo sebi govoriti molitvene besede, na primer: 1) Gospod, 2) Jezus, 3) Kristus itd. Nehal sem moliti z usti in začel pozorno poslušati, kaj govori moje srce; spomnim se, kako mi je pokojni starec razlagal, kako prijetno je bilo. Nato je začel čutiti subtilno bolečino v svojem srcu in v svojih mislih tako ljubezen do Jezusa Kristusa, da se je zdelo, da bi, če bi ga videl, planil na njegove noge in jih ne bi izpustil iz svojih rok, sladko lobiranje, do solz, ampak zahvaljujoč dejstvu, da daje tako tolažbo za svoje ime, draga.

Kasneje se je v srcu začelo pojavljati nekakšno blagodejno ogrevanje in ta toplota se je razširila po prsih. To me je usmerilo predvsem k pridnemu branjuprijaznost, da bi zaupal svojim občutkom in se naučil nadaljnje prakse notranje srčne molitve; kajti brez tega verovanja sem se bal, da ne zapadem v lepoto, ali da ne sprejmem naravnih dejanj za milost in da me ne navduši hitro pridobitev molitve, kakor sem slišal od pokojnega starca. In zato sem hodil več ponoči in večinoma preživljal dneve ob branju Dobrotolyubija, sedeč v gozdu pod drevesi. Ah, koliko novega, koliko modrega in še neznanega branja mi je razkrilo! Med vadbo v njej sem jedel takšen užitek, kot si ga do sedaj nisem mogel niti predstavljati. Dejansko, čeprav so bili nekateri odlomki nerazumljivi, ko sem jih bral mojemu nespametnemu umu, so mi posledice, ki izhajajo iz molitve srca, pojasnile nesporazum; poleg tega sem občasno v sanjah videl svojega pokojnega starešino, ki mi je marsikaj razložil in mojo nespametno dušo vedno bolj nagibal k ponižnosti. Tako sem užival dva poletna meseca. Več sem potoval po gozdovih in po poteh: če bi prišel v vas, bi prosil za vrečko krekerjev in pest soli, natočil rdečo peso vode in spet sem šel sto verst.

Od grehov moje bedne duše ali od potrebe po duhovnem življenju ali od boljšega pouka in izkušenj so se proti koncu poletja začele pojavljati skušnjave. Namreč: šel sem ven na glavno cesto, v mraku sta me prehitela dva človeka, ki sta bila videti kot vojaka; začel zahtevati denar. Ko sem rekel, da nimam niti centa, niso verjeli in so kljubovalno zavpili: “Lažeš! Popotniki poberejo veliko denarja!” Eden od njih je rekel: “Z njim se ni kaj dosti pogovarjati,” in me udaril s kijem po glavi, da sem padel v nezavest. Ne vem, koliko časa sem ležal nezavesten; ko pa sem se zbudil, sem videl, da ležim pri gozdu blizu ceste, ves raztrgan in moje torbe ni bilo več; prerezane so bile samo vrvi, na katerih so ga nosili. Hvala bogu, da mi niso vzeli potnega lista, ki je bil v mojem starem klobuku, da bi lahko čim prej pričal, kjer je treba. Ko sem vstala, sem grenko jokala, ne toliko zaradi glavobola, ampak zaradi mojih knjig, Svetega pisma inprijaznostki so bile v torbi. Niti podnevi niti noči nisem nehala žalovati in jokati. Kje je zdaj moje Sveto pismo, ki sem ga bral že od otroštva in ga vedno imel s seboj? Kje je moja Dobrohotnost, iz katere sem črpal tako pouk kot tolažbo? Jaz, revež, sem izgubil tako prvi kot zadnji zaklad v svojem življenju, saj se ga še nisem nasitil. Raje bi bil popolnoma ubit, kot živel brez te duhovne hrane! Zdaj jih ne morem več kupiti!

Dva dni sem komaj premikal noge, izčrpan od te žalosti; tretji pa je popolnoma izčrpan padel pod grm in zaspal. Tako vidim v sanjah, kot da sem v puščavi v celici svojega starca in žalujem svojo žalost. Starec, ki me je tolažil, je začel govoriti: to je lekcija zate, da bodi brezstrasen do zemeljskih stvari za bolj udobno potovanje v nebesa. To ti je dovoljeno, da ne padeš, poželenje pa je duhovno. Bog želi, da kristjan popolnoma zavrne svojo voljo, željo in kakršno koli strast do njega in se popolnoma preda Njegovi Božji volji. Vse primere ureja v korist in odrešenje človeka.Vsi hočejo biti rešeni. In zato se razveselite in verjemite, das skušnjavo bo Gospod ustvaril presežek. In kmalu boste veliko bolj potolaženi, kot ste zdaj žalostni. S temi besedami sem se zbudil, začutil krepitev moči, v duši pa kot nekakšno zarjo in spokojnost. Naj se zgodi božja volja, sem rekel, se pokrižal, vstal in odšel. Molitev je spet začela delovati v mojem srcu kot prej in tri dni sem mirno potoval.

            Naenkrat na cesti prehitim skupino rudarjev, ki jih spremlja konvoj. Primerjajoč se z njima, videl sem dva človeka, ki sta me oropala, in ko sta prihajala z druge strani, sem jima padel pred noge in ju prepričljivo prosil, naj mi povesta, kje so moje knjige? Sprva niso bili pozorni name, potem pa je eden od njih začel govoriti: če nam nekaj daš, ti bomo povedali, kje so tvoje knjige. Daj nam celoto. Zaobljubil sem se, da bom dal, gotovo bom dal, tudi če prosim za svet zavoljo Kristusa; tukaj, ko hočeš, vzemi moj potni list v zastavo. Rekli so, da so moje knjige prevažali v vagonu skupaj z drugimi ukradenimi predmeti. Kako jih lahko dobim? Vprašajte kapitana, ki nas spremlja. Odhitel sem do kapitana in mu podrobno razložil. Mimogrede me je vprašal: znaš res brati Sveto pismo? Ne samo, da lahko vse preberem, sem odgovoril, ampak znam tudi napisati: na Svetem pismu boste videli napis, da je moje; ampak moj potni list prikazuje isto ime in vzdevek. Kapitan je začel govoriti: Ti goljufi so pobegli vojaki, živeli so v zemljanki in mnoge oropali. Včeraj jih je ujela pametna luknja, iz katere so hoteli zadeti trojko. Predvidevam, da vam bom pokazal vaše knjige, ko bodo tukaj; ti pa greš k nama spat; ni daleč, štiri verste je, sicer ti ne bo treba ustavljati odra in vlaka. Z veseljem sem šel do konja jahačega kapitana in se z njim pogovarjal. Videla sem, da je dober in pošten človek, pa ni več mlad. Vprašal me je, kdo sem, od kod sem in kam grem. Vse sem odgovoril po resnici; in tako smo prišli do etapne koče za prenočišče. Ko je našel moje knjige, mi jih je dal in rekel: kam boš šel ponoči, prenoči tukaj v moji veži. ostal sem.

Ko sem knjige prejel, sem bil tako vesel, da nisem vedel, kako naj se Bogu zahvalim; tiščal mi knjige na prsi in jih držal, dokler moje roke sploh niso okostenele. Od veselja so mi tekle solze iz oči in srce mi je sladko utripalo od veselja!

Kapitan me je pogledal in vprašal: Očitno je, da radi berete Sveto pismo. Na to od veselja nisem mogel odgovoriti, samo jokal sem. Nadaljeval je: Sam, brat, vsak dan natančno berem evangelij. Hkrati je odpel uniformo in slekel mali evangelij kijevskega tiska, ves kovan v srebro. Sedi, povedal ti bom, kaj me je pripeljalo do tega. Toda postrezite nam večerjo!

            Sedli smo za mizo, stotnik je začel pripovedovati: od mladih nog sem služil v vojski, ne v garniziji; poznal službo in bil rad glavni, kot dober praporščak. A poleti so bili mladi, prijatelji tudi; na žalost sem se navadil piti, a na koncu se je pojavila tudi bolezen pijanosti; ko ne pijem, sem dober častnik, če pa kadim, bom šest tednov v postelji. Dolgo so me prenašali, nazadnje so me zaradi nesramnosti načelnika opili, naredili so me za vojaka za tri leta, s premestitvijo v garnizon; in če se nisem popravil in nehal piti, so mi zagrozili z najstrožjo kaznijo. V tem nesrečnem stanju, ne glede na to, koliko sem se poskušal zadržati in ne glede na to, koliko so me zdravili, nisem mogel zapustiti svoje strasti in zato so me hoteli premestiti v zaporniške družbe. Ko sem to slišal, nisem vedel, kaj bi sam s seboj.

Nekega dne sem sedel v kasarni in razmišljal. Nenadoma je k nam vstopil menih s knjigo za nabirko za cerkev. Kdor je mogel, se je prijavil. Ko se mi je približal, me je vprašal: “Zakaj si tako žalosten?” Govoril sem z njim, povedal sem svojo žalost; menih, ki je sočustvoval z mojim položajem, je začel: Enako je bilo z mojim lastnim bratom in to je tisto, kar mu je pomagalo: njegov duhovni oče mu je dal evangelij in trdno ukazal, da mora, kadar hoče vina, prebrati vsaj eno poglavje iz evangelija; če bi hotel še enkrat, bi še enkrat prebral naslednje poglavje. Moj brat je začel to početi in v kratkem času je njegova strast do pijače izginila in zdaj že petnajst let ni vzel v usta niti kapljice hmelja. Naredite to in videli boste koristi. Evangelij imam, mislim, da ti ga bom prinesel.

            Ko sem to slišal, sem mu rekel: Kje mi more tvoj evangelij pomagati, ko me ne moj trud ne medicinski pripomočki niso mogli obdržati? To sem rekel, ker nikoli nisem bral evangelijev. Ne govorite tega, je ugovarjal menih, zagotavljam vam, da bo koristno. Naslednji dan mi je menih prinesel ta evangelij. Odprl sem, pogledal, prebral in rekel: ne bom vzel; tukaj ne boste razumeli ničesar; in nisem vajen brati cerkvenega pečata. Menih me je še naprej prepričeval, da je v besedah ​​evangelija milostna sila; kajti kar je zapisano v njem, je govoril sam Bog. Ni nujno, da ne razumete, le pozorno preberite. Neki svetnik je rekel: če ne razumete Božje besede, potem demoni razumejo, kar berete, in trepetajo; navsezadnje pijana strast nujno vznemirja demone. Povedal pa vam bom naslednje: Janez Zlatousti piše, da že sam tempelj, v katerem je shranjen evangelij, straši duhove teme in je neprimerno dostopen njihovim zvijačam. Ne spomnim se več – nekaj sem dal tistemu menihu, vzel mu ta evangelij in ga dal v škatlo z drugimi stvarmi in pozabil nanj. Čez nekaj časa je prišel čas, da vprašam, smrt je hotela vino, in hitro sem odklenil zaboj po denar in stekel v gostilno. Najprej mi je padel v oči evangelij in hitro sem se spomnil vsega, kar mi je menih povedal, ga razgrnil in začel brati najprej 1. poglavje Mateja. Ko sem jo prebral do konca, nisem razumel ničesar; in se spomnil, da je menih rekel: ni potrebe, da ne razumeš, samo pozorno preberi. Naj, mislim, preberem še eno poglavje; Prebral sem in postalo mi je bolj jasno. Daj in tretje; komaj jo je začel, je nenadoma zazvonilo v baraki: na mesta na posteljah. Zato je bilo nemogoče iti čez vrata; pa sem ostal.

Ko sem zjutraj vstal in se namestil, da grem po vino, sem si mislil: prebral bom poglavje iz evangelija, kaj se bo zgodilo? Prebral sem in nisem šel. Spet sem si zaželel vina; Začel sem brati in postalo je lažje. To me je razveselilo; in ob vsaki želji po vinu sem začel brati na glavi evangelij. Od takrat naprej je bilo vse lažje, nazadnje, ko je končal vse štiri evangeliste, ga je strast do pijače popolnoma minila in postala je gnusoba. In natanko dvajset let sploh ne uživam nobene opojne pijače.

Vsi so bili presenečeni nad to spremembo: po treh letih sem bil ponovno povišan v častniški čin, nato še v naslednje in na koncu sem postal poveljnik. Poročil sem se, žena je bila prijazna, obogateli smo in zdaj, hvala bogu, živimo in pomagamo revnim, z močjo urina sprejemamo čudno. Že imam sina, ki je častnik in čeden fant.

            Poslušajte, odkar sem bil ozdravljen od pijanosti, sem se zaobljubil, da bom vsak dan, do konca svojega življenja, bral evangelij, po celem evangelistu za en dan; kljub vsem oviram. To zdaj počnem. Če se v moji pisarni veliko dogaja in sem zelo utrujen, bom zvečer leže prisilil svojo ženo ali sina, da nad menoj prebere cel evangelist, in zato se tega svojega pravila strogo držim. V zahvalo in za Božjo slavo sem ta evangelij uokviril v čisto srebro in ga vedno nosim na prsih.

Z užitkom sem poslušal te kapitanove govore in mu rekel: Videl sem isti primer: v naši vasi, v tovarni, je bil en mojster zelo spreten pri svojem delu, dober in drag mojster, a je žal tudi pil, in to pogosto. Neki bogaboječi mož mu je svetoval, naj, ko si zaželi vina, zmoli 33 Jezusovih molitev, v čast Svete Trojice in po številu triintridesetih let zemeljskega življenja Jezusa Kristusa. Mojster je ubogal, začel to početi in kmalu nehal piti. Ampak kaj drugega? po treh letih je odšel v samostan.

In kaj je višje, je vprašal stotnik – Jezusova molitev ali evangelij? – Vseeno je, sem odgovoril, – da je evangelij Jezusova molitev; ker Božje ime Jezusa Kristusa vsebuje vse evangeljske resnice. Sveti očetje pravijo, da je Jezusova molitev povzetek celotnega evangelija.

Končno smo molili; kapitan je začel brati Markov evangelij od začetka, jaz pa bom poslušal in ustvaril molitev v svojem srcu. Ob dveh ponoči je stotnik dokončal evangelist in šli smo počivat.

Kot ponavadi sem zgodaj zjutraj vstal; so še spali, in takoj, ko se je začelo zdaniti, sem odhitel k svojemu ljubljenemuprijaznost. S kakšnim veseljem sem ga odprl! Bilo je, kot bi videl lastnega očeta, ki je bil daleč stran, ali kot da bi videl prijatelja, ki je vstal od mrtvih. Lobiral sem pri njem in se zahvaljeval Bogu, da mi ga je vrnil; takoj sem začel brati “Theoliptusiz Filadelfije”, v 2. delu Dobrotolyubiusa. Presenetil me je njegov nauk, v katerem hkrati enemu in istemu človeku predlaga, naj pošlje tri različne stvari: sedenje pri obedu, pravi, daj telesu hrano, branje ušesom in molitev umu. Toda spomin na zadnji, veselo doživeti večer mi je dejansko omogočil to misel. In tu se mi je razkrila skrivnost, da um in srce nista isto.

Ko je kapitan vstal, sem šel ven, da bi se mu zahvalil za njegovo prijaznost in se od njega poslovil. Dal mi je čaj, dal mi celega in se poslovil. Tako sem šel na pot, vesel.

            Ko sem pretekel versto, sem se spomnil, da sem vojakom obljubil polno, kar nepričakovano zdaj imam. Naj jim ga dam ali ne? Ena misel mi je rekla: pretepli so te in oropali, tega pa ne morejo izkoristiti sebi v prid, ker so aretirani. In druga misel je predstavljala nekaj drugega: spomnite se, kaj piše v Svetem pismu: “Če hoče tvoj sovražnik, ga zaduši. . Prepričan sem se vrnil in ravno ko sem se približal odru, so ven pripeljali vse rudarje, da bi jih odpeljali do naslednje postaje; Hitro sem pritekla, dala svojega bivšega fanta v roke in rekla: spreobrnite se in molite: Jezus Kristus je človekoljuben, ne bo vas zapustil! In s tem jih je zapustil in odšel v drugo smer na svoji poti.

Ko sem pretekel 50 verstov po glavni cesti, sem se odločil, da se obrnem na turistični vodnik za več samote in priročnega branja. Dolgo časa sem hodil po gozdovih, občasno sem naletel na majhne vasice. Včasih je ves dan preživel v gozdu in pridno bralprijaznost; Od njega sem dobil veliko čudnega znanja. Moje srce je bilo vžgano k združitvi z Bogom s pomočjo notranje molitve, ki sem se je želel naučiti pod vodstvom in nadzorom prijaznosti; hkrati pa me je žalostilo, da še nisem našla zavetja, kjer bi se lahko mirno ves čas ukvarjala z branjem.

Takrat sem tudi prebral svoje Sveto pismo in začutil, da ga bolj jasno razumem, za razliko od prej, ko se mi je zdelo toliko nerazumljivega in sem bil pogosto presenečen. Po pravici pravijo sv. starši, daprijaznostje ključ do odkrivanja skrivnosti svetega pisma. Ko mi je to uspelo, sem delno začel razumeti skrivni pomen Božje besede; začelo se mi je razodevati, kaj je najbolj notranja skrivnost človekovega srca, kaj je prava molitev, kaj je čaščenje duha, kaj je kraljestvo v nas, kaj je neizrekljiva prošnja vzdihujočega Svetega Duha, da boš v meni, da mi daš svoje srce, to pomeni obleči se v Kristusa, to pomeni zaroko Duha v naših srcih: Očeta itd. itd. Ko sem hkrati začel moli s srcem, vse, kar me je obdajalo, se mi je prikazalo v čudoviti podobi: drevesa, trava, ptice, zemlja, zrak, svetloba, vse se mi je zdelo, da mi govori, da obstaja za človeka, izpričuje Božjo ljubezen do človeka in vse moli, vse poje Božjo slavo. In iz tega sem razumel, kar se v Dobrotoljubiji imenuje “upravljanje besed bitja” in videl sem način, na katerega se lahko pogovarjate z Božjimi stvaritvami.

Srečanje z gozdarjem v oddaljenem gozdu

Dolgo sem tako potoval. Končno je prišel v tako oddaljen kraj, da tri dni ni naletel na eno samo vas. Mojih krekerjev ni bilo več in bil sem zelo žalosten, da ne bi umrl od lakote. Ko sem začel moliti s srcem, me je minil obup, popolnoma sem se prepustil božji volji in postal sem veder in miren. Nekaj ​​jih je šlo po cesti, ki je ležala blizu ogromnega gozda, videl sem pred sabo dvoriščnega psa, ki je pritekel iz tega gozda; Pomignil sem ji in ona, ko je prišla, me je začela božati; Razveselil sem se in si mislil: to je Božje usmiljenje! – zagotovo se v tem gozdu pase čreda in seveda je to krotek pastirski pes ali pa je morda lovec na lovu; ali tako, ali tako, pa vsaj malo kruha prosim, ker že drugi dan nisem jedel, ali vprašam, kje je kakšna bližnja vas. Ko se je vrnil na mojo stran in videl, da mi ni kaj vzeti, je pes spet stekel v gozd po ozki poti, po kateri je prišel na cesto. Sledil sem ji; ko je prehodil dvesto sežnjev, je med drevjem videl, da je pes zašel v luknjo, iz katere je začel lajati.

Skozi debelo drevo pride ven suh, bled moški srednjih let. Vprašal me je, kako sem prišel sem? Vprašal sem ga, zakaj je tukaj? In sva se lepo pogovarjala. Moški me je poklical v svojo zemljanko in mi naznanil, da je gozdar in da čuva ta gozd, ki je bil prodan za posek. Ponudil mi je kruh in sol in začela sva pogovor. Zavidam ti, sem rekel, da lahko tako udobno živiš sam od ljudi, ne kot jaz – tavam iz kraja v kraj in se borim med vsemi ljudmi. Če je lov, pravi, potem verjetno tudi živiš tukaj, nedaleč od nekdanjega čuvaja je stara zemljanka, ki se je sicer podrla, a poleti se da v njej živeti. Imate potni list. Kruh bomo imeli, vsak teden mi ga prinesejo iz naše vasi; tukaj je potok, ki nikoli ne presahne. Sam, brat, že deset let jem samo en kruh in pijem vodo in nikoli nič drugega. Ja, to je bistvo, jeseni, ko možje končajo svoje delo, pride sem človek dvesto delavcev in poseka ta gozd, potem jaz tukaj ne bom imel kaj početi, pa tudi tebi ne bodo dali živeti tukaj.

Ko sem vse to slišal, sem bil tako vesel, da bi mu padel pred noge. Nisem vedela, kako naj se Bogu zahvalim za tako usmiljenje. Kar sem hrepenela, kar sem si želela, zdaj nepričakovano dobim. Do globoke jeseni je še štiri mesece predaleč, zato lahko izkoristim tišino in umirjenost, ki je v tem času primerna za natančno branjeprijaznostnaučiti se in doseči nenehne molitve v srcu. Tako sem z veseljem ostal, dokler se mi ni nakazal čas bivanja v zemljanki. S tem preprostim bratom sva se dalje pogovarjala; začel mi je pripovedovati svoje življenje in svoje misli.

            Bil sem, je rekel, ne zadnji človek v svoji vasi, imel sem spretnost, barval sem kumač in modril in živel v izobilju, čeprav ne brez greha: veliko sem goljufal v trgovini, boga častil zaman; preklinjal mater, se napil in tepel. V naši vasi je živel starec, ki je imel staro, staro knjigo o strašni sodbi. Hodil je v pravoslavne cerkve in bral, za to pa je dobival denar; tudi mene je šel pogledat. Včasih je bilo, da mu daš deset kopejk, pa vse do petelin. Tukaj sem poslušal, sedeč v službi, on pa je bral, kakšne muke bomo imeli v peklu, kako se bodo živi spremenili in mrtvi vstali, kako bo Bog prišel sodit, kako bodo angeli trobili in kakšen ogenj in smola bosta in kako bo črv žrl grešnike. Nekega dne, ko sem to poslušal, me je postalo strah, pomislil sem: ne morem se izogniti mukam! Počakaj, svojo dušo bom prisilil k rešitvi, morda bom odpustil svoje grehe. Mislil sem, mislil in opustil svoj posel, prodal hišo in, ker sem bil osamljen, sem šel k policajem z upanjem, da mi bo svet dal kruha, obleke in voščenih sveč za slovo.

Tako živim tukaj že več kot 10 let; jedo samo enkrat na dan, in to en kruh in vodo; vsako noč vstanem od prvih petelinov in se priklonim luči; ko molim, prižgem sedem sveč pred podobami. Podnevi, ko dvorim v gozdu, nosim na golo telo dve funtni verigi. Mačehe ne prisegam, vino. in ne pijem piva, in se ne kregam z nikomer, ne poznam žensk in deklet iz svoje družine.

Sprva sem bil bolj pripravljen živeti tako, proti koncu pa me napadejo neizprosne misli. Bog ve, ali boš odpustil svoje grehe, in življenje je težko. Toda ali je res, kar piše v knjigi? Kje se zdi, da je oseba vstala? Drugi je mrtev že sto let ali več in njegovega pepela ni več. In kdo ve, ali bo pekel ali ne? Saj ni prišel nihče s tistega sveta; zdi se, da ko človek umre in zgnije, izgine. Morda so knjigo napisali duhovniki in predstojniki sami, da bi nas bedake prestrašili, da bi živeli skromneje. Torej tudi na zemlji živite v trudu in nič vas ne bo tolažilo, na onem svetu pa ne bo ničesar, kaj je torej smisel tega? Ali ni bolje živeti hladneje in bolj veselo na zemlji? Te misli me bojujejo, je nadaljeval, in bojim se, da se nekdanjega ribiškega mojstra ne bi še enkrat lotil!

Ko sem to poslušal, mi je bilo žal zanj in sem si rekel: pravijo, da so samo znanstveniki in inteligentni ljudje svobodni misleci in ne verjamejo v nič, tukaj so naši bratje – preprosti ljudje, ki snujejo obup! Vidi se, da je temnemu svetu dovoljen dostop do vseh in morda bolj priročno napada preproste. Koliko moreš biti moder in se okrepiti proti sovražniku duše z Božjo besedo. Torej, da bi čim bolj pomagal in podprl vero v tega brata, sem vzeliz moje torbe Prijaznost, je našel poglavje meniha Hesihija, ga prebral in mu začel razlagati, da vzdržnost od grehov, strah zaradi muk nista uspešna in brezplodna in da je nemogoče, da bi se duša osvobodila namišljenih grehov, niti rešila duševnih grehov. Zato se vse to pridobi z notranjo molitvijo in ne samo, sem dodal, strahom zaradi peklenskih muk, ampak celo željo zaradi nebeškega kraljestva, če nekdo začne izvajati rešilne podvige, potem sveti očetje to imenujejo plačanško delo. Pravijo, da je strah pred mukami pot sužnja, želja po nagradi v kraljestvu pa pot najemnika. In Bog želi, da gremo k njemu po sinovski način, to je, da iz ljubezni in marljivosti pošteno ravnamo z njim in uživamo zveličavno zedinjenost z njim v svoji duši in srcu.

Kolikor se ne izčrpavate – počnite fizična dela in podvige, ki jih želite; če pa nimaš vedno Boga v svojih mislih in nenehne Jezusove molitve v svojem srcu, tedaj ne boš nikoli miren iz svojih misli in boš vedno nagnjen k grehu, tudi v najmanjših primerih. Vzemi, brat, opravljati Jezusovo molitev brez nehanja; ker vam je v tej osami to mogoče in priročno; kmalu boste videli prednosti. Brezbožne misli ne bodo prihajale, vera in ljubezen do Jezusa Kristusa se vam bosta razodeli; izvedel boš, kako bodo mrtvi vstali, in strašna sodba se ti bo zdela tako resnična, kot bo. In v srcu bo takšna lahkotnost in veselje od molitve, da boste presenečeni in vam ne bo več dolgčas in nerodno vaše rešilno življenje.

Potem sem mu, kolikor sem mogel, razložil, kako začeti in kako nadaljevati nenehno Jezusovo molitev in kako o tem zapoveduje Božja beseda in starši sv. Verjetno se je zdelo, da se s tem strinja in se je pomiril. Po tem sem prekinil z njim in se zaprl v staro zemljanko, ki mi je bila nakazana.

Samostojno izvajanje Jezusove molitve

Moj Bog! kakšno veselje, mir in naslado sem občutil takoj, ko sem stopil čez prag te jame ali bolje rečeno groba; zdela se mi je čudovita kraljeva palača, polna vsega udobja in veselja. Z radostnimi solzami sem se zahvalil Bogu in razmišljal: zdaj, v takem miru in tišini, je treba skrbno opravljati svoje delo in prositi Gospoda za opomin. Tako sem najprej začel bratiprijaznost, vse po vrsti, od začetka do konca, z veliko pozornostjo. V kratkem času sem vse prebral in videl, kakšna modrost, svetost in globina je v njem. Ker pa se piše o mnogih različnih temah in o raznih navodilih svetih očetov, potem nisem mogel vsega razumeti in vsega, kar sem se želel naučiti, zlasti o notranji molitvi, zložiti na eno mesto, da bi iz tega črpal metodo preučevanja nenehne samodejne molitve v srcu. In tega sem res želel, po Božji zapovedi po apostolu:Ljubosumen na velika darila  in tudi:Ne pogasi duha  . Misel, misel, kako biti? Uma mi manjka, pojmov tudi, nikogar mi ni razložiti. Začel bom nadlegovati Gospoda z molitvijo; Mogoče me bo Gospod nekako spomnil. Po tem cel dan nisem delal ničesar, dokler sem bil v nenehni molitvi, ki ni prenehala niti za trenutek; moje misli so se umirile in zaspal sem: tako vidim v sanjah, kakor da sem v celici svojega pokojnega starešine, in on tolmačiprijaznost, in pravi: ta sveta knjiga je polna velike modrosti. To je skrivnostni zaklad razumevanja skrivnih božjih usod. Ni na voljo povsod in ne vsem; vendar po meri vsakega razumevanja vsebuje taka navodila, za modre – modre, za preproste – preproste. In zato je vi, odpustniki, ne smete brati v vrstnem redu, v katerem so druga za drugo knjige sv. Tam je ta red teološki; in neučen človek, ki se hoče učiti iz Prijaznosti notranje molitve, naj jo bere v naslednjem vrstnem redu:

1) Najprej preberite knjigoNikeformeništvo (v 2 delih); nato 2) celotno knjigo Grigorija Sinaita, razen kratkih poglavij; 3)Simeon Novi Teologo treh oblikah molitve in beseda o veri; in po tem 4) knjigaKalistain Ignacij. Ti očenaši vsebujejo popolno navodilo in nauk o notranji molitvi srca, razumljivo vsakomur.

In če želite videti še bolj jasno navodilo o molitvi, potem ga poiščite ob 16. uri. podoba molitve svetega patr.Kalistaiz Carigrada. Jaz, kot da držim v rokah svojprijaznost, je začel iskati omenjeno navodilo, vendar ga kmalu ni našel. Starec sam, ko je obrnil nekaj strani, je rekel: Tukaj je! Označil ga bom za vas in, ko poberem premog s tal, podčrtan na robu knjige, proti najdenemu članku. Vse, kar je rekel starec, sem pozorno poslušal in si ga poskušal zapomniti čim trdneje in podrobneje.

Zbudil sem se in pred zoro sem ležal in si v spominu ponavljal vse, kar sem videl v sanjah in kar mi je povedal starec. Nazadnje sem začel razmišljati: Bog ve, ali je duša pokojnega starca moja, ali so moje lastne misli naravnane tako, ker pogosto in veliko razmišljam oprijaznostin o starem? S tem presenečenjem sem vstala, že se je danilo. In kaj? Vidim na kamnu, ki je bil namesto mize v moji zemljanki, neupognjeno prijaznost na istem mestu, ki mi ga je pokazal starec, in podčrtano z ogljem, natanko tako, kot sem videl v sanjah, celo oglje je ležalo poleg knjige. To me je presenetilo, ker se trdno spominjam, da knjige ni bilo od večera; v moji glavi je bil zložen, prav tako pa zagotovo vem, da prej na označenem mestu ni bilo nobenega beležka. Ta slučaj mi je zagotovil resničnost sanj in božjo všečnost blaženega spomina mojega starca. Tako sem začel brati Dobrotoljubstvo po istem vrstnem redu, kot mi ga je nakazal starec. Prebral sem enkrat, prebral še enkrat isto, in to branje mi je vnelo v duši lov in marljivost, da vse prebrano preizkusim v praksi. Jasno in jasno se mi je razodelo, kaj pomeni notranja molitev, kaj pomeni jo doseči in kaj iz nje nastane, in kako razveseljuje dušo in srce in kako prepoznati to naslado, ali je od Boga, ali od biti, ali od lepote.

Tako sem se najprej lotil iskanja srčnega mesta po navodilihSimeon Novi Teolog. Ko je zaprl oči, je gledal z razumom, to je z domišljijo v srcu, želel si je predstavljati, kako je v levi polovici prsnega koša in pozorno poslušal njegovo bitje. Tako sem sprva vadil po pol ure, večkrat na dan; sprva ni opazil drugega kot temo; potem se je kmalu začelo pojavljati srce in pomenilo gibanje v njem; nato sem začel vstopati in izstopati iz Jezusove molitve skupaj z dihanjem v srce, po navodilih sv. Gregorja Sinajskega,Kalistain Ignacij, to je vlečenje zraka vase, z miselnim pogledom v srce, se zamisli in reče: Gospod Jezus Kristus, in medtem ko izpušča zrak iz sebe: usmili se. Sprva sem to počel eno uro, nato dve, potem bolj ko sem šel, pogosteje sem začel tako vaditi in nazadnje sem v tej dejavnosti preživel skoraj cel dan. Ko me je napadlo breme ali lenoba ali dvom, sem takoj začel brati v Dobrotolyubiji tista mesta, ki učijo o delovanju srca, in spet je bil lov in marljivost v molitvi. V treh tednih sem začela čutiti bolečino v srcu, potem pa neko prijetno toplino v njem, veselje in mir. To me je vedno bolj vznemirjalo in spodbujalo k molitvi, tako da so bile vse moje misli zaposlene z njo in čutil sem veliko veselje. Od takrat sem v svojem srcu in mislih začel čutiti drugačno vreme. Včasih se je zgodilo, da mi je nekako zakipelo srce od užitka, v njem je bila takšna lahkotnost, svoboda in ugodje, da sem se čisto spremenila in razveselila. Včasih sem čutil gorečo ljubezen do Jezusa Kristusa in vsega Božjega stvarstva. Včasih so same od sebe tekle sladke solze hvaležnosti do Gospoda, ki se je usmilil mene, bednega grešnika. Včasih je bil moj prejšnji nesmiselni koncept tako realiziran, da sem zlahka razumel in razmišljal o stvareh, na katere prej nisem mogel niti pomisliti. Včasih se je srčna sladka toplina razširila po mojem telesu in povsod sem ganljivo čutila Božjo navzočnost. Včasih sem v sebi čutil največjo radost, ko sem klical ime Jezusa Kristusa, in izvedel, kaj pomeni to, kar jim je bilo rečeno:Božje kraljestvo je v vas .

Ob doživljanju takih in podobnih užitkov sem opazil, da se učinki srčne molitve kažejo na tri načine: v duhu, v občutkih in razodetjih; v duhu na primer sladkost božje ljubezni, notranji mir, zanesenost uma, čistost misli, sladek spomin na Boga, v občutkih prijetno ogrevanje srca, napolnjenost vseh članov s sladkostjo, veselo kipenje v srcu, lahkotnost in vedrost, prijetnost življenja, neobčutljivost za bolezni in žalosti. V razodetjih razsvetljenja uma, konceptu svetih spisov, poznavanju besed bitja, osvoboditvi nečimrnosti in spoznanju užitka notranjega življenja, zagotovilu o Božji bližini in njegovi ljubezni do nas.

            Potem ko sem pet mesecev preživel sam v tej molitveni dejavnosti in užival v prej omenjenih občutkih, sem se tako navadil na srčno molitev, da sem jo neprestano izvajal in končno sem začutil, da se molitev že sama od sebe, brez kakršnih koli spodbud z moje strani, proizvaja in govori v mojem umu in srcu, ne pa v mojem umu; ampak tudi v sanjah deluje na enak način in ga nič ne prekine – ne ustavi se niti za trenutek, ne glede na to, kaj naredim. Moja duša se je zahvaljevala Gospodu in moje srce je bilo v nenehnem veselju.

Prišel je čas za sečnjo gozda, ljudje so se začeli zgrinjati in jaz sem moral zapustiti hišo brez besed. Ko sem se policistu zahvalil, sem molil, poljubil kos zemlje, na katerem me je Bog počastil nevrednega svojega usmiljenja, si nadel torbo s knjigami in odšel. Dolgo časa sem taval po različnih krajih, dokler nisem prišel v Irkutsk. Srčna, samodejna molitev je bila vseskozi tolažba in tolažba, v vseh srečanjih me je nikoli nehala veseliti, čeprav v različni meri, kjer koli sem bil, karkoli sem počel, s čimer sem se ukvarjal, ni ničesar ovirala in nič odvračala. Če delam, pa je molitev v srcu in delo gre hitreje; če kaj pozorno poslušam ali berem, pa se molitev ne ustavi in ​​čutim oboje hkrati, kot da sem razdeljen ali da sta dve duši v enem telesu. Moj Bog! kot skrivnostna oseba!

      Poveličaj svoja dela, Gospod: Ti si ustvaril vso modrost!. Na moji poti se je srečalo veliko čudovitih primerov in dogodkov. Če jim poveš vse, jih ne boš mogel dokončati v enem dnevu. Ampak tukaj, na primer: enkrat pozimi, zvečer, je šel sam skozi gozd v vas, da prenoči, ki je bila že dve versti stran na vidiku. Nenadoma je napadel velik volk in planil. V rokah sem imel starčev volneni rožni venec (vedno sem jih imel pri sebi). Tako sem s temi mahnil volčji čoln. In kaj? Kroglice so mi ušle iz rok in se nekako ujele prav na volkov vrat, volk je planil stran od mene in se, skočil čez trn, z zadnjimi nogami zapletel v grmovje in se s kremplji prijel za vejo suhega drevesa ter se začel boriti; a osvoboditi se mu je bilo neprijetno, ker so ga rožni venci vlekli za vrat. Z vero sem se pokrižal in šel z namenom, da osvobodim volka; še bolj pa zato, ker je mislil, da če bi rožne vence odlomil in z njimi pobegnil, bi se izgubili tudi moji dragoceni rožni venci. Takoj ko sem prišel gor in prijel za rožne vence, jih je volk res odrezal in pobegnil. Tako sem, hvala Bogu in spomin na svojega blaženega starca, varno prišel v vas; prišel na dvorišče gostilne in zaprosil za prenočišče. Šla v hišo. V sprednjem kotu sta za mizo sedela dva človeka, eden je bil starec, drugi debel moški srednjih let, ki ni bil videti preprost. Jedli so čaj. Moškega, ki je bil z njihovim konjem, sem vprašal, kdo so? Povedal mi je, da je bil moj stari oče učitelj na ljudski šoli, drugi pa uradnik na zemeljskem sodišču: oba sta bila plemenita. Peljem jih na sejem, 20 verstov od tod. Ko sem malo posedela, sem prosila babico za šivanko in nit, šla k sveči in začela šivati ​​svoje strgane rožne vence. Pisar je pogledal in rekel: Vidim, da si se pridno klanjal, da si strgal rožni venec? Nisem ga raztrgal jaz, ampak volk … Kako molijo volkovi, je v smehu rekel pisar. – Podrobno sem jim povedal, kako je bilo in kako dragi so mi ti rožni venci. Pisar se je spet zasmejal in začel govoriti: vi, prazni svetniki, imate vedno čudeže! In kaj je tu svetega? Samo pocukal si ga, volk pa se je prestrašil in odšel; ker se tako psi kot volkovi bojijo ščurkov in ni presenetljivo, če jih ujamejo v gozdu; na svetu se ne zgodi veliko, zato verjemi v vse, kakšen čudež? Ko je to slišal, je učitelj začel z njim pogovor: ne poravnaj se, dobri človek, ja! Ne poznate znanstvenega dela… In v zgodbi tega človeka vidim skrivnost narave ter čutnega in duhovnega… Kako to? – je vprašal pisar. In tukaj vidite: čeprav nimate nadaljnje izobrazbe, ste seveda privolili v poučevanje kratke svete zgodovine starega in novega kljuka, objavljenega kot vprašanja in odgovori za šole. Starec, čigar rožni venec je bil svetnik: kaj pomeni svetost? Nič drugega kot s podvigi obnavljanja nedolžnega stanja prvega človeka v grešnem človeku. Ko je duša posvečena, je telo posvečeno. Rožni venec je bil vedno v rokah posvečene osebe; zato je bila skozi dotik rok in njegovih hlapov vanje vcepljena sveta moč – moč nedolžnega stanja prvega človeka. To je skrivnost duhovne narave!.. To moč po dedovanju naravno čutijo vse živali do danes in jo čutijo s pomočjo vonja; kajti nos vseh zveri in živali je najpomembnejši instrument čutil. To je skrivnost čutne narave!.. Vi, znanstveniki, imate vse moči in modrost; in pri nas je vse tako preprosto: takole natočiš kozarec vodke in ploskaš, pa bo moč, je rekel pisar in

šel v omaro. To je vaša stvar, – je rekel učitelj, – in prosim vas, da nam posredujete že naučeno znanje. Všeč mi je bilo, kar je rekel učitelj; in jaz, pristopivši k njemu, rečem: Upam si, oče, še nekaj povedati o svojem starem in mu razložim, kako se mi je prikazal v sanjah, kako je učil in kako je poudarjal Dobroto. Učiteljica je vse to pozorno poslušala. In pisar, ki je ležal na klopi, je godrnjal: “Pravijo, da ljudje zmedejo in berejo Sveto pismo. Tako je to! Kakšen gozdar ti bo ponoči risal po knjigah? Samo v sanjah je knjigo spustil na tla, pa se je umazala s sajami … Je to zate čudež? Oh! to bo že minilo!” Po premisleku se je pisar obrnil k steni in zaspal. Ko sem to slišal, sem se obrnil k učitelju in rekel; tukaj, če želite, vam bom pokazal isto knjigo, na kateri je pravilno podčrtano in ne zamazano s sajami. Vzel jeiz svoje torbe Prijaznost, in ga pokažem, rekoč: Čudim se tej modrosti, kako bi lahko breztelesna duša vzela oglje in pisala?… Učitelj, gledajoč na listek, je začel govoriti: tudi to je skrivnost duhov. Razložil vam bom; Tukaj vidite: ko so duhovi v telesni obliki živega človeka, pridobijo in sestavijo oprijemljivo telo zase iz zraka in svetlobe, in ko se pojavijo, ponovno vrnejo tisto, kar so zasedli, tistim elementom, iz katerih je bila sestava njihovega telesa. In kakor ima zrak elastičnost, moč stiskanja in raztezanja, tako lahko duša, ki je vanj oblečena, sprejme vse, deluje in piše. – Kakšno knjigo imaš? naj vidim! Razkropil se je in razodela se je beseda in jezik Simeona novega teologa. – Ah! mora biti teološka knjiga. Nikoli je nisem videl… Ta knjiga, oče, je skoraj v celoti sestavljena iz učenja notranje srčne molitve v imenu Jezusa Kristusa; razkriva ga tu v vseh podrobnostih petindvajset sv. starši – In jaz poznam notranjo molitev, je rekel učitelj … Poklonil sem se k njegovim nogam in ga prosil, naj mi pove nekaj o notranji molitvi. In to je tisto, kar je rečeno v novi zavezi, da človek in vsa bitjanemir ne uboga prostovoljno, in vse naravno vzdihuje, hrepeni in želi vstopiti v svobodo božjih otrok; in to skrivnostno vzdihovanje bitij in prirojeno hrepenenje duš je notranja molitev. Ni se je kaj naučiti, je v vseh in vsem!… Kako pa jo najti, odkriti in občutiti v srcu, spoznati in sprejeti s svojo voljo, doseči tako, da jasno deluje, uživa, razsvetljuje in odrešuje? – sem vprašal. Ne spomnim se, ali je bilo o tem napisano kje v teoloških razpravah, – je odgovoril učitelj. Tukaj je vse napisano, sem poudaril … Učitelj je vzel svinčnik in zapisal imeprijaznost, in pravi: To knjigo bom zagotovo napisal iz Tobolska in jo pregledal. In tako sva se razšla.

Ko sem odšel, sem se zahvalil Bogu za pogovor z učiteljem in molil za pisarja, da bi mu Gospod vsaj enkrat bralprijaznost, in bi ga učil za odrešenje.

Srečanje s pobožnim duhovnikom

In potem sem se spet spomladi, ko sem prišel v neko vas, moral ustaviti pri duhovniku. Bil je prijazen in osamljen človek: z njim sem preživel tri dni. Ko me je v tem času pregledal, mi je začel govoriti: ostani pri meni, plačal ti bom; Potrebujem vestno osebo; ste videli, da imamo za staro leseno cerkvijo zgrajeno novo kamnito. Ne najdem vernika, ki bi pazil na delavce in sedel v kapeli zbirat miloščino za gradnjo; in vidim, da bi bil tega sposoben in bi tudi dobro živel po svoje; Sam bi sedel v kapeli in molil k Bogu, tam je tudi celica namenjena čuvaju – prosim ostani, čeprav bo cerkve konec samo za ta čas. Čeprav sem dolgo zavračal, sem moral pristati na duhovnikovo prepričljivo prošnjo. Tako je ostal poleti do jeseni. Tako je začel živeti v kapeli. Sprva mi je bilo mirno in udobno moliti, čeprav je veliko ljudi prihajalo v kapelo, zlasti ob praznikih, eni molit, drugi zehati, tretji vzeti kaj s skupnega krožnika. In ker včasih berem Sveto pismo, potemprijaznost, potem so nekateri prišli, ko so to videli, začeli pogovor z menoj, drugi so me prosili, naj jim kaj preberem.

Čez nekaj časa sem opazil, da je neka kmečka deklica pogosto hodila v kapelo in dolgo molila k Bogu. Ko sem poslušal njeno momljanje, sem izvedel, da recitira nekaj čudnih molitev in druge, ki so popolnoma zvite. Vprašal sem: kdo jo je tega naučil? Povedala je, da njena mati, ki je bila cerkvenica, in njen oče, razkolnik, nista bila duhovnika. Ker sem vse to obžaloval, sem ji svetoval, naj pravilno bere molitve, po izročilu svete cerkve, in ji zato pojasnil: Oče naš in Devica Marija, veselita se. In na koncu je rekel: vedno pogosteje opravljajte Jezusovo molitev; koristnejša je od vseh molitev k Bogu in po njej boš prejel odrešenje svoje duše. Deklica je pozorno sprejela moj nasvet in začela to početi preprosto. In kaj? Po kratkem času mi je sporočila, da je navajena na Jezusovo molitev, da čuti željo, da bi jo opravljala nenehno, če je le mogoče, in da ob molitvi čuti zadovoljstvo, po končani pa tudi veselje in željo po ponovni molitvi. Tega sem bil vesel in ji svetoval, naj še naprej moli v imenu Jezusa Kristusa.

            Čas se je bližal koncu poletja; veliko tistih, ki prihajajo v kapelo, je začelo prihajati k meni, ne le po branje in nasvete, ampak tudi z raznimi življenjskimi žalostmi in celo po priznanje iskanja izgub in izginotij; očitno so drugi mislili, da sem vedeževalec. Končno je zadevna punca prišla vprašat za nasvet, kako naj bo? Njen oče jo je nameraval neprostovoljno dati za zakon s šizmatikom, prav tako iz Bezpopovščine, in moški bi se poročil z njo. Kakšna zakonita poroka je to, je vzkliknila povsem vseeno je! Želim teči, kolikor daleč seže oko. Rekel sem ji: kam boš zbežala? Navsezadnje te bodo spet našli. Dandanes se ne moreš nikamor skriti brez pogleda, povsod te bodo našli; marveč moli za to bolj pridno k Bogu, da po svoji usodi uniči namen tvojega očeta in ohrani tvojo dušo greha in krivoverstva. To bo bolj zanesljivo kot vaš pobeg.

Čas je tekel in postalo mi je neznosno biti hrupna in mamljiva. Končno je bilo poletja konec, upal sem si zapustiti kapelico in nadaljevati, kot prej, svojo pot. Prišel je k duhovniku in mu začel pripovedovati: Vi, oče, poznate mojo ureditev. Za molitev potrebujem tišino, tukaj pa mi je zelo zabavno in škodljivo. Tukaj sem te ubogal, poletje sem živel: zdaj me pusti in me blagoslovi na ločeni cesti. Duhovnik me ni hotel izpustiti in me je začel prepričevati: kaj ti preprečuje, da bi tukaj molil? Konec koncev nimaš kaj početi, razen da sediš v kapeli, pa imaš pripravljen kruh. Očitno so tam molili dan in noč; živi brat z Bogom! Ti si sposoben in koristen za ta kraj, ne govoriš o malenkostih, ki pridejo, ampak prinašaš dohodek in pobiraš cerkvi božji, tako je. Bolje je pred Bogom kot vaša ločena molitev. Še bolj zabavno je moliti z ljudmi, ko si sam. Bog človeka ni ustvaril zato, da bi poznal le samega sebe, ampak zato, da bi si ljudje pomagali, vodili drug drugega k odrešenju, kdor zmore. Poglejte svetnike in vesoljne učitelje, delali so dan in noč in skrbeli za cerkev, in povsod so pridigali, in niso sedeli sami in se niso skrivali pred ljudmi.

Vsakemu, oče, Bog da svoje; bilo je veliko pridigarjev, bilo je tudi veliko puščavnikov. Kdor je našel v sebi nagnjenje za kaj in za kaj, ta je delal in verjel, da mu sam Bog v tem kaže pot do odrešenja. In kako mi to razlagaš: da je veliko svetnikov zapustilo duhovniški, opatski in župniški čin ter pobegnilo v samotne puščave, da jih ne bi bilo sram med ljudmi? Tako je sveti Izak Sirski pobegnil iz svoje škofovske črede; tako je menih Atanazij iz Atosa zapustil svoje številno bivališče; in ravno zato, ker so bili tisti kraji za njih vabljivi in ​​ker so resnično verjeli glasu Jezusa Kristusa:Kakšna je korist človeku, ko si pridobi ves svet in odreši svojo dušo ?.

            Vendar so bili svetniki, je rekel duhovnik. Če so svetniki, sem odgovoril, pazili, da jim občevanje z moškimi ne bi škodilo, kaj potem še preostane nemočnemu grešniku? Končno sem se poslovil od tega dobrega duhovnika in on me je ljubeče popeljal na pot.

Zgodba o rešeni deklici

Po desetih verstih sem se ustavil, da bi prenočil v vasi. V tem prenočevanju sem videl obupno bolnega človeka in sem prvemu v njegovi bližini svetoval, naj mu podeli sveto obhajilo. Kristusove skrivnosti. Privolili so in do jutra poslali po župnika v svojo župnijsko vas. Ostal sem čakati, da bi počastil svete darove in molil za ta veliki zakrament. Šel sem ven, sedel na klop in čakal na srečanje z duhovnikom. Kar naenkrat k meni priteče dekle, ki se je družilo v kapeli.

Kako si prišel sem, sem vprašal.

Usojeno nama je bilo, da se bova spopadla z roko v roki, da bi me izdali za razkolnika, in sem odšel. Obenem se je priklonila k mojim nogam in začela govoriti: stori mi uslugo, vzemi me s seboj in pelji me v kak samostan; Nočem se poročiti, živel bom v samostanu, da bom izvajal Jezusovo molitev. Tam te bodo poslušali in me sprejeli.

Usmili se, sem rekel, kam naj te peljem? Nobenega nunskega samostana ne poznam na tej strani, in kako naj grem s teboj, ko pa nimaš potnega lista? Enkrat ne boste nikjer sprejeti; in v sedanjem času se ne moreš nikamor skriti, zdaj te bodo ujeli, pa te bodo s posredovanjem poslali k tebi, pa še kaznovan boš za potepuh. Raje pojdi domov in moli k Bogu, če se nočeš poročiti, pa se delaj, da si nekakšen sovražnik. To se imenuje rešilna milost; tako tudi mati svetega Klimenta in sveta Marija, ki se je rešila v moškem samostanu, in mnogi drugi.

Ko smo sedeli in razmišljali, smo zagledali štiri moške, ki so se po cesti vozili v paru, in pripeljali so se nam naravnost naproti. Zgrabili so dekle, jo dali v voz in jo poslali z enim možem; in trije so mi zvezali roke in me odpeljali nazaj v vas, kjer sem živel poleti. Na vse moje izgovore so samo kričali: ti bomo sporočili, svetnica, kako se zapeljejo dekleta! Zvečer so me pripeljali na vaško upravo, mi noge vklenili v železje in me dali v zapor do jutra, ko bo sojenje. Duhovnik, ko je izvedel, da sem v zaporu, me je prišel obiskat; prinesel mi je večerjo, me tolažil in rekel, da bo posredoval zame in govoril kot duhovni oče. da nisem takih lastnosti, kot si mislijo o meni. Ko je sedel z mano, je odšel.

            Kasneje zvečer se je vodnik, ki se je peljal nekam skozi vas, ustavil pri izbranki; in povedali so mu, kaj se je zgodilo. Ukazal je zbrati množico in me pripeljati v sodnikovo hišo. Vstopili smo, stojimo in čakamo. Takrat je prišel vodnik, že poln poguma, se s kapo usedel za mizo in zavpil: Hej, Epifan! navsezadnje dekle, vaša hči, ni vzela ničesar z dvorišča? Nič oče! Ta norec ni bil razkrit v nobenem slabem primeru? Ne, oče! Da, tako bomo zadevo presodili in sklenili bomo: s svojo hčerjo se ukvarjaj sam; in jutri bomo tega mladeniča podučili in ga odgnali ter mu odločno ukazali, naj se tu ne kaže več. To je to! Rekavši to, stopi vodnik od mize in leže spat; in spet so me dali v zapor. Zgodaj zjutraj sta prišla dva moža, eden iz Sota in drugi iz Dezije, posekala sta me in me izpustila; in odšel sem, zahvaljujoč se Bogu, da me je počastil trpeti za njegovo ime. To me je potolažilo in še bolj ogrelo moje srce v nenehni molitvi.

Vsi ti dogodki me niso niti najmanj žalili, kakor da bi se zgodili komu drugemu, jaz pa sem jih samo videl; tudi ko so me rezali, je bilo znosno; molitev, ki je razveseljevala srce, ni dala ničesar slišati.

Po štirih verstah sem srečal dekličino mamo, ki je bila na poti s trga z nakupi. Ona, zagledavši me, mi reče: naš ženin je zavrnil; vidiš jezen na Akulka, ki je pobegnil od njega. Nato mi je dala kruh in pecivo, jaz pa sem šel naprej.

Vreme je bilo suho in nisem hotel prenočiti v kakšni vasi; in ko je zvečer v gozdu zagledal dva ograjena kozolca, se je pod njima utaboril na noč. Ko sem zaspal, sem v sanjah videl, da hodim po cesti in berem glaveAnton Velikizprijaznost. Nenadoma me je starec dohitel in rekel: ne bereš tukaj, beri tukaj in pokazal na 35. poglavje Janeza Karpatskega, v katerem je zapisano: včasih je tisti, ki uči, osramočen in trpi skušnjave za tiste, ki so imeli od njega duhovno korist. In opozoril je tudi na njeno 41. poglavje, kjer je rečeno: tisti, ki bolj svobodno uporabljajo molitev, so ujetniki strašnih in hudih skušnjav.

            Nato je začel govoriti: pazi na svojega duha in ne bodi žalosten! Spomnite se, kaj je rekel apostol:Večje je tisto, kar je v tebi, kot v svetu.. Zdaj ste se naučili iz izkušenj, da nobena skušnjava ni dovoljena nad močjo osebe; ampaks skušnjavo Bog ustvarja in hiter prihod. Upanje na to Božjo pomoč je krepilo in vodilo gorečnost in marljivost svetih molivcev, ki niso le sami preživeli svojega življenja v nenehni molitvi, ampak so jo iz ljubezni učili in razodevali tudi druge, kadar je bila priložnost in čas. Sveti Gregor Solunski pravi o tem: – ni nam samo treba neprestano moliti, v Kristusovem imenu, po božji zapovedi, ampak je treba to učiti in razodevati drugim, vsem menihom, laikom, modrim, preprostim, moškim, ženam in otrokom, in kršiti v vsej marljivosti. Na podoben način menih Kalist Antilik pravi: – da niti miselnega delovanja o Gospodu (to je notranja molitev), niti kontemplativnega znanja, niti načinov, kako doseči duševno žalost, ne smemo hraniti samo v mislih, ampak jih je treba zapisati, izdati spise in razlage, za skupno korist. In Božja beseda pravi o tem, dabrat od brata pomagamo, ker je toča trda in visoka.

Samo v tem primeru je treba storiti vse, kar je mogoče, da pobegne pred nečimrnostjo in se varuje pred sejanjem semena božjega nauka v vetru. Ko sem se zbudila, sem začutila veliko veselje v srcu in moč v duši ter nadaljevala svojo pot.

Zatem se je po dolgem času zgodil še en incident; morda bom povedal: nekoč, ravno 24. marca, sem začutil neustavljivo željo, da bi bil jutri deležen svetih Kristusovih skrivnosti, to je na dan, posvečen Prečisti Materi Božji, v spomin na Njeno božje oznanjenje. Vprašal je, ali je cerkev daleč; rekli so 30 verst. Tako sem hodil preostanek dneva in celo noč, da sem prišel do jutra. Vreme je bilo najslabše, včasih je snežilo, nato deževalo, poleg tega pa še močan veter in mraz. Na poti sem moral prečkati majhen potoček in takoj, ko sem vstopil v njegovo sredino, se mi je pod nogami zlomil led in zabredel sem v vodo do pasu. Tako namočen sem prišel do jutra; branil njo in jedilnico, pri kateri mi je Bog po volji bil deležen.

            Da bi ta dan preživel v miru, brez ovir za duhovno veselje, sem rotil cerkvenega upravnika, naj ostane v klepetalnici do jutri. Ves tisti dan sem bil v neizrekljivem veselju in srčni sladkosti; ležali na oddelkih v tej neogrevani stražnici, kakor bi počivali na Abrahamovem naročju: molitev je imela močan učinek. Ljubezen do Jezusa Kristusa in Matere božje se je kot sladki valovi vrtinčila v srcu in se je zdelo, da je dušo potopila v tolažilni zanos. Ko se je zvečerilo, sem nenadoma začutil močan krč v nogah in se spomnil, da so mokre. Ker sem to zanemarjal, sem začel z molitvijo bolj marljivo poslušati svoje srce in nisem čutil bolečine. Zjutraj sem hotela vstati, pa vidim, da niti nog ne morem premakniti; popolnoma umaknjeni in sproščeni kot biči; čuvaj me je s težavo potegnil dol. Tako sem dva dni nepremično sedel. Tretji dan me je stražar začel izrivati ​​iz klepeta, rekoč: če umreš tukaj, potem ti sledi. Komaj sem na rokah prilezel ven, sem legel na cerkveno verando.

Tako je ležal tam dva dni. Ljudje, ki so šli mimo, se niso zmenili ne za mene ne za moje prošnje.

Končno je do mene prišel moški, se usedel in se pogovarjal. Mimogrede je rekel: Kaj boš dal? ozdravil te bom. Pri meni je bilo popolnoma enako; Vem iz tega napitka. Nimam ti kaj dati, sem odgovoril. Kaj imaš v torbi? Nekaj ​​krekerjev in knjig. No, mi boš naredil vsaj eno poletje, če te ozdravim? In nič ne morem; vidiš, da imam samo eno roko, druga pa je skoraj popolnoma suha. Torej, kaj lahko storite? Nič, razen tega, da znam brati in pisati. In piši! No, nauči fanta pisati, moj sin, on ne zna veliko brati, vendar želim, da piše. Toda mojstri zahtevajo drago, 20 rubljev na trening. Privolil sem in oni in stražar so me odvlekli in me dali na dvorišče tega človeka v staro, prazno kopališče.

            Tako me je začel ravnati, nabral je s njiv, z dvorišč in iz pernih jam cel kvartet raznih trohnečih kosti, tako govejih kot ptičjih, in vseh vrst: opral jih je, potem jih je s kamnom razlomil na manjše kose in jih dal v veliko poleno; vodnjak je pokril s pokrovom in ga vrgel v prazen lonec, izkopan v zemljo, na vrhu hloda pa ga je debelo obložil z glino in, ko je ogenj pokril z lesom, ga je gorel več kot en dan in, ko je položil les, rekel: to bo katran iz kosti. Drugi dan je iz zemlje izkopal lonček, v katerega je skozi vodnjak iz naplavljene stekle gosta tekočina, rdečkasta, oljnata in dišeča po surovem surovem mesu; in kosti, ki so bile v kladi, so postale črne in gnile, tako bele, čiste, prozorne, kakor biser ali biseri. Petkrat na dan sem si s to tekočino namazala stopala. In kaj? Naslednji dan sem čutil, da lahko premikam prste; tretjič je lahko pokrčil in pokrčil noge, peti dan pa je stal na njih in s palico hodil po dvorišču. Z eno besedo, po enem tednu so bile moje noge popolnoma okrepljene, kot prej. Zahvalil sem se temu Bogu in sem si mislil: kakšno modrost ima Bog v bitjih! Suhe kosti, ki so zgnile, se skoraj popolnoma predale zemlji, ohranijo svojo življenjsko moč, barvo, vonj in delovanje na živa telesa ter mrličem kot da sporočajo življenje. To je zagotovilo prihodnjega vstajenja teles. To bi pokazala policistu, pri katerem sem živela ko dvomi o splošnem vstajenju!

Ko sem tako ozdravel, sem fanta začel učiti, namesto recepta napisal Jezusovo molitev; prisilil ga je, da ga zapiše in mu pokazal, kako se besede dobro črkujejo. Lahko sem ga učil, ker je upravniku podnevi stregel in se je k meni hodil učiti samo takrat, ko je upravnik spal, to je od zore do poznih večerij. Fant je bil pozoren in je kmalu začel nekaj pisati. Ko je upravnik videl, kaj piše, ga je vprašal: Kdo te uči? Fant je rekel, da v našem starem kopališču živi popotnik brez rok. Prišel me je zanimiv menedžer s Poljakov in me našel, da beremprijaznost. Po pogovoru z menoj me je vprašal: kaj bereš? Pokazal sem mu knjigo. – Ah! to je dobrohotnost, je rekel. To knjigo sem videl pri našem duhovniku, ko sem živel v Vilni; vendar sem slišal o njem, da vsebuje nekaj čudnih čarov in umetnosti molitve, ki so jih napisali grški menihi, tako kot v Indiji in Bokariji fanatiki sedijo in se napihujejo, poskušajo žgečkati svoja srca in neumno častiti ta naravni občutek. Moliti moramo zgolj zato, da izpolnimo svojo dolžnost do Boga; vstal in prebralOče naš, kot je učil Kristus; tukaj ima za cel dan prav, namesto da bi se nenehno ukvarjal z istim; zato boš verjetno znorel in si zlomil srce.

Ne razmišljaj tako o tej sveti knjigi, oče. Niso ga napisali preprosti grški menihi, ampak starodavni veliki in sveti ljudje, ki jih tudi vaša cerkev časti, nekakoAnton Veliki, Makarij Veliki, Marko asket, Janez Zlatousti in drugi. Indijski in buharski menihi so od njih prevzeli srčno metodo za notranjo molitev, sami pa so jo le pokvarili in izkrivili, kot mi je povedal moj stari. In v Dobrotolyubiji so vsa navodila o srčnem molitvenem delovanju vzeta iz Božje besede, iz Svetega pisma, v katerem je isti Jezus Kristus, ki je ukazal brati:Oče naš, zapustil tudi neprekinjeno srčno molitev, rekoč:ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem in z vsem svojim razumom; postite se, bedite in molite; ostanite v meni in jaz v vas. In sveti očetje, ki navajajo pričevanje sv. kralja Davida iz Psalmov:okusite in poglejte, kako dober je Gospod, razlaga tako, da naj kristjan vsekakor išče in dosega sladkost v molitvi in ​​v njej nenehno išče tolažbo, ne pa preprosto, samo enkrat na dan, beriOče naš. Tukaj vam bom prebral, kako ti svetniki obsojajo tiste, ki se ne trudijo pridobiti in preučiti sladko srčno molitev. Pišejo, da taki ljudje grešijo v naslednjem: 1) da so v nasprotju z od Boga navdihnjenimi spisi, 2) da ne prevzemajo najvišjega in najpopolnejšega stanja za dušo, ampak ker so zadovoljni samo z zunanjimi vrlinami, ne morejo imeti požrešnosti in žeje po resnici, zato so prikrajšani za blaženost in veselje Gospoda z vrlinami, pogosto padejo v čar ali ponos in tako odstopati. Berete nekaj visokega, je rekel upravitelj; kam se svetovljani pehamo za tem! Tukaj vam bom na preprostejši način bral o tem, kako so se dobri ljudje tudi v posvetnem življenju naučili neprestano moliti. Našel sem besedov Dobrotolyubiji Simeon Novi Teologo mladeniču Juriju in začel brati.

Direktorju je bila všeč in mi je rekel: naj preberem to knjigo, v prostem času, ko pomislim. Verjetno jo bom dal za en dan, ampak ne morem več, ker jo berem vsak dan in ne morem brez nje. Pa mi vsaj napiši, kar si zdaj prebral; plačal ti bom. Ne potrebujem tvojega plačila, ampak bom napisal z ljubeznijo, da ti Bog da marljivost v molitvi. Takoj sem prepisala besedo, ki sem jo z veseljem prebrala. Prebral jo je ženi in obema je bila všeč. Včasih so začeli pošiljati po mene. Z Dobrohotnostjo sem šel k njim; brali tam, oni pa so, sedeč ob čaju, poslušali. Nekoč so me pustili na večerjo. Direktorjeva žena, prijazna starka, je sedela z nami in jedla ocvrte ribe. Nekako se je zaradi neprevidnosti zadušila s kostjo; ki ji ni pomagal, ji nikakor ni mogel olajšati, začutila je močno bolečino v grlu in čez dve uri je obležala. Poslali so po zdravnika 30 verstov stran, jaz pa sem obžaloval in že zvečer odšel domov.

            Ponoči v subtilnih sanjah slišim glas svojega starca, a ne vidim nikogar; glas mi je rekel: tvoj gospodar te je ozdravil, zakaj ne pomagaš direktorici? Bog je zapovedal sočutje do bližnjega. Z veseljem bi pomagal in s čim? Ne poznam nobenega sredstva. In tole storite: že od samega začetka svojega življenja ima odpor do lesnega olja in ne le, da ga ne more uporabljati, ampak tudi vonj po njem brez slabosti; in zato ji daj piti žlico lesnega olja, raztrgala se bo, kost bo izbruhnila, olje pa namaži na rano v grlu, ki jo je kost opraskala, in ozdravela bo. Ja, kako naj dam, ko se ji zgraža – noče piti? Vodil si menedžerja, da se je prijel za glavo, a si ji nenadoma, čeprav močno, zlil v usta. Ko sem se zbudil, sem takoj odšel do upravnika in mu vse podrobno povedal. Pravi, da bo zdaj naredil vaše olje? Že zdaj piska in je v deliriju, njen vrat je ves otekel. Bomo pa verjetno poskusili; olje zdravilo je neškodljivo, čeprav ne bo pomagalo. V kozarec je natočil lesno olje, ki smo ji ga tu in tam dali pogoltniti. Takoj se je začelo močno bruhanje in kmalu je kost pritekla s krvjo; počutila se je bolje in je trdno zaspala.

Zjutraj sem prišel na obisk in videl sem, da je mirno sedela in pila čaj ter se skupaj z možem čudila ozdravitvi in ​​še več, kot so mi v sanjah povedali, da ne mara lesnega olja, ker tega nihče razen njih ni vedel. Potem je prišel zdravnik, upravnik je povedal, kaj se ji je zgodilo, jaz pa sem povedal; kako mi je moški ozdravil noge. Zdravnik je po poslušanju dejal: ne ta ne oni slučaj ni čuden; pri obeh je delovala sama moč narave, a za spomin bom zapisal; vzel svinčnik in pisal v spominsko knjigo.

Kmalu za tem se je po okolici razširila govorica, da sem videc, zdravnik in zdravilec; od vseh strani so začeli neprestano prihajati k meni s svojimi raznimi zadevami in primeri, prinašali so mi darove in me začeli brati in prositi. Teden dni sem ga gledal in ker sem se bal, da ne bi zapadel v nečimrnost in da bi me poškodovala raztresenost, sem ponoči skrivaj odšel od tam.

Tako sem spet šel na svojo pot in čutil sem tako lahkotnost, kot da bi mi gora padla z ramen. Molitev me je vse bolj tolažila, tako da je včasih moje srce kipelo od neizmerne ljubezni do Jezusa Kristusa in iz tega sladkega vrenja so se mi, kakor da bi tolažilni potoki razlili po vseh sklepih. Spomin na Jezusa Kristusa se mi je tako vtisnil v spomin, da se mi je, ko sem razmišljal o evangeljskih dogodkih, zdelo, da jih vidim pred svojimi očmi, bil sem ganjen in sem veselo jokal, včasih sem v srcu čutil veselje, ki ga niti ne morem povedati. Zgodilo se je, da včasih tri dni nisem stopil v vasi ljudi in sem se počutil veselo, kot da sem edini na zemlji, ubogi grešnik pred usmiljenim in človekoljubnim Bogom. Ta osamljenost me je tolažila in veselje ob molitvi zanj je bilo veliko bolj otipljivo kot pri ljudeh.

            Končno sem prišel do Irkutska. Ko se je poklonil sv. relikvijam svetega Inocenca, je začel razmišljati sam pri sebi: kam naj zdaj grem? In nisem hotel dolgo živeti tukaj, ker je mesto gneča. Zamišljen sem šel po ulici; takrat me je srečal lokalni trgovec, me ustavil in začel govoriti: ali si popotnik? Zakaj ne prideš k meni? Z njim smo prišli v njegovo bogato hišo. Vprašal me je, kakšen človek sem, in povedal sem mu svoje ozadje. Po poslušanju mi ​​je začel pripovedovati: tukaj bi šel v stari Jeruzalem. Obstaja svetišče, kakršnega še ni! Z veseljem bi šel, sem odgovoril, a nimam sredstev za to; Lahko hodim do morja, ampak za prehod čez morje ni treba plačati, rabiš veliko denarja. Ali želite, je rekel trgovec, vam bom dal zdravilo; lani sem že poslal tja enega našega meščana. Padel sem mu pred noge in začel je govoriti: Poslušaj, dal ti bom pismo svojemu domačemu sinu v Odeso; tam živi in ​​ima trgovske zveze s Carigradom; on ima ladje in vas bo z veseljem odpeljal v Carigrad, tam pa ukaže svojim privržencem, naj vam najamejo mesto na ladji v Jeruzalem in plačajo denar. Navsezadnje ni zelo drago. Slišavši to, sem bil vesel, veliko sem se zahvalil svojemu dobrotniku za njegovo usmiljenje, bolj pa sem se zahvalil Bogu, da mi izkazuje tako očetovsko ljubezen in skrb zame kakor bednemu grešniku, ki nič dobrega ne dela ne sebi, ne ljudem in tunu, ki v brezdelju jé tuj kruh. In tako sem ostal pri tem dobrodelnem trgovcu tri dni. Napisal mi je po svoji obljubi pismo svojemu sinu o meni; in zdaj grem v Odeso z namenom, da dosežem sveto mesto Jeruzalem: vendar ne vem, ali bo Gospod dovolil častiti njegovo krsto, ki nosi življenje.

Tretja zgodba

Pred odhodom iz Irkutska sem šel k duhovnemu očetu, s katerim sem imel pogovore, in mu rekel: Jaz sem že na poti v Jeruzalem; prišel, da se posloviš in zahvališ za krščansko ljubezen do mene, nevrednega popotnika. Rekel mi je: Bog blagoslovi tvojo pot. Zakaj pa mi nisi nič povedal o sebi, kdo si in od kod si? Veliko sem slišal od vas o vaših potovanjih; Pred potovanjem bi bilo zanimivo izvedeti več o vašem ozadju in življenju.

Prav, sem rekel, tudi to ti bom z veseljem povedal. To ni dolga zgodba.

Življenjepis duhovnika in njegovo nekdanje posvetno življenje

Rodil sem se v vasi v provinci Orjol. Po očetu in mami sva ostala dva, jaz in moj starejši brat. On je bil star deset let, jaz pa dve leti – tretje. Tako nas je dedek vzel k sebi na hranjenje; bil je premožen in pošten starec, imel je gostilno ob glavni cesti in zaradi njegove prijaznosti se je pri njem zadrževalo veliko obiskovalcev. Začeli smo živeti v njej; moj brat je bil živahen in je vedno tekal po vasi, jaz pa sem se bolj motala okoli dedka. Ob praznikih smo hodili z njim v cerkev, doma pa je pogosto bral Sveto pismo, isto, kot ga imam jaz. Moj brat je odrasel in postal razvajen – navadil se je piti. Imel sem že sedem let; Nekoč sem z bratom ležal na peči in me je od tam sunil in mi poškodoval levo roko. Od takrat in do sedaj je nisem lastnik – vsa se je posušila.

            Dedek, ko je videl, da ne bom sposoben kmečkega dela, me je začel učiti brati in pisati, in ker nisva imela abecede, me je učil iz istega Svetega pisma, nekako: kazal mi je na osnove, silil me je sestavljati besede in opazovati črke. Sploh ne razumem, kako sem se po njem čez čas naučil brati. In končno, ko je moj dedek začel slabo videti, me je pogosto silil brati Sveto pismo, sam pa me je poslušal in popravljal. Pogosto smo imeli zemeljskega pisarja, ki je lepo pisal, gledal sem in mi je bilo všeč, kako piše. Tu sem tudi sam po njegovem zgledu začel črpati besede, pokazal mi je, dal papirje in črnilo in mi popravil perje. Tako sem se naučil pisati. Moj dedek je bil tega vesel in mi je naročil takole: zdaj ti je Bog odprl pismo, moški boš, zato se zahvaljuj Gospodu za to in moli pogosteje. Zato smo pred vsemi službami hodili v cerkev, doma pa smo zelo pogosto molili; Prisiljen sem bil prebrati:Usmili se me Bog, dedek in babica pa sta se priklonila ali stala na kolenih. Končno sem bil star že sedemnajst let in moja babica je umrla. Dedek mi je začel pripovedovati: nimamo gospodinje v hiši, kaj pa če nimamo babice? Tvoj starejši brat je zmeden, želim se poročiti s teboj. Prišel sem, domišljal sem si svojo invalidnost, a dedek je vztrajal in poročili so me, izbrali so premožno in prijazno dekle, staro dvajset let. Minilo je leto in moj dedek je neozdravljivo zbolel. Ko me je poklical, se je začel poslavljati in rekel: Tukaj je tvoja hiša in vsa dediščina, živi po svoji vesti, nikogar ne goljufaj, najbolj pa moli k Bogu, vse je od njega. Ne upaj na nič drugega kot na Boga, pojdi v cerkev, preberi Sveto pismo in se spomni na naju s starko. Tukaj je vaš denar, tisoč rubljev, pazite, ne porabite ga zaman, a tudi ne bodite škrti, dajte ga beračem in božjim cerkvam.

Tako je umrl in jaz sem ga pokopal. Brat je postal nevoščljiv, da je dvorišče in posestvo dano samo meni; se je začel jeziti name, še več, sovražnik mu je pri tem pomagal in me celo nameraval umoriti. Nazadnje je to storil ponoči, ko smo spali in ni bilo gostov: vlomil je v omaro, kjer je bil denar, ga vzel iz skrinje in omaro zažgal. Slišali smo že, ko je zagorela cela hiša in dvorišče, pa smo komaj skočili skozi okno, le kaj smo spali.

Sveto pismo je ležalo pod glavami in pograbili smo ga s seboj. Ko smo gledali, kako gori naša hiša, smo si rekli: hvala bogu! čeprav je Sveto pismo preživelo, čeprav nas nekaj tolaži v žalosti. Tako je bilo vse naše premoženje požgano, naš brat pa je izginil. Ugotovili so kasneje, ko je začel piti in se hvaliti, da je vzel denar in zažgal dvorišče.

            Ostali smo goli in bosi, popolnoma obubožani, nekako smo si izposodili majhno kočo in začeli smo živeti v revščini. Moja žena je bila rokodelka: tkala je, predla, šivala, jemala je dela ljudem, delala pa je dan in noč in me hranila. Zaradi brezrokosti si nisem mogel splesti niti copat. Obiskala je ali predla, jaz pa sem sedel poleg nje in bral Sveto pismo, ona pa je poslušala in včasih je jokala. Ko vprašam: kaj jočeš? Konec koncev, hvala bogu, živimo. Potem bo odgovorila: ganljivo je, da je v Svetem pismu zelo dobro zapisano. Spomnili so se tudi dedkovega ukaza – pogosto so se postili, vsako jutro so brali akatist Matere božje in ponoči naredili tisoč priklonov, da ne bi bili v skušnjavi. Tako sva tiho živela dve leti. Čudno pa je to, da čeprav nismo imeli pojma o notranji molitvi, ki je ustvarjena v srcu, in nismo nikoli slišali zanjo, ampak smo preprosto molili samo z jezikom, smo se priklanjali brez pomena, kot bedaki so padali drug čez drugega, in bil je lov na molitev, dolga zunanja in brezpredmetna molitev pa se ni zdela težka. Očitno mi je neki učitelj povedal resnico, da je v človeku skrivna molitev, o kateri sam ne ve, kako se v duši razkrije in vzbuja k molitvi, kdo ve kaj in kako zna.

Po dveh letih našega takšnega življenja je moja žena nenadoma zbolela za močno vročino in po obhajilu umrla deveti dan. Ostal sem sam, nisem mogel storiti ničesar; Po svetu sem moral hoditi, in miloščine je bilo škoda prositi; poleg tega sem bil tako žalosten zaradi svoje žene, da nisem vedel, kam naj se obrnem. Ko sem vstopil v svojo kočo in videl njeno obleko ali kakšen robec, sem zajokal in padel brez spomina. Zato nisem mogel prenašati svojih hrepenenj, živeč doma, zato sem prodal svojo kočo za 20 rubljev in oblačila, ki sva jih imela jaz in moja žena, sem jih dal beračem. Dobil sem potni list za večni izpust po moji številki in takoj sem vzel svojo ljubljeno Sveto pismo in šel, kamorkoli so mi segle oči. Po odhodu sem pomislil, kam naj zdaj grem? Najprej bom šel v Kijev, se poklonil božjim svetnikom in jih prosil za pomoč v svoji žalosti. Ko sem si to drznil, sem se počutil bolje in z veseljem prišel do Kijeva. Od takrat, že 13 let, nenehno potujem v različne kraje; Obiskal sem veliko cerkva in samostanov, zdaj pa vedno bolj tavam po stepah in poljih. Ne vem, ali želi Gospod doseči sveti Jeruzalem. Prišel bi čas, ko bo božja volja, pokopati tudi grešne kosti.

How old are you? – Triintrideset let.

Age of Christ!

Story four

      Dobro mi je, da se oklepam Boga, da mislim na upanje svojega odrešenja v Gospodu.

            Pošten ruski pregovor: človek domneva, Bog pa ima, sem rekel, prišli so k mojemu duhovniku. Mislil sem, da bi danes šel in šel na pot v sveto mesto Jeruzalem, pa se je izkazalo drugače; popolnoma nepričakovan dogodek me je pustil na istem mestu še tri dni. In nisem mogel zdržati, da ne bi prišel k vam, da vas o tem obvestim in da se posvetujem pri svoji odločitvi v tem primeru, ki se je na ta način povsem nepričakovano srečal.

Ko sem se od vseh poslovil, sem šel z božjo pomočjo na pot in ravno hotel iti ven po varščino, ko sem pri vratih zadnje hiše zagledal znanega človeka, ki je bil nekoč isti kot jaz, popotnik, in ki ga nisem videl že tri leta. Ko me je pozdravil, me je vprašal, kam grem? Odgovoril sem: Hočem, če Bog da, v stari Jeruzalem. Hvala Bogu! pobral je; tukaj imaš dobrega spremljevalca. Bog s tabo in z njim, sem rekel, ali ne veš, da po svoji naravi nikoli ne hodim s tovariši, ampak sem navajen vedno potovati sam? Toda poslušajte: vem, da vam bo ta sopotnik všeč; kakor je on s teboj, tako ti bo dobro z njim. Vidite, tudi oče lastnika te hiše, v kateri sem najet kot delavec, gre po obljubi v stari Jeruzalem, in pri njem se boste imeli lepo. Je domači meščan; starec je prijazen in poleg tega popolnoma gluh, tako da če ne kriči, ne sliši ničesar; če ga vprašate o nečem, mu morate napisati na list papirja in potem bo odgovoril; in zato te na cesti ne bo dolgočasil, ne bo se pogovarjal s teboj, doma je vse bolj tiho; in zanj boste potrebni na poti. Sin mu da konja in vizum za Odeso, da ga tam proda. Čeprav hoče starec iti peš, bo šel z njim konj po prtljago in nekaj paketov do Gospodovega groba; tukaj lahko takoj odložite torbo. Zdaj pomislite, kako je mogoče poslati starega in gluhega človeka samega s konjem na tako dolgo pot? Vodnika so iskali in iskali, a vsi sprašujejo, da je zelo drago in nevarno, da ga pustijo z neznancem, ker ima pri sebi denar in stvari. Soglašaj, brat, pravica bo dobra; osredotočite se na Božjo slavo in na ljubezen do bližnjega. In gostiteljem bom zagotovil o tebi, in tega bodo nepopisno veseli; so dobri ljudje in me imajo zelo radi; Pri njih sem zaposlen že dve leti. Ko je tako govoril pri vratih, me je pripeljal v gospodarjevo hišo in ker sem videl, da mora biti družina poštena, sem pristal na njihov predlog. Tukaj smo zdaj nastanjeni tretji dan božičnih praznikov, če božji blagoslov, po poslušanju bogoslužja se odpravimo na pot.

            That’s what random incidents happen on the way of life! And all God and His holy providence govern our deeds and intentions, as it is written:and what to want and what the children of God are. Ko je to slišal, je moj duhovni oče rekel: Srčno sem vesel, dragi brat, da te je Gospod po kratkem času nepričakovano uredil. In ker si zdaj svoboden, te bom z ljubeznijo še dlje držal, pa mi boš še več povedal o svojih poučnih srečanjih, ki so bila na tvoji dolgi poti. Z veseljem in pozornostjo sem poslušala tudi vse vaše prejšnje zgodbe. Z veseljem to počnem, sem odgovoril in začel govoriti.

Bilo je veliko vsega, dobrega in slabega; dolgo ne povej vsega, a marsikaj je že izbruhnilo iz spomina, ker sem se trudil, da bi si zapomnil predvsem le tisto, kar je mojo leno dušo vodilo in navduševalo k molitvi, vsega drugega pa sem se redko spominjal, ali bolje rečeno, poskušal sem pozabiti preteklost, po navodilih sv. apostola Pavla, ki je rekel:I aspire to the honor of the highest rank, forgetting the back and reaching for the front. Da, moj pokojni blaženi starec je rekel, da so ovire za molitev srčnega infarkta z dveh strani, s shuaia in dlesni, to je, če sovražnik nima časa, da bi se odvrnil od molitve z zaman mislimi in grešnimi načrti, potem obnovi poučne spomine v svojem spominu ali predlaga molitev, ki je zanj nevzdržna. In to se imenuje jasna tatvina, pri kateri se duša, zanemarjajoč pogovor z Bogom, zateče k zadovoljnemu pogovoru s seboj ali s stvarmi. In zato me je učil, naj med molitvijo in tudi po dnevu ne sprejemam niti najlepše duhovne misli, če bi se slučajno videlo, da je bil čas bolj v poučnem premišljevanju in pogovoru kot v bistveni nevidni molitvi srca, potem je treba tudi to šteti za nezmernost, ali koristno za uboge, za duhovni pohlep. v molitvi večinoma v velikem številu prevladal pred časom, ki so ga preživeli v drugih delih pobožnosti. Vsega pa ne moreš pozabiti. Druga pa se mi je seveda tako vtisnila v spomin, da se je dolgo nisem spomnil, spomnim se na primer ene pobožne družine, pri kateri me je Bog počastil, da ostanem več dni iz naslednjega primera.

Srečanje s pobožno družino posestnika

Med potovanjem po provinci Tobolsk sem moral skozi neko okrožno mesto. Drobtin mi je ostalo zelo malo, zato sem vstopil v hišo, da bi prosil kruha za na pot. Gospodar mi je rekel: hvala bogu, pravočasno si prišel, žena je pravkar vzela kruh iz peči, tukaj je topla preproga zate, moli za nas k Bogu. Ko sem se zahvalila, sem začela dajati kruh v torbo in gospodinja, ko jo je videla, je rekla: neka torba je tanka, vsa obrabljena, zamenjala ti jo bom, in mi je dala lepo, trdo vrečko. Ker sem se jim iz srca zahvalil, sem šel naprej. Na poti ven sem v trgovinici prosil za sol in trgovka mi je nasula vrečko. V duhu sem se razveselil in zahvalil Bogu, da me je pokazal nevrednega tako dobrih ljudi. Evo, sem si mislil, zdaj bom en teden brez skrbi za hrano spal in bil zadovoljen. Blagoslovi mojo dušo, Gospod!

Ko sem zapustil to mesto pet verstov, sem videl na cesti majhno vasico in majhno leseno cerkev, vendar dobro okrašeno zunaj in poslikano. Ko sem šel mimo, sem se hotel pokloniti božjemu templju in ko sem vstopil v cerkveno verando, sem molil. Ob strani cerkve sta se na travniku igrala dva otročička, stara pet ali šest let. Mislil sem, da so duhovnikovi otroci, čeprav so bili zelo dobro oblečeni. Tako je molil in nadaljeval. Nisem imel časa narediti deset korakov od cerkve, ko sem za seboj zaslišal jok: beračica! berač! nehaj! Otroci, ki sem jih videl, so kričali in tekli k meni – fantek in punčka; Ustavila sem se, oni pa so pritekli in me zgrabili za roko: pojdimo k mami, rada ima berače. Nisem berač, jim rečem, ampak mimoidoči. Kaj pa tvoja torba? To je moj kruh. Ne, zagotovo bova šla, mama ti bo dala denar za pot. Toda kje je tvoja mama, sem vprašal. On je za cerkvijo, za tem orehom.

Privedli so me do lepega vrta, sredi katerega sem videl veliko graščino; vstopili smo v same komore, kakšna čistoča in dekoracija! Tako je gospa stekla k nam. Prosim za milost! prosim! odkod te je Bog poslal k nam? sedi, sedi, draga! Sama je snela torbo z mene, jo položila na mizo in me posadila na mehak stol; nočeš jesti ali galeba? a nimaš nobenih potreb? Lepo se vam zahvaljujem, sem odgovoril, hrane imam celo vrečo, čaj pijem, a v našem kmečkem življenju ga nisem vajen, vaša pridnost in prijazno ravnanje mi je več vredno kot priboljšek; Prosil bom Boga, da te blagoslovi za tak evangeljski čudež. Ko sem to rekel, sem začutil močno željo, da bi šel nazaj noter. Molitev je vrela v mojem srcu in potreboval sem mir in tišino, da bi dal prostor temu spontanemu plamenu molitve, da bi pred ljudmi skril zunanje znake molitve, kot so: solze, vzdihi in nenavadni gibi obraza in ustnic.

            In zato sem vstal in rekel: Oprostite, mati, čas je, da grem; Naj bo Gospod Jezus Kristus z vami in z vašimi ljubkimi otroki. Ah, ne! Bog te varuj, da ne greš, ne bom te pustil. Danes zvečer pride moj mož iz mesta, on služi kot sodnik na okrajnem sodišču. Kako vesel vas bo! Vsakega popotnika ima za božjega glasnika. In če greš, bo zelo žalosten, da te ne bo videl: poleg tega boš jutri nedelja molil z nami v jedilnici in kar bo Bog poslal, bova skupaj jedla; imamo vsak praznik v gosteh do trideset beračev Kristusovih bratov. Zakaj pa mi nisi nič povedal o sebi, od kod si in kam greš? Pogovarjaj se, rad poslušam duhovne pogovore božjih ljudi. Otroci, otroci! vzemite popotnikovo torbo in jo odnesite v namišljeno sobo, kjer bo prenočil. Ko sem poslušal njene besede, sem bil presenečen in pomislil sem: ali govorim z osebo ali kakšen duh sem?

Tako sem ostal in čakal g. Na kratko sem povedal o svojem potovanju in da grem v Irkutsk. In mimogrede, je rekla gospa, zagotovo boste šli skozi Tobolsk, jaz pa imam tam mamo, ki je redovnica v nunskem samostanu, zdaj pa tudi skladiščnica; dali vam bomo pismo, sprejela vas bo. Mnogi prihajajo k njej po duhovni nasvet; mimogrede pa ji boste po njenem naročilu odnesli tudi knjigo Ioanna Listvychnika, ki smo jo napisali zanjo iz Moskve. Kako bo vse to v redu! Končno je prišel čas za večerjo in sedli smo za mizo. Prišle so še štiri gospe in začele jesti z nami. Ko je pojedla prvo jed, je ena izmed prišlih dam vstala, se priklonila podobi, nato pa se nam priklonila, šla in prinesla drugo jed ter zopet sedla; nato je druga gospa sledila zgledu za tretjo jed. Ko sem to videl, sem začel govoriti gospodinji: upam si, mati, vprašati, ali so te gospe sorodnice vaše, ali kaj? Da, to so moje sestre: to je kuharica, to je kodrarjeva žena, to je gospodinja in to je moja služkinja, in vse so poročene, v celi hiši nimam niti ene deklice. Ko sem to slišal in videl, sem bil še bolj presenečen, zahvalil sem se Bogu, da mi je pokazal tako Bogu ugodne ljudi, in čutil sem močan učinek molitve v svojem srcu; in zato sem, da bi se čim prej upokojil in ne motil molitve, vstal od mize, rekel gospe: po večerji se morate spočiti, jaz pa bom po svoji navadi hodil na sprehod po vrtu. Ne, ne počivam, je rekla gospa; jaz pa grem s teboj na vrt, pa mi boš kaj poučnega povedal. In če greš sam, ti otroci ne dajo miru; ko te zagledajo, te ne zapustijo niti za minuto, zato ljubijo berače, Kristusove brate in popotnike.

            Ni bilo kaj početi, zato smo odšli. Ko sem vstopil na vrt, da bi mi bilo bolj priročno molčati in ne govoriti, sem se priklonil k nogam gospe in rekel: Prosim te, mati, v imenu božjem, povej mi, od kdaj že živiš tako Bogu všečno življenje in kako si dosegla to pobožnost? Mislim, da ti bom vse povedal. Vidite, moja mama je pravnukinja svetega Joasafa, čigar relikvije so pokopane v Belgorodu. V mestu smo imeli veliko hišo, katere krilo je najel revni graščak. Nazadnje je umrl, njegova žena pa je ostala noseča, rodila in po porodu tudi sama umrla. Born je ostal okrogla uboga sirota; iz usmiljenja ga je mama vzela k sebi, da bi ga vzgajala in čez eno leto sem se rodil jaz. Skupaj sva rasla in se skupaj učila pri istih učiteljih in se navadila, kot da sva brat in sestra. Čez nekaj časa je umrl tudi moj oče, mama pa se je zapustila mestno življenje in se za vse življenje preselila z nami v to svojo vas. Ko sva postala polnoletna, me je mama kot svojega učenca poročila, nama dala to svojo vas, sama pa se je, ko si je zgradila celico, odločila, da gre v samostan. Ko nam je podelila svoj starševski blagoslov, nam je naredila tako oporoko, da živimo krščansko, pridno molimo k Bogu in se po svojih močeh trudimo izpolnjevati najpomembnejšo Božjo zapoved, to je ljubezen do bližnjih, hraniti in pomagati beračem Kristusovih bratov, v preprostosti in ponižnosti vzgajati otroke. Tako že deset let živiva tukaj sama in se trudiva, kolikor je mogoče, izpolniti mamino voljo. Imamo tudi beraško hišo, v kateri še zdaj živi več kot deset invalidov in bolnikov; Mislim, da gremo jutri k njim.

Po tej zgodbi sem vprašal: kje je knjiga Ioanne Listvychnik, ki jo želite poslati v domovino? Pojdiva v sobo, poiskal ti jo bom. Komaj sva sedla k branju, g. Videvši me, me je prijazno objel, in poljubila sva se bratsko, krščansko, peljala me v njegovo sobo in rekla: pojdiva, dragi brat, v mojo delovno sobo, blagoslovi mojo celico. Mislim, da vas je (pokaže na gospo) sita. Če vidi popotnika ali popotnico, ali kakega bolnika, vesela je, da jih dan in noč ne zapusti; ta običaj je v njeni celotni družini že dolgo. Vstopili smo v pisarno. Mnogo knjig, lepe ikone, na vso višino postavljen križ, ki daje življenje in evangelij; Molil sem in pravim: s teboj, oče, tukaj je božji raj. Tukaj je sam Gospod Jezus Kristus, njegova prečista mati in njegovi sveti privrženci, in to (pokaže na knjige) so njihove božanske, žive in neustavljive besede in navodila; Mislim, da pogosto uživate v nebeškem pogovoru z njimi. Ja, priznam, je odgovoril gospod, jaz sem lovec na branje. Katere knjige imate tukaj, sem vprašal. Duhovnih imam veliko, je odgovoril gospod; tu je cel letni krog klepetov, dela Janeza Zlatoustega, Bazilija Velikega, mnogo teoloških in filozofskih del, pa tudi mnogo pridig novih slavnih pridigarjev. Moja knjižnica me stane tisoč in pet rubljev.

            Ali niste, sem vprašal, nobenega pisca o molitvi? Zelo rad berem o molitvi. Izšla je nova knjiga o molitvi, delo peterburškega duhovnika. Baryn je dobil razlago Gospodove molitve:naš oče in smo ga začeli z veseljem. Malo kasneje je prišla k nam tudi gospa, prinesla čaj, otroci pa so prinesli celo košaro, vso srebrno, nekakšne suhe, kot pite, ki jih nisem nikoli jedel. Gospod mi je vzel knjigo, jo dal gospe in rekel: tukaj ji bomo dali brati, odlično bere, pa se bomo okrepili. Gospa je začela brati, mi pa poslušati. Med poslušanjem branja sem poslušal tudi molitev, ki se je držala v mojem srcu; dlje kot je šlo branje, bolj se je molitev razvijala in užival sem v njej. Nenadoma sem zagledal nekoga, ki mi je hitro švignil pred očmi, kakor v zraku, kot da je bil moj pokojni stari. Bil sem presenečen, a sem se opravičil, da bi to prikril, in zadremal. Tu sem začutil, kot da bi duh starca prodrl v mojega duha ali ga razsvetlil, začutil sem nekakšno svetlobo v svojih mislih in mnogo molitvenih misli. Kar mi je šlo na misel in hotel te misli odgnati, gospa je celo knjigo prebrala, gospod vpraša: mi je bilo to delo všeč? – In začela sva se pogovarjati. – Zelo mi je všeč, sem odgovoril, in Gospodova molitev tudi. Oče naš“je višja in dragocenejša od vseh napisanih molitev, ki jih imamo kristjani; ker jo uči sam Gospod Jezus Kristus in razlaga, ki jo bere, je zelo dobra, le vse je usmerjeno večinoma v krščansko dejavnost, in moral sem brati od svetih očetov in namišljeno, skrivnostno razlago po njej.

            V katerih ste ga prebrali? Toda tukaj, na primer, v Maksimu Spovedniku in v Dobrotoljubiji Petra Damascena. Prosim, če se ne spomnite česa, nam povejte! Bodi prijazen. Začetek molitve:“Oče naš, ki si v nebesih“; v prebrani knjigi je razloženo, da je pod temi besedami treba razumeti namig bratske ljubezni do bližnjih, kot otrok očeta samohranilca. To je zelo pošteno, toda pri svetih očetih je to pojasnjeno dlje in bolj duhovno, natančno – pravijo, da je treba v tej izjavi povzdigniti um v nebesa, k nebeškemu Očetu, in se spomniti naše dolžnosti vsako minuto, da se postavimo pred Božjo navzočnost in hodimo pred Bogom. Besede:posvečeno naj bo tvoje ime, knjiga razlaga skrbno, da ne bi izgovarjali božjega imena brez spoštovanja ali v krivični prisegi, z drugimi besedami, sveto božje ime izgovarjali sveto in ga ne uporabljali zaman; skrivnostni tolmači pa tu vidijo neposredno prošnjo za notranjo srčno molitev, to je, naj se presveto božje ime vtisne v srce in s spontano molitvijo posveti in posveti vse občutke in duševne moči. Besede: najpridi tvoje kraljestvoskrivnostni tolmači pojasnjujejo takole: naj v naša srca pride notranji mir, mir in duhovno veselje. Knjiga to pojasnjuje pod besedami: naš kruhdnevnica za nas danesmora razumeti zahtevo po potrebah, potrebnih za fizično življenje, ki niso odvečne, temveč le potrebne in zadostne za pomoč drugim. In Maksim Spovednik pod imenom vsakdanji kruh razume hranjenje duše z nebeškim kruhom, to je z Božjo besedo, in združitev duše z Bogom, razmišljanje o Bogu in nenehno notranjo molitev srca.

Oh! to je velika zadeva in skoraj nemogoče, da bi prebivalci sveta dosegli notranjo molitev, je vzkliknil mojster; vsaj zunanji je pomagal Gospodu poslati brez lenobe. Ne mislite, oče, da. Če bi bilo nemogoče in nepremagljivo težko, potem tega Bog ne bi odredil vsem. Njegova moč se pojavi tudi v šibkosti; in izkušeni sv. starši predlagajo metode, ki olajšajo pot do molitve srca. Seveda za puščavnike sveta nakazujejo posebna in višja sredstva, a tudi za laike predpisujejo priročna in vodilna sredstva za doseganje notranje molitve. Nikjer nisem slučajno o tem podrobno bral, je rekel g. Prosim, prosim, prebral vam bom v knjigiprijaznost. Prinesel sem svojo dobrodelnico, našel članek Petra Damascena v 3. delu na strani 48 in začel brati naslednje: “mora se naučiti klicati božje ime bolj kot dih, v vsakem času in kraju in v vsaki zadevi. Apostol pravi:molite brez nehanja, tj. uči imeti, imeti. stvari, če nekaj delate, morate imeti v mislih Stvarnika stvari; imate razlog, da se spomnite in slavite Boga, in tukaj molite brez prestanka, vaša duša se bo vedno veselila tega.” Tukaj si oglejte, kako priročen, enostaven in dostopen je ta način neprestane molitve vsakomur, ki ima kakršnakoli človeška čustva.

Bilo jim je zelo všeč. Gospod me je navdušeno objel, se mi zahvalil, pogledal mojoprijaznost, in pravi: tako knjigo bom zagotovo kupil; Kmalu ga bom dobil iz Petersburga; in zdaj, zaradi spomina, bom zapisal ta članek, ki ste ga prebrali – povejte mi. In potem jo je hitro, lepo prepisal. Nato je vzkliknil: Moj Bog! navsezadnje imam tudi ikono sv. Damaščana (to je bila verjetno ikona Janeza Damaščana). Vzel je okvir, vtaknil pisano pismo pod steklo in ga obesil pod ikono, rekoč: tukaj je živa beseda svetnika božjega pod njegovo podobo, ki me bo večkrat spominjala, naj ta odrešilni nasvet izpolnjujem pri njegovem delu.

Po tem smo šli na večerjo. Za mizo so, kot prej, vsi ljudje – moški in ženske – sedeli z nami. Kakšna spoštljiva tišina in tišina je bila med omizjem! Ko smo vsi povečerjali, so ljudje in otroci še dolgo molili. Bil sem prisiljen brati akatist Jezusu Najslajšemu.

Po koncu so šli njihovi spremljevalci počivat, mi trije pa smo ostali v sobi. Tu mi je gospa prinesla belo srajco in nogavice – priklonil sem se k nogam in rekel: Ne bom vzel nogavic, mati, ne šivam jih iz svoje družine, navajeni smo, da vedno hodimo po mojih vnukih. Spet je pritekla in prinesla svoj stari kaftan, tanko rumeno sukno, in ga razrezala na dva kosa, gospodar pa, rekoč: ubogega ima in noge skoraj razpadajo, je prinesel svoje nove škornje, velike, ki jih obuje čez škornje, potem pa mi reče: pojdi v tisto sobo. Odšla sem, se preoblekla in spet šla k njim. Postavili so me na stol in se začeli obuvati, gospod mi je začel povijati noge z vnuki, gospa pa se je začela obuvati. Najprej se nisem dal, pa so mi ukazali, naj sedem, in rekli: sedi in molči, Kristus je učencem umival noge. Nisem imela kaj početi in sem začela jokati in oni so jokali.

            Nato je gospa ostala v sobi prenočiti z otroki, midva z gospodom pa sva šla na vrt v vrtno uto. Dolgo nisva spala, ležala sva in se pogovarjala z g. Pa se mi je začel približevati: povej mi, za božjo voljo, po resnici in po vesti, kdo si? Verjetno ste iz dobre družine in se samo delate neumnega. Dobro berete in pišete ter pravilno govorite in sklepate; tega ne more biti pri moški vzgoji. Povedal sem vam resnico in iskreno, tako vam kot vaši gospe, mojemu ozadju. Nikoli nisem pomislil, da bi vas lagal ali prevaral. Toda kaj je to zame? In kar pravim, ne govorim svoje, ampak tisto, kar sem slišal od svojega pokojnega pobožnega in modrega starešine in s pozornostjo bral pri svetih očetih; največ pa notranja molitev, ki razsvetljuje mojo nevednost, ki je nisem pridobil sam, ampak sta mi jo v srce naselila božja milost in stari nauk. Navsezadnje je to mogoče za vsakega človeka; le tiho se je treba poglobiti v svoje srce in čim bolj klicati razsvetljujoče ime Jezusa Kristusa, potem bo takoj vsak začutil notranjo svetlobo in vse mu bo jasno, tudi nekatere skrivnosti božjega kraljestva bo videl v tej luči. A to je že globoka vzgojna skrivnost, ko človek spozna to zmožnost poglobitve vase, uvida vase, uživanja v samozavedanju, ganjenosti in sladkega joka nad svojim padcem in pokvarjenostjo. Modro sklepati in se pogovarjati z ljudmi ni zelo težko in mogoče, kajti um in srce sta nastala prej kot človeška učenost in modrost. Ko obstaja um, ga je mogoče obdelati, bodisi z znanostjo bodisi z izkušnjami; in če ni pameti, potem tudi vzgoja ne pomaga. Dejstvo je, da smo daleč od sebe in nimamo veliko želje, da bi se približali sebi, in vsi bežimo, da ne bi srečali samega sebe in zamenjamo resnico za malenkosti, in mislimo: radi bi se ukvarjali z duhovnim delom ali molitvijo, vendar nikoli ne delamo težav in skrbimo za življenje. In kaj je bolj pomembno in potrebno – odrešilno večno življenje duše ali minljivo življenje telesa, za katerega se tako trudimo? To je tisto, kar sem rekel, in vodi ljudi bodisi k razumu bodisi k neumnosti.

Zgodba o spreobrnitvi in ​​življenju posestnika

Oprosti mi, dragi brat, nisem te vprašal le iz radovednosti, ampak iz prijaznosti in krščanske udeležbe pri tebi, pa tudi zato, ker sem pred dvema letoma videl primer, iz katerega je nastalo moje vprašanje tebi. Vidite, en berač je prišel k nam s potnim listom upokojenega vojaka, star, star in tako reven, da je bil skoraj gol in bos, govoril je malo in tako preprosto, kot stepski kmet. Peljali smo ga v ubogo hišo; čez pet dni je hudo zbolel, zato smo ga preselili v to paviljon, ga pomirili in začeli sami hoditi za njim in ga zdraviti z mojo ženo. Končno se je moral bližati smrti; pripravili smo jo, poklicali našega duhovnika k spovedi, dodali in prilagodili. Na predvečer smrti je vstal, od mene zahteval kos papirja in pisalo, me prosil, naj zaklenem vrata in nikogar ne spustim noter, dokler ne napiše oporoke svojemu sinu, ki jo je prosil, naj se po njegovi smrti pošlje v Sankt Peterburg. Presenečen sem bil, ko sem videl, kako je pisal ne le z lepo, najbolj učeno pisavo, ampak tudi njegova sestava je bila čudovita, pravilna in zelo nežna. Tukaj ti bom jutri prebral njegovo oporoko; Imam kopijo tega.

Vse to me je presenetilo in zbudilo radovednost, da bi ga vprašal o njegovem poreklu in življenju. S prisego me je zavezal, da tega ne bom nikomur razodel do svoje smrti, mi je povedal o svojem življenju v božjo slavo. Bil sem princ, ki je imel zelo bogato bogastvo in je živel najbolj veličastno, razkošno in raztreseno življenje. Žena mi je umrla, jaz pa sem živel pri sinu, ki je z veseljem služil kot stotnik v gardi. Nekega dne, ko sem bil na poti na ples pomembne osebnosti, sem bil jezen na svojega sobarja; Nisem prenesel svojega navdušenja, močno sem ga udaril po glavi in ​​ukazal, naj ga pošljejo v vas. Bilo je zvečer, naslednje jutro pa je sobar umrl zaradi vnetja v glavi. Vendar mi je ušlo izpod nadzora in jaz sem, obžaloval svojo neprevidnost, kmalu pozabil na to. Minilo je šest tednov in tisti mrtvi sobar se mi je začel prikazovati predvsem v sanjah; vsak večer vznemirjal in grajal ter neprestano ponavljal: brezobzirnež, ti si moj morilec! Potem sem ga začel videti v resnici, ko je bil buden. Od takrat naprej se mi je začel pojavljati pogosteje in takrat me je nadlegoval skoraj non-stop. Končno sem skupaj z njim začel videvati druge mrtve moške, ki sem jih brutalno zlorabil, in ženske, ki sem jih zapeljal. Vsi so mi neprenehoma očitali in mi niso dali miru do te mere, da nisem mogel niti spati, niti jesti, niti ničesar delati; Bila sem popolnoma izčrpana, koža se mi je oprijela kosti. Vsa prizadevanja usposobljenih zdravnikov niso nič pomagala. Odšel sem v tujino na zdravljenje, vendar sem se tam zdravil šest mesecev, nisem dobil nobenega olajšanja in boleče vizije so se kruto množile. Od tam so me pripeljali komaj živega; in v celoti sem izkusil grozote peklenskih muk duše, predvsem njene ločenosti od telesa. Potem sem se prepričal, da obstaja pekel in izvedel, kaj to pomeni.

            Ker sem bil v tako bolečem stanju, sem spoznal svoje krivice, se pokesal, priznal, dal svobodo vsem ljudem, ki so služili z mano, prisegel sam sebi do konca svojega življenja, da se bom mučil z vsemi vrstami dela in se skrival v slabi podobi, tako da bom za svoje krivice zadnji služabnik ljudi najnižjega razreda. Takoj ko sem se za to trdno odločil, so se vizije, ki so me vznemirjale, takoj končale. Ob spravi z Bogom sem čutil takšno tolažbo in zadovoljstvo, da tega ne morem v celoti opisati. Tu sem tudi izkustveno spoznal, kaj pomenijo nebesa in kako se božje kraljestvo razodeva v naših srcih. Kmalu sem ozdravel, izpolnil svoje namere in na skrivaj odšel s potnim listom upokojenega vojaka: iz domovine. In minilo je 15 let, odkar sem se potepal po Sibiriji. Včasih so ga kmetje najemali za kurirska dela, včasih se je hranil v Kristusovem imenu. Oh! pri vseh teh tavanjih, kakšno blaženost, srečo in mirne vesti sem jedel! To lahko doživi le nekdo, ki je bil po usmiljenju priprošnjika prenesen iz bolečega pekla v božji raj. Ko je to rekel, mi je izročil oporoko, da jo pošljem svojemu sinu, in naslednji dan je umrl. Zdaj pa imam kopijo njegove oporoke v svoji torbi, shranjeno v mojem Svetem pismu. Če ga želite prebrati, ga bom dobil zdaj. Tukaj bodi prijazen!

Razgrnil sem in prebral: V imenu Boga v Trojici poveličanega Očeta in Sina in Svetega Duha.

Moj dragi sin!

Očeta niste videli 15 let, vendar je v svoji zamaknjenosti, občasno obveščajoč o vas, gojil do vas očetovsko ljubezen, ki ga sili, da vam pošlje te umirajoče vrstice, da vam bodo v poduk v življenju.

Veste, kako sem trpel zaradi svoje malomarnosti in nepazljivega življenja; vendar ne veš, kako sem se veselil svojega neznanega potovanja, uživajoč sadove kesanja.

Umiram mirno v svojem dobrem in skupaj v tvojem dobrotniku, kajti dobrote, izlite na očeta, morajo zadevati občutljivega sina. Zahvalite se mu na kakršen koli način.

Zapuščam vam svoj očetovski blagoslov, pozivam vas, da se spominjate Boga, da ohranite svojo vest, da ste previdni, prijazni in obzirni, da ravnate s podrejenimi čim bolj prijazno in prijazno, da ne zaničujete beračev in tujcev, ne pozabite, da je tudi vaš umirajoči oče trpel v revščini in uboštvu svoje duše.

Kličuč k tebi Božjo milost, tiho zapiram oči v upanju na večno življenje, po usmiljenju živečega človeka Jezusa Kristusa.

tvoj oče

            Tako sva z dobrim človekom ležala in se pogovarjala. Zato sem ga vprašal: Mislim, oče, da niste brez težav in skrbi s čudnim sprejemnikom? Navsezadnje tudi mnogi naši sopotniki hodijo brezdelno ali iz lenobe in brezdelno hodijo po cesti, kot sem videl. Takšnih primerov je bilo malo, pravih popotnikov je bilo vse več, je odvrnil g. Tako še bolj razvajamo in takšne barabe ohranjamo pri življenju. Ker so živeli med našimi dobrimi berači, Kristusovimi brati, se pogosto popravijo in pridejo iz uboštva kot ponižni in blagi ljudje. Pred kratkim je bil primer tega. Neki lokalni meščan je postal tako izprijen, da so ga vsi odločno s palicami pregnali od njegovih vrat in nihče mu ni dal niti kosa kruha. Bil je pijan, razuzdanec in grozna oseba, pa tudi kradel je. V tem stanju in lačen je prišel k nam; prosil za kruh in vino, na kar je bil izreden lovec. Mi, ko smo ga prijazno sprejeli, smo rekli: živi pri nas, dali ti bomo vina, kolikor hočeš, a le s prepričevanjem, da se napiješ in pojdeš zdaj spat, če se boš vsaj malo uprl in naredil hrup, te ne bomo samo odgnali in nikoli sprejeli, ampak tudi jaz te bom obravnaval kot vodnika ali vrtnarja, potepuha. Ko se je s tem strinjal, je ostal pri nas. Teden ali več sem res pil, kolikor sem hotel; a vedno po svoji obljubi in svoji navezanosti na vino (da ga ne bi izgubil) je šel spat ali pa šel ven na vrt, tam ležal in molčal. Ko se je streznil, so ga bratje berači prepričevali in mu svetovali, naj se najprej malo vzdrži. Tako je postopoma začel manj piti in končno je po treh mesecih postal zadržan človek in zdaj je nekje zaposlen in ne jede tujega kruha v tuni. Tretji dan je prišel k meni z zahvalo. Kakšna modrost se naredi pod vodstvom ljubezni! Mislil sem in vzkliknil: Blagor Bogu, ki izkazuje svoje usmiljenje v ograji tvoje ograje!

Po teh pogovorih sva z gospodom, ko sva prespala uro ali uro in pol, slišala evangelij do jutra, se zbrala in odšla ter ravno stopila v cerkev, in že je bila gospa z otroki že dolgo tukaj. Poslušali so jutro; in po njej se je kmalu začela božja liturgija. Midva z gospodom sva stala pri oltarju z enim otrokom, gospa in gospodična pa sta stali pri oltarnem oknu, da vidita vnebovzetje sv. darov Moj Bog! Kako so molili na kolenih in točili solze veselja! Kako so se razsvetlili njihovi obrazi, tako da sem jokala od srca ob pogledu nanje.

Po končani božji službi so šli duhovnik, služabniki in vsi berači skupaj k obedni mizi, in beračev je bilo okoli štirideset; tukaj so invalidi, bolniki in fantje. Vsi so sedli za mizo. Kakšna je bila tišina in tišina! Ko sem se opogumil, sem lahkotno rekel mojstru: v samostanih med jedjo berejo življenja svetnikov; zate bi bilo enako in imaš krog chat-mine. Gospod, ki se obrne k gospe, pravi: res, Maša, vzpostavimo tak red. To bo nespoštljivo. Tukaj bom pri prvem kosilu jaz bral, potem ti, pa še oče, kasneje pa bratje vsak po vrsti, kdor more. Duhovnik, ko je jedel, je začel govoriti: rad poslušam, a za branje, ponižni služabnik, nimam prostega časa. Ko tečeš domov, ne veš, kako bi se vrnil k vsem težavam in skrbem; tako to je potrebno, kot drugo je potrebno; veliko fantov in živine do mile volje, ves dan v nemiru, ne za branje ali učenje. Kar sem se naučil v semenišču, sem že zdavnaj pozabil. To čuvši, stresel sem se, in gospa, ki je poleg mene sedela, me je zgrabila za roko in začela govoriti: oče to govori iz ponižnosti, on se vedno tako ponižuje, in on je najprijaznejše in najbogatejše življenje; je že 20 let vdova in pestuje celo družino vnukov, poleg tega pa pogosto služi. S temi besedami naslednji rekmi je prišel na misel NikitStifata v Dobrotoljubiji: narava stvari se meri z notranjim razpoloženjem duše, to je, kdo je sam, kar dela iz drugih; in dalje pravi: Kdor je dosegel pravo molitev in ljubezen, ne razlikuje med stvarmi, ne loči pravičnega od grešnika, ampak vse enako ljubi in ne obsoja, kakor Bog; kakor sonce sije in dežuje na pravične in nepravične.

Spet se je začela tišina; nasproti mene je sedel popolnoma slep berač iz beraške hiše. Gospodar ga je nahranil, razrezal ribo, mu postregel z žlico in mu natočil juhe. Ko sem natančno pogledal, sem opazil, da so bila ta beračeva usta popolnoma odprta, njegov jezik pa se je nenehno premikal in se je zdelo, da trepeta; Spraševal sem se, ali je človek molitve, in začel opažati več. Ob koncu obroka je neki stari ženski postalo slabo, močno so jo prijeli in je zastokala. Gospod in gospa sta jo vzela v svojo spalnico in jo položila na posteljo; gospa je ostala za njo; duhovnik je za vsak slučaj šel prihranit sv. in gospodar je ukazal vpreči kočijo in odgalopirati za zdravnikom v mesto. Vsi so odšli.

            Čutila sem molitveno lakoto, bila je močna potreba po molitvenih izlivih in ni bilo osamljenosti in tišine še en dan. V srcu sem čutil, kot bi se nekakšna povodenj hotela prebiti in vliti v vse člane, a ko sem to prenašal, se je v mojem srcu pojavila močna bolečina – vendarle neka tolažilna, ki zahteva tiho umiritev in nasičenost z molitvijo. Tu se mi je razodelo, zakaj so resnični ustvarjalci molitve, ki je v njih delovala sama od sebe, bežali od ljudi in se skrivali v temi, in razumel sem tudi, zakaj sveti Hezihij tudi najbolj duhoven in koristen pogovor imenuje praznogovorjenje, kakor pravi sveti Efraim Sirski: dobra beseda je srebro, molk pa čisto zlato. Glede na vse to sem šel v ubožnico; tam so popoldne vsi počivali. Zlezel sem na podstrešje, se umiril, odpočil, molil. Ko so berači vstali, sem našel slepca in ga odpeljal z vrta; usedla sva se sama in se začela pogovarjati.

Pogovor s slepim romarjem in njegov način molitve

Povejte mi za božjo voljo, za dobro duše, ali opravljate Jezusovo molitev? Ustvarjam jo neprekinjeno že dolgo časa. Kako se počutiš glede tega? Samo dan in noč ne morem biti brez molitve. Kako vam je Bog razodel to dejavnost? Povej mi, dragi brat, podrobno. Saj sem domači trgovec, služil sem si kruh kot krojač, potoval po drugih pokrajinah in vaseh ter šival kmečko obleko.

V neki vasi sem moral dolgo živeti pri nekem človeku, da sem preživljal njegovo družino. Nekega prazničnega dne preberem v cerkvi tri knjige in vprašam: kdo bere pri vas? Nihče mi ni odgovoril. Te knjige so po našem stricu: bil je učenjak. Vzel sem eno knjigo, jo razgrnil kamorkoli in prebral, kot se zdaj spomnim, naslednje besede: molitev je neprekinjena, da se božje ime vedno kliče, ne glede na to, ali kdo govori, sedi, hodi, dela, jé ali počne kaj drugega, na vsakem mestu in ob vsakem času.

Ko sem to prebrala, sem začela razmišljati, da je zame zelo priročno, in začela sem ustvarjati šepetajočo molitev za svojim šivalnim delom in všeč mi je bila. Tisti, ki so živeli z menoj v hiši, so to opazili in se mi začeli smejati; si čarovnik ali ves čas šepetaš? ali kaj naročiš? Da bi to prikril, sem prenehal premikati ustnice in začel moliti samo v enem jeziku. Nazadnje sem se tako navadil na molitev, da jo jezik dan in noč sam izgovarja in mi ugaja.

            Dolgo sem tako hodil, potem pa sem nenadoma popolnoma oslepel. V naši družini imajo skoraj vsi temno solzo v očeh. Tukaj je naša družba, zaradi moje revščine sem bil dodeljen v ubožnico, ki se nahaja v našem provincialnem mestu Tobolsk. Zdaj grem tja, gospodje so me ustavili, ker mi hočejo dati pot v Tobolsk.

Kako se je imenovala knjiga, ki ste jo brali, ali neprijaznost? Ne poznam resnice, niti pogledal nisem velike črke. Prinesel sem svojo prijaznost, najdeno v 4 delih vKalistapatriarh besede, ki mi jih je rekel v spomin, in mu začel brati. To je to, je zavpil slepec. Beri, brat, kako zelo dobro je. Ko sem prišel do vrstice, kjer je rečeno: treba je moliti s srcem, se mi je začel približevati: kaj to pomeni? – In kako se to naredi? Povedal sem mu, da je celoten nauk o molitvi srca podrobno razložen v isti knjigi, v Prijaznosti – in vneto me je prosil, naj mu jo preberem.

Takole bomo naredili, sem rekel. Kdaj nameravate iti v Tobolsk? Vsaj zdaj, je odgovoril. Torej to je to, jutri mislim iti na pot, pa gremo skupaj s teboj, pa ti bom prebral vse o srčni molitvi in ​​ti pokazal način, kako najti srčno mesto in vstopiti vanj. Kaj pa trik? je vprašal. No, kaj je tvoj izgovor, kot da je zakladnica do Tobolska, samo eno versto in pol, pojdimo tiho in znate iti sami z dvema; in je bolj priročno govoriti in brati o molitvi med hojo.

Tako sva se strinjala; zvečer nas je sam gospodar prišel vse sklicat na večerjo, po večerji smo sporočili, da gremo s slepcem na pot, in da dvigala ne potrebujemo; za lažje branjeprijaznost. Pri tem je gospod začel govoriti: in prijaznost mi je bilo zelo všeč; Napisal sem že pismo in pripravil denar, ki ga bom jutri, ko grem na sodišče, poslal v Petersburg, da mi bodo s prvo pošto poslali Goodwill. Zjutraj smo se torej odpravili, tem gospodom sem se veliko zahvalil za njihovo vzorno ljubezen in usmiljenje; in oba sta naju pospremila od svojih domov. Pa smo se poslovili.

Šli smo s slepcem in hodili malo po malo, deset in petnajst verstov na dan, preostali čas pa smo sedeli na samotnih mestih in braliprijaznost. Prebral sem mu vse o molitvi srca po vrstnem redu, ki mi ga je nakazal moj pokojni starešina, torej začenši s knjigoNikeformenih, Grigorij Sinait itd. S kakšno vnemo in pozornostjo je vse to poslušal in kako mu je bilo vse to všeč in užival! Potem mi je začel postavljati taka vprašanja o molitvi, da niti moj um ni bil dovolj močan, da bi jih rešil.

Po branju potrebnega zprijaznost, me je začel pridno prositi, naj mu dejavno pokažem pot, kako najti srce z umom in kako vanj vnesti božje ime Jezusa Kristusa ter kako notranje moliti s srcem z užitkom. In začel sem mu govoriti: tukaj ne vidiš ničesar, toda ali si lahko predstavljaš in predstavljaš s svojim umom to, kar si videl prej, to je človeka, ali kakšno stvar, ali kakšen tvoj člen, na primer roko ali nogo, si lahko predstavljaš tako živo, kot da bi to gledal, in lahko to usmerjaš in usmerjaš, tudi če si slep? Lahko, je odgovoril slepec. Tako si torej predstavljajte svoje srce na enak način, usmerite oči, kot da bi ga gledali skozi prsi, in si ga čim hitreje predstavljajte ter pozorno poslušajte z ušesi, kako vedno znova bije in udarja. Ko se boste temu prilagodili, potem začnite molitvene besede prilagajati vsakemu srčnemu utripu, glejte ga. Tako s prvo potezo reci ali pomisliGospod, z drugoJezus, s tretjimod Kristusa, s četrtimusmili sein s petimjazin večkrat ponovite. Zate je priročno, ker že imaš začetek in pripravo na srčno molitev. Ko se tega navadiš, začni v svojem srcu skupaj z dihom vnašati in izstopati celotno Jezusovo molitev, kot učijo starši, torej vsrkavati zrak, recimo, predstavljaj si:Gospod Jezus Kristus, in glede na vas:usmili se me! Počnite to pogosteje in pogosteje in kmalu boste začutili subtilno in prijetno bolečino v srcu, nato pa bo toplo in grejoče. Da, z božjo pomočjo boš dosegel samozavest v notranji molitvi srca. Toda hkrati se na vsak način pazite idej v mislih in kakršnih koli. Brez predpostavk; ker sveti očetje trdno zapovedujejo med notranjo molitvijo, naj ohranijo slepe, da ne padejo v lepoto.

Slepec, ko je vse to pozorno poslušal, je začel marljivo delati na prikazan način in ponoči, ko smo se ustavili v prenočiščih, se je večinoma dolgo ukvarjal s tem. Po petih dneh je v srcu začel čutiti močno toplino in nepopisno veselje, poleg tega pa tudi veliko željo, da bi se nenehno ukvarjal s to molitvijo, ki je v njem odprla ljubezen do Jezusa Kristusa. Včasih je začel videti svetlobo, čeprav v njej ni opazil nobenih predmetov in stvari; včasih si je domišljal, ko je stopil v srce, kakor da bi močan plamen prižgane sveče sladko vzplamtel v srcu in ga, vržen skozi grlo, razsvetlil; in s tem plamenom je lahko videl celo oddaljene stvari, kot se je zgodilo nekoč.

            Hodila sva skozi gozd, on pa je bil tiho zatopljen v molitev. Nenadoma mi je rekel: kakšna škoda! Cerkev že gori, tudi zvonik je padel. Rekel sem mu: Nehaj si predstavljati prazno, to je skušnjava zate, vse sanje moraš čim prej odvreči. Kako lahko vidite, kaj se dogaja v mestu? Od njega nas loči še 12 verstov. Ubogal je, nadaljeval z molitvijo in utihnil. Do večera smo prišli v mesto in res sem videl več požganih hiš in podrt zvonik, ki je bil zgrajen na lesenih kolih, in ljudi, ki so se gnetli okrog in se čudili, kako ni podrti zvonik koga stisnil. Po mojem mnenju se je vsa ta nesreča zgodila istočasno, ko mi je slepec povedal o njej. Pa mi je začel pripovedovati: rekel si, da je moj vid prazen, in tukaj je. Kako se ne zahvaljevati in kako ne ljubiti Gospoda Jezusa Kristusa, ki odpira svojo milost grešnikom, slepim in nespametnim! Hvala tudi tebi, da si me poučil o delovanju srca.

Rekel sem mu: ljubi Jezusa Kristusa, ljubi in se zahvaljuj; toda pazite se sprejemanja različnih videnj kot neposrednih razodetij milosti; ker se lahko pogosto zgodi in seveda po vrstnem redu stvari. Človeška duša je relativno nevezana na kraj in materijo. Vidi lahko tako v temi kot zelo daleč, na primer, kaj se dogaja v bližini. Le mi tej duševni sposobnosti ne dajemo moči in giba, ter jo potlačimo bodisi z okovi svojega debelega telesa, bodisi z zmedo svojih misli in razpršenimi mislimi. In ko se osredotočimo nase, se odvrnemo od vsega okoli sebe in prečistimo svoj um, takrat duša vstopi v svoj namen in deluje v najvišji meri, to je naravna zadeva. Od svojega pokojnega starca sem slišal, da ljudje, ki ne molijo, ampak sposobni ali boleči, v temni sobi vidijo svetlobo, kako izhaja iz vseh stvari, razlikujejo predmete, čutijo njihovega dvojnika in prodrejo v misli drugega. In kar prihaja neposredno iz Božje milosti v molitvi srca, je tako prijetno, da tega ne more izraziti noben jezik in se ne more uporabiti za karkoli materialnega ali karkoli primerjati; vse čutno je nizko v primerjavi s sladkimi občutki miline v srcu. Moj slepec je to pridno poslušal in postal še bolj ponižen; molitev v njegovem srcu se je vedno bolj razvijala in bolj je užival. Tega sem se iz srca razveselil in zahvalil Bogu, da mi je ugodil videti tako blaženega svojega služabnika.

Končno smo prispeli do Tobolska, odpeljal sem ga v ubožnico, ga tam pustil in, ko sem se vljudno poslovil, šel naprej.

Mesec dni sem hodil počasi in globoko čutil, kako poučni in spodbudni so dobri življenjski zgledi; pogosto bereprijaznostin verjel vsemu, kar sem rekel slepcu o molitvi. Njegov poučen zgled je v meni vžgal ljubosumje, hvaležnost in ljubezen do Gospoda, molitev mojega srca me je tako razveselila, da si nisem mislil, da je na zemlji kdo srečnejši od mene, in sem se spraševal, kaj je lahko večje in boljše zadovoljstvo v nebeškem kraljestvu. Ne samo, da sem ga čutil v svoji duši, ampak se mi je vse in zunaj prikazalo v čudoviti obliki in vse je vodilo k ljubezni in hvaležnosti Boga; ljudje, drevesa, rastline, živali, vse je bilo kot moje, na vsem sem našel podobo imena Jezusa Kristusa. Včasih se je počutil tako lahkega, kakor bi bil brez telesa in ne hodil, ampak kakor da bi radostno lebdel v zraku; včasih je vstopil povsem sam in jasno videl vsa moja polnila, se čudil modri sestavi človeškega telesa; včasih sem čutil tako veselje, kot bi bil postavljen za kralja, in želel sem si vse take tolažbe, če bi Bog pustil, da čim prej umrem in se zahvalim k njegovim nogam v svetu duhov.

Preizkušnje na cesti in zgodba starega vojaka

Očitno je, da sem v teh občutkih pretirano užival, ali je bilo že tako, popuščanje božji volji, čez nekaj časa pa sem v srcu začutil nekakšen trepet in strah. Ne bi me spet doletela kakšna težava ali nesreča, kakor tisto dekle, ki sem jo učil Jezusove molitve v kapeli. Misli so me prešinjale kot oblak in spomnil sem se učiteljičinih besed. Janeza Karpatskega, ki pravi, da je tisti, ki pogosto uči, osramočen in trpi nesreče in skušnjave za tiste, ki so imeli od njega duhovno korist. Ko sem se boril s temi mislimi, sem okrepil svojo molitev, ki jih je popolnoma pregnala, in sem se razvedril in si rekel: Zgodi se božja volja! Pripravljen sem prenesti vse, česar mi Jezus Kristus ne bo poslal za mojo bedo in ponos. In tudi tistim, ki sem jim nedavno razkril skrivnost srčnega vstopa in notranje molitve, je bilo predvsem moje srečanje z njimi pripravljeno z neposrednim skrivnim božjim naukom. Pomirjen s tem sem šel spet s tolažbo in molitvijo in se veselil svojega prejšnjega življenja. Že dva dni je deževalo in cesta je bila tako blatna, da sem komaj vlekel noge iz blata, hodil sem po stepi in nisem srečal vasi na miljo; končno sem zvečer zagledal dvorišče blizu same ceste, bil sem vesel in si mislil: tukaj bom prosil za počitek in prenočišče, in jutri zjutraj, če Bog da: morda bo vreme boljše.

            Ko sem se približal, sem videl pijanega starca v vojaškem plašču, ki je sedel blizu dvorišča na verandi, in sem se mu priklonil in rekel: ali je mogoče koga prositi, da prenoči tukaj? Kdo lahko izpusti razen mene? je zavpil starec, jaz sem tukaj glavni! To je pošta, jaz pa hišnik. Torej, oče, dovolite mi, da prespim pri vas! Ali imate potni list? predložiti uradno osebno izkaznico. Dal sem mu svoj potni list, on pa ga drži v rokah in spet vpraša: kje je potni list? V tvojih rokah, sem odgovoril. No, pojdimo v hišo. Oskrbnik si je nataknil očala, prebral in rekel: kakor da je nastop zakonit, prenočite; ker sem dobra oseba; evo, prinesem ti kozarec. Nikoli ne pijem, sem odgovoril. No, kihni, vsaj večerjaj z nami. Sedla sta za mizo, on in kuhar, pa tudi mladenka se je napila dovolj, in mene so posedli k sebi. Ves čas večerje sta drug drugega preklinjala in zmerjala, na koncu pa sta se stepla. Oskrbnik je šel spat na senik, kuharica pa je začela vstopati, pomivati ​​skodelice in žlice in grajati svojega starega.

Sedeč sem mislil, da se ne bo kmalu umirila, in rekel sem ji: kje, mati, naj zaspim? Utrujen sem od poti. Evo, naredil sem vam posteljo, oče, in postavil klop poleg klopi blizu sprednjega okna, razprostrl klobučevino in postavil vzglavje. Ulegla sem se in zaprla oči, kot bi spala. Kuhar je še dolgo fermentiral; končno vstal, pogasil ogenj in prišel k meni. Nenadoma so vsa okna, ki so bila v sprednjem kotu, okvir, šipe in drobci podbojev, raztreseni v ropotu, padla s strašnim treskom, vsa hiša se je stresla, zunaj okna pa je bilo boleče stokanje, krik in udarec. Babica je prestrašena skočila na sredino tal in padla na tla. Zgrabil sem brez spomina, misleč, da se pod mano odprejo tla. Vidim dve jami, ki so jih pripeljali v hišo človeka v krvi, tako da se mu ni videl niti obraza. To me je še bolj prestrašilo. Bil je feldieger, ki je prišel sem menjat konje. Kočijaž, ker ga ni mogel pravilno obrniti v vrata, je z dihom razbil okno, in ker je bil jarek pred hišo, se je kočija prevrnila in feldieger je pri padcu globoko usekal glavo v nabrušen kol, ki je bil pritrjen na steklo. Feldieger je zahteval vode in vina za izpiranje rane, jo namočil z vinom, sam izpil kozarec in zavpil: Konji! Stal sem zraven njega in rekel: kako pa ti, oče, greš s tako bolečino? Felddieger je gotovo bolan, je odgovoril in oddirjal. Kočijaž je brez občutka odvlekel ženo k peči v kot, jo pokril s preprogo, rekoč: od strahu se ji je zgodila prilika; ona se praska. In oskrbnik se je napil in šel spet spat.

Ostal sem sam.

Kmalu je ženska vstala in začela hoditi od kota do kota, ko je besna zapustila hišo. Po molitvi sem se počutil sproščeno in sem zaspal malo pred svetlobo.

            Zjutraj, ko sem se poslovil od oskrbnika, sem se odpravil, hodil in molil z vero, upanjem in zahvalo Očetu dobrot in vse tolažbe, ki me je osvobodil prihajajoče nadloge.

Šest let po tem dogodku sem, ko sem šel mimo samostana, vstopil v cerkev, da bi molil. Nenavadna opatinja me je po večerji odpeljala k sebi in naročila, naj mi postrežejo čaj. Nenadoma so prišli k njej nepričakovani gostje; odšla je k njim in me pustila z redovnicami, svojimi sestrami. Skromna redovnica, ki je točila čaj, je vzbudila mojo radovednost, da sem vprašala: koliko časa ste, mati, v tem samostanu? Pet let, je odgovorila; Sem so me pripeljali kot norega in Bog se je tukaj usmilil. Mati opatinja me je pustila v celici in me ostrigla. Kaj te je razjezilo? sem vprašal. Od strahu. Bil sem zaposlen na takšni postaji in ponoči, ko sem spal, so konji razbili okno, prestrašil sem se in znorel. Celo leto so me sorodniki vodili v svete kraje in tukaj sem ravno ozdravel. Ko sem to slišal, sem se razveselil v duši in slavil Boga, vsa modrost je v korist graditelju.

Bilo je veliko različnih priložnosti, obrnil sem se na očeta, sem rekel. Če zgodbe pripovedujete po vrstnem redu, ne boste mogli o vsem govoriti v treh dneh. Je še kakšna priložnost povedati.

Srečanje z vaškim župnikom in pobožno deklico

V jasnem poletnem dnevu sem zagledal ob cesti pokopališče ali tako imenovano pokopališče, to je cerkev, in nekaj verskih hiš. Pri večerni mizi je bilo oznanjenje; In sem šel tja. Tja so hodili tudi okoliški ljudje; drugi pa, preden so prispeli do cerkve, so sedli na travo in, videč, da hodim v naglici, rekli so mi: ne mudi se; še vedno boste vztrajali po mili volji, dokler se služba ne začne; tukaj služijo zelo dolgo, duhovnik je bolan in tako je nesrečen. Služba je res trajala zelo dolgo; Duhovnik, mlad, a shujšan in bled, je deloval zelo počasi, vendar zelo pobožno in čustveno ob koncu kosila je imel čudovito in jasno pridigo o načinih pridobivanja ljubezni do Boga.

            Duhovnik me je poklical k sebi in me pustil večerjati. Pri mizi sem mu rekel: Kako vi, oče, dolgo spoštljivo služite! Da, je odgovoril, čeprav župljani tega ne marajo in se pritožujejo, vendar se ne da storiti nič; ker vsako besedo molitve rad najprej premislim in uživam, potem pa jo izrečem na glas, sicer brez notranjega občutka in sočutja bo vsaka izgovorjena beseda nekoristna tako zame kot za druge; gre za notranje življenje in pozorno molitev! In kako malo, je rekel, se ukvarjajo z notranjimi zadevami! To je posledica dejstva, da nočejo, ne skrbijo za duhovno, notranjo vzgojo, je dejal duhovnik. Ponovno sem vprašal: kako to doseči? Zdi se zelo težko. veliko; da bi postal duhovno razsvetljen in bil pozoren in notranji človek, je treba vzeti nekaj besedila iz svetega pisma in čim dlje zadržati vso pozornost in misli samo na njem in odprla se bo luč razumevanja. To storite tudi med molitvijo: če želite, da je čista, pravilna in tolažilna, za to izberite kratko, majhno, a močno molitev, ki sestavlja molitev, in jo ponavljajte večkrat in dolgo, in takrat boste začutili okus po molitvi. Zelo mi je bil všeč ta duhovnikov nauk, kako aktiven in preprost je, a hkrati globok in moder! V mislih sem se zahvalil Bogu, da mi je pokazal tako pravega pastorja svoje cerkve.

Na koncu obeda mi je duhovnik rekel: ti pojdi spat po večerji, jaz pa bom bral Božjo besedo in pripravil pridigo za jutri. Tako sem šel ven v kuhinjo; tam ni bilo nikogar, ena starka je sedela zgrbljena v kotu in kašljala. Usedla sem se pod okno, vzela svojiz moje torbe Prijaznost, in začel tiho brati o sebi; končno poslušal babico, ki je sedela v kotu in šepetala neprestano Jezusovo molitev; Vesel sem bil, ko sem slišal presveto ime Gospodovo, ki se pogosto izgovarja, in začel sem ji govoriti: kako dobro je, mati, da vedno moliš! To je najbolj krščansko odrešenjsko delo. Da, oče, je odgovorila, na stara leta je samo veselje, da mi Bog odpusti! Kako dolgo ste bili navajeni tako moliti? Od malega oče; zato ne morem biti brez tega, ker me je Jezusova molitev osvobodila smrti in umiranja. kako je Povej, prosim, v Božjo slavo in v poveličanje milostne moči Jezusove molitve. Dobrotoljubstvo sem dal v torbo, se usedel bližje k njej in začela je pripovedovati:

            Bila sem mlada in lepa deklica; moji starši so se zarotili, da me poročijo: da bi imeli jutri poroko, je šel ženin k nam in nenadoma, preden je prišel deset korakov, je padel in umrl, ne da bi niti enkrat dihal! Tega sem se tako bala, da sem popolnoma zavrnila poroko in se odločila živeti kot devica in hoditi v svete kraje molit k Bogu. Vendar sem se bal iti sam na pot, če me niso v mladosti zmerjali hudobni ljudje. Stara žena, ki sem jo poznala, me je naučila, da naj, kjerkoli hodim po cesti, nenehno izgovarjam Jezusovo molitev, in mi trdno zagotovila, da se s to molitvijo na cesti ne more zgoditi nobena nesreča. V to sem verjel in gotovo sem šel varno, tudi v daljne svete kraje; moji starši so mi dali denar za to.

Na stara leta sem zbolel in domači oče me iz svojega usmiljenja hrani in hrani.

Ko sem to z užitkom poslušal, nisem vedel, kako naj se zahvalim Bogu za ta dan, ki mi je razodel tako poučne primere. Potem sem, ko sem prosil za blagoslov dobrega in spoštljivega duhovnika, veselo šel na pot.

Zgodba o spreobrnitvi starega kazanskega uradnika

Toda ne tako dolgo nazaj, ko sem šel sem po Kazanski provinci, sem moral še spoznati, kako se moč molitve v imenu Jezusa Kristusa jasno in živo razodeva in se ljudje nezavedno ukvarjajo z njo ter kako je pogostost in trajanje molitve najzanesljivejša in najkrajša pot do dobrih stvari. Nekoč sem moral prenočiti v tatarski vasi. Ko sem vstopil vanjo, sem videl pod oknom ene hiše voz in ruskega kočijaža; konji so se pasli blizu voza. Ker sem se tega razveselil, sem se odločil takoj prositi za prenočišče, saj sem mislil, da bom vsaj prenočil pri kristjanih. Pristopil je in vprašal kočijaža, kdo gre? Odgovoril je, da potuje iz Kazana na Krim. Ko sva se pogovarjala s kočijažem, je gospod, ki je obrnil kožo stran, pogledal iz vagona, me pogledal in rekel: sam sem prenočil tukaj, vendar nisem šel v hišo, ker so Tatari zelo bolni in sem si drznil ostati v vagonu čez noč. Potem je šel gospod ven na sprehod – večer je bil dober – in sva se pogovarjala.

Med mnogimi vprašanji mi je o sebi povedal tudi tole: do svojega petinšestdesetega leta sem služil v mornarici kot stotnik prvega ranga; v starosti me je napadla neozdravljiva bolezen – protin, in ko sem se upokojil, sem živel na Krimu na ženini kmetiji, skoraj nenehno bolan. Moja žena je bila muhasta, odsotna in velika pobiralka kart. Postalo ji je dolgočasno živeti z menoj, ko sem bil bolan; in ona me je zapustila in odšla v Kazan k naši hčerki, ki so jo tam zamenjali za zaposleno; me je obkolila, celo dvorjane je vzela s seboj, pri meni pa je pustila samo osemletnega dečka, mojega botra.

            Tako sem živel eno leto od treh. Fant, ki mi je stregel, je bil hitre pameti in mi je uredil vsa gospodinjska opravila, pospravil sobo, zakuril štedilnik, mi skuhal kašo, pogrel samovar. A hkrati je bil izredno živahen in neukročen nagajivec, neprestano je tekal, trkal, kričal, nagajal in me zato zelo motil; jaz pa sem zaradi bolezni in dolgočasja vedno rad bral duhovne stvari. Imel sem čudovito knjigo Grigorija Palame o Jezusovi molitvi: bral sem jo skoraj ves čas in malo po malo sem sestavil tudi molitev. Moj fant me je motil in nobene grožnje in kazni ga niso odvrnile od potegavščin. Tako sem prišel do takega sredstva: začel sem ga posedati v sobi na klop in mu ukazal, naj neprestano moli Jezusovo molitev. Sprva mu to ni bilo preveč všeč in se je tega na vse načine izogibal ter pogosto molčal.

Da bi ga prisilil, da uboga moj ukaz, sem poleg sebe položil oster nož. Ko je molil, sem tiho bral knjigo ali poslušal njegovo izgovarjavo; a komaj utihne, mu pokažem ostro, on pa prestrašen začne zopet moliti; in to me je zelo pomirilo, ker se je začela tišina v moji hiši. Čez nekaj časa sem opazil, da ni treba biti oster, fant je začel bolj voljno in marljivo ubogati moj ukaz; tedaj sem videl popolno spremembo v njegovem živahnem značaju, postal je tih in molčeč ter uspešneje opravljal hišna opravila. To me je potolažilo in začela sem mu dajati več svobode. Konec koncev, kaj se je zgodilo? Bil je tako navajen molitve, da jo je skoraj vedno in v vsakem primeru opravljal brez moje prisile. Ko sem ga vprašal o tem, je odgovoril, da ima neustavljivo željo, da bi vedno molil. Kaj čutiš ob tem? Nič, samo čutim, da mi je dobro, ko molim. Torej kaj, v redu? Ne vem, kako naj rečem. Je zabavno ali kaj? Da, zabavno.

            Ko se je začela vojna na Krimu, je bil star že 12 let, šla sem k hčerki v Kazan in ga vzela s seboj. Tu so ga dali v kuhinjo z drugimi ljudmi in bil je zaradi tega zelo žalosten in mi je potožil, da so ljudje, ki so se med seboj igrali in norčevali, prihajali do njega in se mu smejali ter mu tako onemogočali molitev. Nazadnje je po treh mesecih prišel k meni in rekel: domov bom šel; Tukaj mi je neznosno dolgčas, sem hrupna. Rekel sem mu: Kako lahko greš sam v tako daleč in pozimi? Počakaj, da te pridem iskat. Naslednji dan je moj fant izginil. Povsod so ga poslali iskat, a ga ni bilo nikjer. Končno sem prejel pismo s Krima od ljudi, ki so ostali na naši kmetiji, da je bil njegov fant najden mrtev v moji prazni hiši 4. aprila, drugi dan velike noči. Ležal je na tleh v moji sobi, s prekrižanimi rokami na prsih, s kapo pod glavo in v istem hladnem plašču, v katerem je prišel k meni in odšel. Tako so ga pokopali na mojem vrtu. Po tej novici sem bil zelo presenečen, kako je fant tako hitro prišel na kmetijo. Odšel je 26. februarja in bil najden 4. aprila. Prečkati približno tri tisoč verst v enem mesecu, Bog ne daj, in na konjih. Navsezadnje boste morali premagati sto verst na dan. In poleg tega v hladnih oblačilih, brez potnega lista in brez centa denarja. Recimo, da ga je morda kdo popeljal na pot, a vse to ni bilo brez posebne božje previdnosti in skrbi zanj. Moj fant, je končno rekel mojster, je okusil sad molitve, jaz pa tudi na stara leta še nisem prišel do njegove mere.

Potem sem začel govoriti gospodu: Oče, knjiga svetega Grigorija Palame, ki ste jo želeli prebrati, je lepa, jaz jo poznam. Toda v njej se vedno več govori o ustni samo Jezusovi molitvi, prebrati pa je treba knjigo z naslovomprijaznost; tam boš našel popolno in popolno znanost, kako doseči duhovno Jezusovo molitev v umu in srcu in okusiti njen najslajši sad; hkrati pa sem mu izkazal svojo prijaznost. Opazil sem, da je z veseljem sprejel moj nasvet in obljubil, da si bo nabavil tako knjigo.

Moj Bog, sem si mislil, kakšni čudni pojavi božje moči se ne zgodijo iz te molitve! In kako moder in poučen je ta dogodek; Dečka je naučila moliti, služila pa mu je tudi kot tolažba! Ali niso naše žalosti in stiske, ki jih srečamo na poti molitve, enako ostre Božje? In zakaj se torej bojimo in zbegamo, ko nam njihova roka kaže našega nebeškega Očeta, polnega brezmejne ljubezni, in ko nas te ostrine učijo pridnejšega učenja molitve in nas vodijo v neizrekljivo tolažbo?

Ko sem končal te zgodbe, sem rekel svojemu duhovnemu očetu: Oprosti mi, za božjo voljo, veliko sem že govoril, in sveti očetje imenujejo govorjenje, čeprav duhovno, a pretirano, praznogovorjenje. Čas je, da grem obiskat svojega spremljevalca iz Jeruzalema. Molite zame, nesrečnega grešnika, da bi Gospod iz svojega velikega usmiljenja uredil mojo pot v dobro.

            Iz vsega srca si želim, dragi brat Gospodov, je odgovoril, da bi ljubeča Božja milost osvetljevala tvojo pot in te spremljala, kakor angel Rafael s Tovio!

Trije ključi do notranje zakladnice molitve

Najdeno v duhovnem bogastvu svetih očetov

      V mojem srcu skriti Tvojo besedo(Ps. 119, 11).

      Um poskuša uporabiti najrazličnejše trike za širjenje žalosti(Kataphigiota pogl. 19).

Če ima vsakdo svoje posebne lastnosti, nagnjenja in sposobnosti, potem doseganje istega cilja poteka v različnih smereh, na različne načine, ki vodijo do njega. Tako je mogoče doseči cilj notranjih molitvenih dejanj s pomočjo mnogih načinov, kot beremo v opažanjih svetih očetov.

Nekatere od teh metod so nekako običajne, tako za uspeh v molitvi kot za uspeh v krščanskem življenju:brezpogojna poslušnost, kot pravi Simeon Novi Teolog; – dela dobrotljivosti in asketizma, kot oznanja cerkev v svojih hvalnicah: našel si dejanja, od Boga navdihnjena, v videnjih vzhoda (trop. sv. muč.);zunanja molitev o notranji molitvi: Gospod, nauči nas moliti ; posebni ugodni vplivi, na primer: Kapso Kalivit se je nekoč nanašal na ikono Matere božje, po dveh letih, ko jo je mučil v molitvi, je nenadoma začutila sladkost in toplino, ki ji je padla v srce; mladenič George je med preprosto molitvijo nenadoma zagledal notranjo luč in začel neprestano samodejno moliti itd.

Obstajajo še drugi pomembni načini notranje molitve, za katere se zdi, da ji neposredno pripadajo. Takšni, kot jih najdemo pri svetih očetih, so trije.

            1) Delklicanje imena Jezusa Kristusa;

            2) Čuječnosttemu poklicu; in

            3) Vstop v notranjostsama ali, kot so rekli cerkveni očetje, vstop uma v srce.

            Ker te metode večinoma na hiter in priročen način odpirajo Božje kraljestvo v nas in razkrivajo zaklad notranje duhovne molitve v našem srcu, je zelo primerno, da jih imenujemo ključi te skrivne skrinje.

Prvi ključ: Klicanje imena Jezusa Kristusa

Če kvantiteta vodi v kvaliteto, potem lahko pogosto, skoraj nenehno klicanje imena Jezusa Kristusa, čeprav na začetku razpršeno, vodi v pozornost in toplino srca; saj je človeška narava sposobna pridobiti znano razpoloženje s pogosto uporabo in navado. Da se naučiš nekaj narediti dobro, moraš to početi veliko pogosteje, je rekel neki duhovni pisec; in sveti Hezihij pravi, da frekvenca rodi spretnost in nagovarja naravo (pogl. 7). To se, kot je razvidno iz opazovanj izkušenih mož, dogaja v zvezi z notranjo molitvijo na naslednji način: človek, ki želi doseči notranjo molitev, se odloči pogosto, skoraj neprestano klicati božje ime, to je ustno moliti Jezusovo molitev: Gospod Jezus Kristus, Božji sin, usmili se me grešnika; včasih skrajšano, to je Gospod Jezus Kristus, usmili se me, kakor uči sv. Grigorij Sinait. Dodaja še, da je skrajšana invokacija primernejša za začetno, vendar pa ne nasprotuje obema, svetuje le, da se molitvenih glagolov ne spreminja pogosto, da bi se lažje navadili na invokacijo. In da bi bil še bolj navdušen nad nenehnim ustvarjanjem molitve, si študent šteje za pravilo, gledajoč na čas, klicati znano število krat, to je, da izgovori toliko sto ali tisoč molitev pod čopiči dan in noč, ne naglo, ampak z govorjenjem, napenjanjem jezika in ustnic. Čez nekaj časa usta in govor adepta pridobijo takšno veščino, kot je samo-gibanje, da se brez posebnega napora premikajo sami z izgovarjanjem božjega imena, tudi brez glasu. Nadalje bo um prisluhnil temu gibanju govora in se postopoma očisti motenj ter pride do pozornosti molitve. Končno lahko sledi tudi uboštvo uma v srcu, kot pravijo očetje, to je, da bo um, ki se vrne v srce, ogret s toplino božanske ljubezni in samo srce bo svobodno, brez prisile, z nepopisno radostjo klicalo ime Jezusa Kristusa in izlivalo prošnjo, moje srce gleda. Rodovitnost pogostega umnega klicanja imena Jezusa Kristusa je odlično izrazil sveti Hezihij: kakor dež, ki se množi, pada na zemljo, tudi mehča zemljo, tako zemlja našega srca, Kristusovo ime kličemo v nas, radostno ustvarja in se veseli, kolikorkrat jo kličemo.

            Čeprav je metoda, ki temelji na poskusih in opazovanjih svetih očetov, zadostna za priročno vodenje za dosego želenega cilja notranje molitve, vendarle še vedno obstajajo višje metode, kakopak: pozornost in uvajanje uma v srce. Ta prva metoda pripada predvsem tistim, ki se pozornosti še niso navadili in še ne znajo uspešno delati na srcu, ali pa je lahko uvod in predpostavka za naslednje metode. Vendar pa glede na razliko v lastnostih in sposobnostih izbere, kar mu je bolj priročno, kot pravi menih Nikefor.

The second key: Attention of the mind in the heart

Pozornost je opazovanje (ohranjanje) uma, kot je rekel menih Nicefor, ali pozornost je zbiranje uma vase in njegovo poglabljanje v en ali drug predmet, pri čemer puščamo vse tuje misli in domišljije. Saints Callistus and Ignatius assure us that it is necessary when engaged in prayer, quoting the words of Rev.Nila, that attention seeking prayer will certainly attract it; ker molitev posnema veliko več kot karkoli drugega, in dobro je, da smo pri tem previdni (Prijaznost, 2. del, 24. pogl.). Podobno piše sv. Hezihij: pozorno poslušaj misli, z željo boš molil k Jezusu (90. pogl.); in tudi: zrak srčnega veselja in tišine je napolnjen s skrajno pozornostjo (91. pogl.), ki je »potrebna za molitev kakor svetilka za svetlobo svetilke« (102. pogl.). Tudi menih Nikefor, potem ko je razložil nauk o notranji molitvi, končno sklene, da če ni primerno, po vzoru, ki jim je bil prikazan, vstopiti v srce, potem je treba med molitvijo prevzeti vso pozornost, ki bo nedvomno odprla vhod v srce in razvila notranjo molitev, ki kot v I. sv. pismu potrjuje to resnico, da brez pozornosti ni mogoče vzpostaviti povezave z Bogom, rekoč:prekliči in razumej, da sem Bog.

Zato se mora človek, ki želi doseči notranjo molitev s pomočjo pozornosti, čim bolj držati samote, izogibati se pogovorom z ljudmi, moliti ne v naglici in ne veliko nenadoma, ampak z določenim dogovorom, poglobiti um v molitvene glagole tako, kot se zgodi pri natančnem branju knjige, če je mogoče klice in njegovo priprošnjo, za katero prosi: včasih, ko ustvarite eno molitev, nekaj časa molčite, kot da čakate Božji odgovor, poskušajte zadržati pozornost tudi v primeru raztresenosti in vedno se spomnite, da ste si drznili, da bi bil Gospod nenehno osredotočen na molitev, medtem ko očistite svoj um od misli.

Tretji ključ: Umirjeno dihanje in ritem

The third key is going inside yourself or the heart. Ne da bi to razširjali s svojim razmišljanjem, bomo predstavili podobo in nauke svetih staršev o samopoglabljanju in vstopanju v srce, po njih preizkušenih metodah, kot zvestih vodnikih prave duhovne notranje molitve. Navodila o tem sv. staršem bodo tukaj predstavljena z lastnimi besedami, ki jih bodo za udobje razdelili v tri vrstice in jih postavili v naslednjem vrstnem redu:

Prvo vrsto bodo sestavljali očetje, ki so nam zapustili popoln nauk o Jezusovi molitvi, kot so: 1)Simeon Novi Teolog, 2) Gregor Sinait, 3) Nicefor menih in 4) meniha Kalist in Ignacij Ksantopula.

Druga vrsta – starši, ki so pustili kratke izjave o notranji molitvi, ki:

1) Hezihij jeruzalemski prezbiter, 2) Filofej Sinajski, 3)Feoliptmetropolit in 4) Varsonofij in Janez.

Na tretje mesto pa postavimo odrešilno zgodbo o abbi Filimonu. Spominja se celotne poti askeze.

Navodila svetega očeta o notranji prisrčni molitvi

Prva skupina navodil

1) Navodila svetnikaSimeon Novi Teolog

St.Simeon Novi Teolograzloži način vstopa v srce pri upodobitvi tretje oblike molitve, v 68. besedi (str. 163, ruski prevod, druga izdaja):

Tretja oblika molitve je res neverjetna in neopisljiva, za tiste, ki je ne poznajo iz izkušenj, pa ni le neprijetna, ampak se zdi celo neverjetna. In res, v našem času se ta oblika molitve nahaja pri redkih, medtem ko jih uničujejo zvijače in zvijače, s katerimi demoni preusmerjajo um na misli mnogih in različnih. Kajti takrat ima um, ki je osvobojen vsega, pravi čas, da brez kakršnih koli ovir preiskuje misli, ki jih prinašajo demoni, in jih z veliko udobja odžene in s čistim srcem ponudi svoje molitve Bogu.

Ko je nato izpostavil pogoje za uspeh v tej obliki molitve, in sicer: popolno poslušnost in ohranjanje čiste vesti, tako v odnosu do Boga, kot v odnosu do ljudi in v odnosu do stvari, in opomin, da delaš vse, kakor da bi bil pred Bogom, nadaljuje:

            S tem ravnanjem boste naredili pravo in nezmotljivo pot do tretje oblike molitve, ki je naslednja: naj um med molitvijo varuje srce in naj se obrne navznoter k njemu, od tam pa naj iz globine srca pošilja Bogu molitve.

That’s all: work like this until you taste the Lord. Ko bo končno razum tam, v srcu, s srcem okusil in začutil, da je Gospod dober; potem se ne bo hotel oddaljiti od svojega srčnega mesta; potem bo rekel, kot sveti Peter: Dobro nam je biti tukaj in vedno bomo gledali v srce in se nenehno obračali tja ter odganjali vse misli, ki jih vnaša hudič.

For those who have no idea about this business and do not know it, it seems mostly heavy and oppressive. But those who tasted the sweetness that it has and enjoyed it in the depths of their hearts, these cry out from St. Paul and they say:who will now separate from the love of Christetc. Why St. Our fathers, hearing the Lord, who says that withmisli o zlu, umoru, prešuštvu, nečistovanju, prešuštvu, krivoprisegi, bogokletju in da je to bistvo omadeževanje človeka prihajajo iz srca, hearing also that in another place the Gospel commands us to purifythe inside of the glass, let the outside of it be clean, so pustili vse drugo duhovno delo in se začeli popolnoma truditi v tem enem delu, to je v varovanju srca, prepričani, da bodo skupaj s tem delom prikladno zbrali vsako vrlino in brez nje ne morejo uspeti v nobeni. V njej so večinoma vadili in o njej pisali. Kdor hoče, naj bere njihove spise, naj bere, kaj je o tem pisal Marko asket, kaj je rekel Ivan Listvychnyk, učitelj. Hezihij, Filofej Sinajski, Abba Izaija, Varsonofij Veliki in drugi.

If you want to learn how to do this (that is, enter the heart and be there), I will tell you about it.

            Tri stvari, ki jih morate upoštevati nad vsemi drugimi: skrb za vse, tudi za blaženo, in ne samo za neblagoslovljeno in nečimrno, ali pa pogubljenje za vse, čisto vest v vsem, da vas v ničemer ne razkrije, in popolno brezstrastnost, da se vaša misel ne nagiba k ničemer. Nato sedite sami na nekem posebnem in tihem mestu, zaprite vrata, odvrnite svoj um od vseh začasnih in nečimrnih stvari, sklonite glavo na prsi in na ta način stojte s pozornostjo v sebi (ne v glavi, ampak v srcu), obrnite tja svoj um in svoje čutne oči in jih držite. Imeti svoj um tam, ga poskušati na vse načine najti, kje je srce, tako da je bil tvoj um, ko ga je našel, popolnoma tam. Sprva boste tam našli nekakšno temo in trdoto; a potem, če vztrajate pri tej zadevi pozornosti dan in noč neprenehoma, boste pridobili nekakšno neprekinjeno veselje. Um, ki se giblje v tem, bo udaril mesto srca in takrat bo takoj tam videl stvari, ki jih še nikoli ni videl ali poznal. Od tega trenutka, ne glede na to, s katere strani se pojavi ali pojavi katera koli misel, preden vstopi notri in pomisli, ali zamisli, jo bo um takoj izgnal in uničil v imenu Jezusa, to je Gospod, Jezus Kristus, usmili se me; od tega časa se bo um začel jeziti proti demonom, jih odgnal in udaril. Še ena stvar, ki običajno sledi temu dejanju, se boste z Božjo pomočjo naučili iz izkušenj sami, ob ohranjanju pozornosti in držanju Jezusa, to je Njegovi molitvi: Gospod Jezus Kristus, usmili se me!

2) Navodila svetnikaGrigorij Sinait

St.Grigorij Sinaituči doktrino notranje molitve v srcu in metodo, kako jo obvladati v svojih treh člankih o tišini in molitvi, objavljenih v Dobrotolyubiya, del 1, str. 112-119. Tukaj je skrajšan izvleček iz njih:

Ko smo prejeli duha življenja o Kristusu Jezusu, bi morali s čisto molitvijo v srcu govoriti z Gospodom kot kerub; mi pa, ker ne razumemo veličine, časti in slave milosti preporoda in ne skrbimo za duhovno rast skozi izpolnjevanje zapovedi in dojamemo stanje razumne kontemplacije, se zatekamo k malomarnosti, zaradi katere pademo v strastne veščine in smo vrženi v brezno neobčutljivosti in teme. Zgodi se tudi, da se niti ne spomnimo kaj dosti, ali obstaja Bog, in kakšni naj bi bili kot Božji otroci po milosti, tega sploh ne vemo. Verujemo, vendar z vero, ki ni učinkovita, in potem, ko nas duh v krstu obnovi, ne prenehamo živeti meseno. Če včasih po kesanju začnemo izpolnjevati zapovedi, potem jih izpolnjujemo le navzven, ne duhovno, in smo tako odvzeti od duhovnega življenja, da se nam njegove manifestacije v drugih zdijo napačne in zmotne. Tako smo do smrti v duhu mrtvi, živimo in ne delujemo za Kristusa in ne izpolnjujemo definicije, da mora biti duhovno, kar je rojeno iz duha.

            Medtem pa tisto, kar smo sprejeli v svetem krstu o Kristusu Jezusu, ni uničeno, ampak samo zakopano kot zaklad v zemljo. Preudarnost in hvaležnost pa zahtevata, da ga odpremo in razjasnimo. kako je

K temu vodita naslednji dve poti: prvič, ta dar se razkrije z napornim izpolnjevanjem zapovedi, tako da ko izpolnimo zapovedi, ta dar razkrije svojo svetlost in sijaj; drugič, nastane in se razodene z nenehnim klicanjem Gospoda Jezusa ali, kar je isto, z nenehnim spominjanjem Boga. In prvo zdravilo je močno; druga pa je močnejša, tako da tudi prva prejme od nje svojo polno moč. Če torej iskreno želimo razodeti blagoslovljeno seme, ki se skriva v nas, tedaj hitimo, da se hitro navadimo na to zadnjo srčno vajo in imamo to eno dejanje molitve v svojem srcu, nevidno, nepredstavljivo, dokler nam ne ogreje srca in ga ne razplamti v nepopisno ljubezen do Gospoda.

Učinek te molitve v srcu je dvojen; včasih um prehiteva, se oklepa Gospoda v srcu z nenehnim spominom, včasih dejanje molitve, ki je bilo samo pred tem ganljivo od ognja veselja, pritegne um k srcu in ga veže na klic Gospoda Jezusa in na spoštljivo navzočnost pred njim. V prvem primeru se začne odvijati molitveno delovanje, zmanjševanje strasti z izpolnjevanjem zapovedi, toplina srca, kot posledica okrepljenega klica Gospoda Jezusa; v drugem pa duh potegne um k srcu in ga postavi tja v globino ter ga zadržuje pred navadnim tavanjem. Iz teh dveh vrst molitve je um bodisi dejaven bodisi kontemplativen: z delovanjem z Božjo pomočjo premaguje strasti, s premišljevanjem pa vidi Boga, kolikor je človeku na voljo.

Učinkovita duševno-srčna molitev se izvaja takole: sedi na stolu, visokem do enega komolca, spusti svoj um iz glave v srce in ga zadrži tam: in od tam vzklikni z duševnim srcem: “Gospod, Jezus Kristus, usmili se me”! Ob tem zadržujte dih, da ne boste predrzno dihali, saj vam to lahko odvrne misli. Če vidite, da se porajajo misli, jih ne poslušajte, tudi če so preproste in dobre, ne le prazne in nečiste. Če položite svoj um v svoje srce in pogosto in potrpežljivo kličete Gospoda Jezusa, boste kmalu uničili takšne misli in jih uničili, nevidno pa udarili z Božjim imenom. St. Lstvichnyk pravi: V imenu Jezusa, borite se z bojevniki; močnejšega orožja od tega ni, ne v nebesih ne na zemlji.

Ko se um pri takem delu izčrpa in telo in srce postaneta bolna od naporov, da postaneš pogost klic h Gospodu Jezusu, tedaj vstani in zapoj, ali se vadi v razmišljanju o kakšnem mestu Svetega pisma, ali v spominu smrti, ali se ukvarjaj z branjem, ali ročnim delom ali kaj drugega.

Ko prevzamete to nalogo molitve, potem je primerno, da berete samo tiste knjige, ki učijo o notranjem življenju, o treznosti in molitvi, namreč Lestev, besede Izaka Sirjanina, asketske knjige Maksima Spovednika,Simeon Novi Teolog, Hesihija, Filofej Sinajski in drugi. Vse druge spise prepustite času, ne zato, ker so slabi, ampak zato, ker bi se morali z njimi ukvarjati, s svojim pravim razpoloženjem in željo: lahko vam odvrnejo um od molitve. Preberite malo, vendar s poglabljanjem in asimilacijo.

Ne zapuščajte molitev. Drugi se držijo velikega molitvenega pravila, tretji popolnoma zapustijo molitvenik in molijo Gospoda z eno razumno molitvijo. Izbereš sredino: ne zbiraj veliko molitev, ker od tod izvira zmeda, vendar jih tudi ne zapuščaj, v primeru slabosti in sprostitve. Če vidite, da molitev deluje v vas in se ne ustavi premikanja v vašem srcu sama od sebe, je ne zapustite in ne vzemite molitvenika. To bi pomenilo pustiti Boga notri, oditi ven in se z njim pogovarjati od zunaj. Tisti, ki še nimajo molitvenega delovanja, naj veliko molijo. in celo brez mere, biti nenehno v teh mnogih molitvah in raznih molitvah, dokler tako boleče delo molivca ne ogreje njegovega srca in se v njem ne začne molitveno delovanje. Kdor bo končno okusil to milost, naj moli torej zmerno in raje v umni molitvi, kot so zapovedovali očetje. V primeru notranje sprostitve je treba moliti ali brati sveto pismo staršev. Vesla so nepotrebna, ko veter razpiha jadra: potrebna so, ko veter popusti in se čoln ustavi.

Veliko orožje proti sovražnikom je tisti, ki v molitvi zadržuje svoje solze, da ne bi padel v ošabnost zaradi izdaje, ki jo ponuja molitev. Kdor ohrani takšno veselje, se bo izognil vsemu hudemu. Prava nemagična notranja molitev je tista, v kateri toplina, ki izhaja iz Jezusove molitve, položi ogenj v tla srca in razplamti strasti kot trn. Razsvetljuje dušo z veseljem in svetlobo in ne prihaja iz oči ali shuiya dežele, niti od zgoraj, ampak izbija iz srca, kot izvir vode, iz Duha, ki daje življenje. Všeč mu je ta in se vrni, da jo osvojiš v svojem srcu, pri čemer naj tvoj um vedno ne bo sanjal. Nič se ne boj z njo; Kajti On, ki je rekel: Smej se, ne bojim se, sam je z nami.

3) NavodilaNikeformenih

Svoj nauk o vstopu v srce razlaga menih Nikifor v članku o streznitvi in ​​varovanju srca (Dobrot. 2. del, str. 36-43).

            Ti, ki želiš v čutenju zaznati ogenj nebeškega srca in izkustveno spoznati, da je nebeško kraljestvo v tebi, pridi in povedal ti bom znanost nebeškega življenja ali bolje umetnost, ki brez truda in znoja vodi svojega stvarnika v zavetje brezstrastja. Zaradi padca smo bili zunaj; Vrnimo se k sebi, odvrnimo se od zunanjega. Sprava in sorodstvo z Bogom je za nas nemogoče, če se najprej ne vrnemo k sebi in ne gremo vase. Samo notranje življenje je pravo krščansko življenje. O tem pričajo vsi starši.

Brat je torej vprašal aba Agatona: kaj je bolj pomembno, telesno delo ali varovanje srca? Starec je odgovoril: človek je kot drevo; telesno delo je listje, ohranjanje srca pa sad. Ker se po Svetem pismu vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, poseka in vrže v ogenj, je očitno, da morate vso svojo skrb obrniti na sad, to je na ohranitev srca. Vendar potrebujemo tudi listnato obleko, to je fizično delo.

Sveti Listek pravi: zaprite vrata celice za telo, vrata ust za jezik in notranja vrata za zle duhove. Sedeč na višini (to je s pozornostjo na srcu) opazuj, če si vešč, katere in v kakšnem številu so papaje primerne, da vstopiš v vinograd svojega srca in ukradeš grozdje. Po trdem delu nadzornik (to je, posluša srce), vstane in moli, nato spet sede in pogumno prevzame isto nalogo (to je pozornost srca in molitev).

Sveti Makarij Veliki uči: glavna naloga asketa je vstopiti v svoje srce, ustvariti boj s satanom in se zoperstaviti njegovim mislim, se boriti proti njemu.

Sveti Isaac Siriyanyan piše: Pojdi v svojo notranjo zakladnico in videl boš nebeški zaklad. Lestev v nebeško kraljestvo je skrita v tebi, torej v tvojem srcu. Zato se umij greha in se zberi v srcu: tam boš pridobil stopnje, po katerih se boš povzpel na goro.

Tukaj je Karpafijev izrek: v molitvah je treba veliko truda in dela, da bi našli nemoteno stanje misli – to so druga nebesa srca, kjer živi Kristus, kot pravi apostol:ali ne veš, da Kristus živi v tebi.

Tu so besede sv.Simeon Novi Teolog: od časa, ko je bil človek izgnan iz raja in se je oddaljil od Boga, je hudiču in njegovim demonom dan in noč dana svoboda, da nevidno vladajo namišljeni moči vsakega človeka. Ni drugega načina, da se zaščitite pred tem umom, kot da se vedno spominjate Boga. Kdor je navdušen nad spominom na Boga, lahko prepreči, da bi njegova miselna moč tavala.

            Tako učijo vsi sveti očetje. Največ od vseh delovnih mest je skorajda prevzeto od drugih z usposabljanjem. Zelo redki neizobraženi so jo prejeli in prejemajo neposredno od Boga, toplino zavoljo svoje vere. Zato morate poiskati mentorja, ki pozna posel. Če takega mentorja ni, potem, kličite Boga na pomoč v zlomljenem srcu in solzah, storite, kar vam rečem.

Znano je, da dih, s katerim dihamo, vodi zrak skozi pljuča do srca. Sedite torej in, ko ste zbrali svoj um, ga s tem načinom dihanja vpeljite notri, ga prisilite, da se skupaj s tem zrakom, ki ga vdihnete, spusti v samo srce in ga zadržite tam, ne dajte mu svobode, da gre ven, kakor hoče. Zadržite ga tam, ne pustite ga praznega, ampak mu dajte te svete besede: Gospod, Jezus, Kristus, Božji sin, usmili se me! In naj jih ponavlja dan in noč. Pazi, da se navadiš na to bivanje notri z določeno molitvijo in obedi, da tvoja misel ne bo kmalu odšla od tam, ker bo na začetku zelo žalostno od tako sramežljivega zaprtja notri. Namesto tega se bo tam, ko se bo navadil, zabaval in veselil, pa tudi sam si bo tam želel ostati. Kakor se človek, ki se je vrnil iz tuje dežele na svoj dom, ne spominja samega sebe od veselja, ko spet vidi svojo ženo in otroke: tako je um, ko je združen s srcem, napolnjen z nepopisno radostjo in veseljem.

Če imaš čas vstopiti v srce po poti, ki sem ti jo pokazal, se zahvali Bogu in se vedno drži tega dela: naučilo te bo stvari, na katere nisi niti pomislil. Če tudi po velikem delu ne morete vstopiti v dežele srca na način, ki sem vam ga pokazal; potem stori, kar ti rečem, in z božjo pomočjo boš našel, kar iščeš. Znano je, da je besednost človeka (notranja beseda, beseda, s katero se pogovarja sam s seboj) v Perzijcih: kajti tam, znotraj Perzijcev, ko usta molčijo, se sami s seboj pogovarjamo in posvetujemo, tam molimo (ko si jih zapomnimo v mislih), tamkajšnji psalmisti pa imamo drug pogovor sami s seboj. Ta verbalizem, ki mu odvzame vsako misel in pusti, da nenehno govori: Gospod Jezus Kristus, Božji sin, usmili se me in prisili se, namesto katerega koli drugega jezika, da vpiješ to eno stvar v sebi. Potrpite v tej zadevi le nekaj trenutkov in brez dvoma se vam bo odprl vhod v srce, kot smo se sami naučili iz izkušenj.

Skupaj s tako dolgo pričakovanim in veselim občutkom v srcu in pozornostjo, ki ga varuje, bo prišel k vam celoten obraz vrlin: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, nežnost in druge.

4) NavodilaKalistain IgnacijXanthopuliv

            Meniha Kalist in Ignacij Ksantopulos opisujeta svoje lekcije o notranjem delovanju srca v kar sto poglavjih, ki jih vsebuje Milost (2. del, str. 56-131). Tukaj so glavne, ki jih potrebujemo:

Začetek življenja po Bogu je ljubosumje in vse marljivo prizadevanje živeti po Kristusovih zveličavnih zapovedih; konec je popolna manifestacija tega, kar je v nas zamišljeno po božanski milosti v krstu, ali kar je isto,odložite starega človeka z njegovimi dejanji in poželenjem ter oblecite novega duhovnega, torej v Gospodu Jezusu Kristusu, kot pravi božanski Pavel:moji otroci, z njimi, dokler se bolezen ne pojavi v tebi Kristus.

Ko smo krščeni, pravi sveti Zlatorog, takrat naša duša bolj sije kot sonce, prečiščena je od Svetega Duha. Kakor čisto srebro, ki leži proti solnčnim žarkom, in žarki sami žarijo; ne po svoji naravi, temveč po svoji osvetlitvi s soncem; tako duša, ki je očiščena v krstu, prejme žarke slave Duha in je sama v sebi veličastna. Ampak, žal! ta slava, neizrekljiva in strašna, ostane z nami samo en ali dva dni, potem pa jo ugasnemo, povzročimo vihar življenjskih skrbi in strastnih zadev.

V božjih posteljah, to je v sv. pisavi, v kadi smo deležni popolne božje milosti. Če ga potem skrijemo v temo življenjskih skrbi in strasti, ga lahko s kesanjem in izpolnjevanjem božjih zapovedi znova obnovimo in očistimo ter vidimo njegov naravni sijaj. To se zgodi glede na vero in vnemo vsakega živeti po veri, zlasti z blagoslovom Gospoda Jezusa Kristusa. Sveti Marko pravi: Kristus, ta popolni Bog, je dal popolno tistim, ki so bili krščeni, milost Svetega Duha, ki od nas ne zahteva nobenega programa; odpira se v nas in se jasno ustvarja ob izpolnjevanju zapovedi, dokler ne dosežemo Kristusove izpolnitve v meri starosti.

Ker je torej začetek in koren odrešenjskega delovanja živeti po Gospodovih zapovedih, konec in sad pa obnoviti popolno milost Duha, ki nam je bila najprej dana s krstom, ki je v nas, a je pokopana s strastmi in se znova razodeva z izpolnjevanjem Božjih zapovedi, je treba ta dar oznanjati. čisti in vidite bolj jasno. Gospodov oklep Janez pravi, da kdor izpolnjuje Gospodove zapovedi z Gospodom, je Gospod z njim. Gospod sam to pojasnjuje še bolj popolno, rekoč:Ker imate moje zapovedi in jih izpolnjujete, me ljubite; in če me ljubite, bo ljubljeni moj Oče in jaz ga ljubim in se mu bom sam prikazal. Ko me kdo ljubi, se bo moja beseda držala in moj Oče ga bo ljubil in prišli bomo k njemu in zanj bo narejeno bivališče. .

            To natančno izpolnjevanje zveličavnih zapovedi je za nas nemogoče brez Gospoda Jezusa Kristusa, kot pravi On sam:brez Mene ne morete ustvariti ničesar, in kot je apostol priznal, dani druge odrešitve. On je pot, resnica in življenje za nas. Zato nas naši slavni mentorji in učitelji, z živim v sebi presvetim Duhom, modro učijo predvsem moliti h Gospodu in prositi milosti od njega brez dvoma, ter nenehno imeti in nositi njegovo presveto in najslajše ime vedno v srcu, in v mislih in v mislih, in ne spati, hoditi, jesti in piti. Kajti kakor se v času, ko nimamo takega klica, vse slabo in škodljivo zliva v nas: tako tudi v času, ko je v nas, je vse nasprotno odgnano, nič dobrega ni osiromašeno in nič se ne zgodi, česar ne bi mogli izpolniti, kot je rekel sam Gospod:kar bo v Meni in Jaz v njem, bo ustvaril.

Zatorej, ko smo spoznali svojo šibkost in položili vse naše upanje na Gospoda in ljubili zapovedi do te mere, da bi prej položili svoje želodce, kot da bi kršili katero od njih, usmerimo vse svoje napore, da se navadimo in utrdimo v tem nenehnem klicanju zveličavnega imena Gospoda, ki uničuje vse zlo in žalost. Za prilagoditev tega dela so sv. starši nakazali posebno vrsto delovanja, ki so ga imenovali umetnost in celo umetnost umetnosti. Tukaj ponujamo odličnoNikefornaravna umetnost vstopanja v notranjost srca z dihanjem, kar močno olajša zbiranje misli.

Njegovo pravilo je naslednje: sedite na samotnem mestu in, ko zberete svoj um, ga z dihanjem pripeljite v srce in, ko se tam s pozornostjo ustavite, nenehno kličite: Gospod Jezus Kristus, Božji sin, usmili se me! Počnite to, dokler se ta klic ne zasidra v vaše srce in postane neprekinjen.

Tako je učil ves sv. starši. Sveti Krizostom pravi: Rotim vas, bratje, nikoli ne prenehajte izpolnjevati pravila te molitve. Na drugem mestu: vsakdo, naj jé ali pije, sedi, streže, potuje ali počne kaj drugega, naj nenehno kliče: Gospod Jezus Kristus, Božji sin, usmili se me in ime Gospoda Jezusa Kristusa, ki se spusti v globino srca, bo pomirilo duhove. Nehajte nenehno klicati ime Gospoda Jezusa, tako da srce vsrka Gospoda in Gospod srce in ta dva postaneta eno. In tudi: ne ločuj svojega srca od Boga, ampak imej v njem vedno spomin na našega Gospoda Jezusa Kristusa, dokler je ime Gospodovo v srcu, in ne misli na nič drugega, razen na to, da se Kristus poveličuje v tebi. Sveti Listvičnik pravi: Jezusov spomin naj bo združen s tvojim dihom. In sveti Hezihij piše: če hočeš s sramoto pokriti misli drugih ljudi in nenehno trezniti svoje srce, naj se molitev h Gospodu Jezusu drži tvojega diha in čez nekaj dni boš videl, da se ti želja izpolni.

            Naj bo znano, da če naučimo svoj um, da se skupaj z dihom spusti v srce, potem bomo tudi opazili, da ko se spusti tja, je sam in gol, drži se samo spomina in klica našega Gospoda Jezusa Kristusa; nasprotno, ko ga zapusti in seže po zunanjih predmetih, se nerad razdeli na številne ideje in spomine. Da bi ohranili to preprostost in samoto uma, so starši, izkušeni v tej zadevi, zapovedali, da tisti, ki si je vneto pridobil veščino streznitve svojega uma v svojem srcu, sedi na tihem in neosvetljenem mestu, zlasti na začetku tega dobrega podviga. Ker videnje zunanjih predmetov seveda povzroča odvračanje misli. Ko tihi in temni tempelj zakrije zunanje pred nami, se misel neha zabavati in se udobneje zbere vase, kot pravi Bazilij Veliki: um, ki svojih občutkov ne širi v svet, se vrača k sebi.

Pozorno upoštevajte, da je bistvo tega podviga v enoumnem, srčnem, čistem in neširokem poklicu z vero v našega Gospoda Jezusa Kristusa, ne pa v tem, da se dvignete do srca z dihanjem in sedenjem v tihem in temnem prostoru. Vse to in podobno so si starši izmislili nič drugega kot zato, ker so v tem videli nekakšno vodilo za zbiranje misli in njihovo vračanje k sebi iz običajnega tavanja. Iz veščine zbranosti in poslušanja samega sebe se rodi veščina čiste in ne goreče molitve z umom v srcu.

Vedite tudi, da so vsi takšni prilagoditveni položaji telesa urejeni, določeni s podrobnimi pravili in veljajo za potrebne, dokler mreža ne izgine in molitev ne lebdi v srcu. Ko po naklonjenosti in milosti našega Gospoda Jezusa Kristusa to dosežete, potem boste, ko boste za seboj pustili mnoga in različna dejanja, bolj posvetno povezani z edinim Gospodom čiste in neizparljive molitve srca, ne da bi potrebovali te naprave.

Če torej hočete ugajati življenju Kristusa Jezusa, skušajte to doseči kadarkoli in ob katerikoli uri in v vsakem primeru molite Gospoda čisto in ne goreče v svojem srcu, da na ta način že od dojenčka dosežete vmož je popoln, glede na starost izpolnitve KristusovegaNe pozabite pa, da ko vam včasih pride samovoljna čista molitev, je v nobenem primeru ne smete uničiti s svojimi pravili molitvenih besed. Tako uči Filemon: ali ponoči ali podnevi vam bo Gospod dovolil, da čutite čisto in neparno molitev, nato pa pustite svoja pravila in se oklepajte Gospoda Boga, kolikor morete, in On vam bo razsvetlil srce v duhovnem delu.

            Ko si zadovoljen z neodhodno prisotnostjo molitve v srcu, potem si, kot pravi Izak Sirec, dosegel konec vseh kreposti in postal prebivališče Svetega Duha; tedaj se molitev ne bo ustavila, če sediš, hodiš, ješ, piješ ali delaš kaj drugega; tudi v globokem spanju bo molitveno kadilo zlahka prihajalo iz srca; tudi če obmolkne v spanju, a v sebi bo vedno nemoteno na skrivaj izvajala ritual.

Druga skupina navodil

1) IzraziHesihijaPrezbiter

1) Pozornost je tišina srca, neprekinjena od vsake misli, v kateri je Kristus Jezus, Božji Sin in Bog, in On edini, vedno neprestano in nepretrgoma diha, ga kliče, se pogumno bori z njim proti sovražnikom in ima moč prepustiti mu svoje grehe (spovedati svoje grehe).

2) Treznost je trdna vzpostavitev in stojnost uma pred vrati srca; tako da vidi, kako se bližajo misli drugih ljudi, ti tatovi-ugrabitelji, sliši, kaj govorijo in delajo ti uničevalci in kakšni demoni rišejo in obkrožajo podobo, ki skuša skoznjo v sanje ujeti um in ga zapeljati. Če gremo skozi tako dejanje s težavo, nam bo jasno pokazalo umetnost mentalnega preklinjanja (pogl. 6).

3) Podobe treznosti: prva je videti neustavljivo s sanjami ali z zgledom; drugi – imeti vedno globoko tiho srce in brez besed od vsake misli in moliti; tretji je nenehno klicati na pomoč Gospoda Jezusa Kristusa v ponižnosti; četrti – imeti nenehen spomin na smrt v duši; peti najučinkovitejši od vseh – gledati samo v nebo, zemlje ne obtoževati ničesar (pogl. 14-18).

4) Tisti, ki dela znotraj, bi moral imeti vsak trenutek naslednja štiri dejanja:ponižnost, izjemna pozornost, protislovje misli in molitev. Ponižnost– da bi imel vedno Kristusovo pomoč v srcu, ker ga žalijo tekmeci in ponosni demoni; kajti Gospod sovraži prevzetne.Pozor, da svoje srce vedno obdrži ne sluti, četudi se je zdel prijazen.Protislovje, – tako da takoj, ko ostrovidnost uma razume, kdo je prišel, takoj z jezo nasprotuje hudobnemu, kot pravijo:in odgovorim zlo mi, – ali moja duša ne bo ubogala Boga. Molitev,- tako da po protislovju takoj iz globine srca zavpije h Kristusu z nepopisnim vzdihom. In potem bo sam videl, kako se bo sovražnik s svojimi sanjami ob čaščenju Jezusovega imena razpršil kot prah v vetru ali izginil kot dim (20. pogl.).

            5) Kdor nima molitve, ki je čista od misli, ta nima orožja za preklinjanje, molitve, pravim, tiste, ki bi nenehno delovala v notranjih skrivnostih duše in s klicem Gospoda Jezusa Kristusa bičala in ogrevala sovražnika, ki skrivaj rešuje (pogl. 21).

6) Vaša dolžnost je, da pogledate vase z ostrim in intenzivnim očesom uma, da bi vedeli, kaj prihaja. Takoj ko izvedeš, takoj protislovje žirija je kača glava, ob tem z vzdihom vpije Kristusu. In potem boste dobili izkušnjo nevidnega božanskega pokroviteljstva (22. pogl.).

7) Če vedno ostaneš v svojem srcu s ponižno meditacijo, spominom na smrt, samokritičnost, nasprotujoče si misli in klic Jezusa Kristusa in s temi orodji vsak dan hodiš po namišljeni poti – ozki, a veseli in sladki, potem boš vstopil v sveto kontemplacijo svetnikov,in bistvo vseh zakladov modrosti in inteligence je skrito v njem. Kajti o Kristusu Jezusu boste čutili, da se je v vašo dušo spustil Sveti Duh, s katerim je človek razsvetljen z odprtim obrazom, da bi videl Gospodovo slavo (29. pogl.).

            8) Hudič hodi kot rjoveč levs svojimi hordamitožba koga absorbirati. Naj nikoli ne prenehamo paziti na srce, treznost, govorjenje misli in molitev k Kristusu Jezusu, našemu Bogu. Kajti boljše pomoči od Jezusove do konca življenja ne boš našel, ker samo On, Gospod, kot Bog pozna hudičeve zvijače, zvijače in zvijače (39. pogl.).

9) Kakor čutna sol okusi kruh in vso hrano, varuje meso pred gnitjem in ga dolgo ohranja nedotaknjeno, tako razumite tudi o inteligentnem shranjevanju namišljenega užitka in čudežnega delovanja v srcu. Ker tudi božansko razveseljuje tako notranjega kot zunanjega človeka, odganja smrad slabih misli in nas ohranja nenehne v dobroti (pogl. 87).

10) Čim pozorneje boš razum poslušal, tem bolj boš s toplo željo molil k Jezusu; in spet, bolj ko zanemarjate svoj um, dlje boste od Jezusa. In tako kot prvo močno razsvetli zrak uma, tako ga drugo, to je izmikanje treznosti in sladkemu Jezusovemu klicu, navadno popolnoma zatemni (90. pogl.).

11) Nenehno, z nekakšno toplo željo, polno sladkosti in veselja, klicanje Jezusa poskrbi, da se zrak srca napolni s tolažilno tišino skrajne pozornosti. Tudi za to, da se srce popolnoma očisti, je krivec Jezus Kristus, Božji Sin in Bog, Povzročitelj in Stvarnik vseh dobrin. Kajti On sam pravi:Jaz sem Bog, ki ustvarja svet(Pogl. 91).

            12) Božansko stanje se rodi iz nenehnega spominjanja in klicanja našega Gospoda Jezusa Kristusa, če ne zanemarjate nenehne molitve k Njemu v mislih in nenehne treznosti, kot edine stvari, ki je nujno potrebna. In res, vedno se moramo ukvarjati z eno in isto stvarjo – s klicem Jezusa Kristusa, našega Gospoda; kličemo k njemu z gorečim srcem, naj nam da obhajilo in okusimo njegovo ime. Kajti pogostost je mati spretnosti, tako do kreposti kot do slabosti; in spretnost tedaj prevlada, pa tudi narava. Ko pride do takega stanja, um že išče svoje nasprotnike, kakor divji pes zajca v grmovju; toda ta išče, da bi požrl, drugi pa, da bi vtisnil in razpršil (pogl. 97).

13) Izkušen v dejanjih, veliki David pravi Gospodu:Svojo državo bom rešil zate. Prav tako je ohranjanje v nas stanja srca in duševne tišine, iz katere se rodijo vse kreposti, odvisno od pomoči Gospoda, ki nam je dal zapovedi in odganja od nas, ko ga nenehno kličemo, nepotrebno pozabljivost, ki najpogosteje uničuje srčno tišino, kot voda in ogenj. Zato ne zaspite zaradi neprevidnosti v lastno pogubo, ampak v imenu Jezusa bičajte svoje nasprotnike. To je najslajše ime in se vam bo oprijelo sape; in takrat boste prepoznali korist tišine (pogl. 100).

14) Kadar smo nevredni, da bi s strahom in trepetom sodelovali v božanskih najčistejših skrivnostih Kristusa, našega Boga in Kralja, potem bomo predvsem pokazali treznost, ohranitev razuma in strogo pozornost, in ta božanski ogenj, to je telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa, potrebuje grehe nad grehi. Ker, ko vstopi v nas, takoj izžene zle duhove zlobe iz naših src in nam odpusti naše pretekle grehe; in naš um potem ostane brez nemirnega godrnjanja zlonamernih misli. Če boš potem, stoječ pred vrati srca, skrbno varoval svoj um, potem bo, ko se boš spet prilagodil sv. skrivnosti, bo božje telo vse bolj razsvetljevalo naš um in ga dalo sijati kot zvezda (pogl. 101).

15) Človek mora z vsem srcem skrbeti za ohranitev tega, kar je dragoceno; v resnici nam je dragoceno le tisto, kar nas varuje pred vsem zlom, tako čutnim kot namišljenim. To je ohranjanje uma s klicem Jezusa Kristusa – vedno gledati v globino srca in nenehno molčati o mislih, celo, tako bom rekel – in od misli, ki se zdijo pravilne, poskušati biti prazen in od vseh misli na splošno, da se očetje ne skrivajo pod njimi (pogl. 103).

            16) Ime Jezusa Kristusa naj se vedno vrti v prostoru našega srca, kakor se vrti strela v zračnem prostoru pred dežjem. To dobro vedo tisti, ki imajo duhovne izkušnje v notranjem boju. To notranjo vojno je treba voditi na enak način, kot se vodi konvencionalna vojna. Najprej pozornost; tedaj, ko opazimo, da se je približala sovražna misel, mu bomo iz srca srdito vrgli besede prisege; tretja stvar je nato moliti proti njemu, obrniti srce k klicu Jezusa Kristusa, naj se ta demonska prikazen takoj razprši, tako da drugače um ne sledi stopinjam teh sanj, kot otrok, ki ga skuša kak mojster čarovnik (pogl. 105).

17) To je neverjeten sad za um iz tišine, da so v njem grehi, ki najprej trkajo na um samo z mislimi, tako da, če jih sprejme srce, potem postanejo hudi čutni grehi, vsi so odrezani z namišljeno krepostjo treznosti v naši notranji osebi, ki jim ne dovoljuje vstopiti noter in vstopiti noter in vstopiti noter in Jezusa Kristusa (pogl. 111).

18) Kakor doline obilno rodijo pšenico, tako bo Jezusova molitev obilno rodila vse dobro v vašem srcu; ali bolje, dal vam ga bo sam naš Gospod Jezus Kristus, brez katerega ne moremo storiti ničesar. In najprej ga boste našli kot lestev, nato kot knjigo, v kateri boste brali, nazadnje, čedalje bolj uspešen, ga boste našli kot nebeški Jeruzalem, mesto Kralja Moči z Njegovim Enobitnim Očetom in častečim Svetim Duhom (pogl. 117).

19) Duša, ki se po smrti dvigne v zrak do nebeških vrat, in tam se ne bo sramovala svojih sovražnikov, s Kristusom pri sebi; a že takrat, kakor zdaj, predrzno kričal nanjev vratih. Samo do konca naj ji ne bo dolgčas dan in noč klicati h Gospodu Jezusu Kristusu, Božjemu sinu; in kmalu se ji bo maščeval zaradi lažne božanske obljube, ki jo je dal v prispodobi o nepravičnem sodniku:povem vam, da bo kmalu ustvarila maščevanje, tako v resničnem življenju kot po njenem izstopu iz telesa (pogl. 149).

20) Če, ko smo začeli bivati ​​v pozornosti uma, združimo ponižnost s treznostjo in združimo molitev s pogovorom, potem bomo dobro hodili v mislih s častivim in svetim imenom Jezusa Kristusa, kot s svetilko luči. Če se zanašamo na lastno treznost ali pozornost, bomo kmalu padli pod napad sovražnikov, ko bomo strmoglavljeni. In takrat nas bodo ti zahrbtni tatovi začeli premagovati v vsem in začeli se bomo vedno bolj zapletati v zle želje, kot mreže, ali pa bomo priročno podlegli popolnemu klanju od njih, ne da bi imeli v sebi zmagoviti meč, v imenu Jezusa Kristusa. Kajti samo ta posvečeni meč, ki se nenehno obrača v srcu, odpovedanem vsem podobam, jih zna obrniti nazaj in rezati, segrevati in žreti kot slamnati ogenj (pogl. 152).

            21) Vzrok nenehne treznosti je koristen za dušo in ploden, je takojšnje videnje zasanjanih misli, ki se oblikujejo v umu. Namen pogajanja je razkriti in osramotiti misel, ki je poskušala vstopiti v zrak našega uma s pomočjo upodobitve nekega čutnega predmeta. Ista stvar, ki takoj pogasi in razblini vsako namero nasprotnikov, vsako besedo, vse sanje, vsakega malika in vsak steber zlobe, jeklic Gospoda. In sami vidimo, v svojih mislih, kako zelo Jezus, naš veliki Bog, vpliva nanje in kako varuje nas, ki smo ponižni, ubogi in za nič dobri (pogl. 153).

22) Ladja ne pluje veliko milj brez vode; ne bo dosegel uspeha in ohranitve uma brez treznosti s ponižnostjo in nenehno molitvijo Jezusa Kristusa (pogl. 168).

23) Od nenehne molitvene misli v nas je zrak čist pred mračnimi oblaki in vetrovi zlih duhov. Kadar je zrak srca čist, tedaj nič ne preprečuje, da bi v njem zasijala Jezusova božja luč, razen če se dvignemo z nečimrnostjo in dvomom, ne hitimo k nedosegljivemu in nismo pri tem prikrajšani za Jezusovo pomoč; ker Kristus sovraži take, saj je vzor ponižnosti (pogl. 175).

24) Tako kot črk ne bi smeli pisati po zraku, ampak jih je treba risati z dletom na kakšnem trdnem telesu, da se lahko ohranijo za dolgo časa: tako bi morali združiti Jezusovo molitev s svojo težko treznostjo, da bi bila lepa krepost treznosti skupaj z Njim cela v nas in po Njem v Njem v Njem v Njem. 183).

25) Ohranjanje uma z Božjo pomočjo in zavoljo edinega Boga, ki deluje, vzpostavljen v duši, daje umu modrost za izvajanje podvigov za Boga; V nemajhni meri daje tudi svojemu sostorilcu sposobnost urejanja zunanjih zadev in besed v skladu z Bogom, z brezhibnim sklepanjem (pogl. 194).

26) Blagor tistemu, čigar um je tako prilepljen na Jezusovo molitev, neprestano kliče k njemu v svojem srcu, kakor se zrak oprime naših teles ali plamen sveče. Sonce, ki prehaja nad zemljo, naredi dan in sveto in spoštovano ime Gospoda Jezusa, ki nenehno sveti v duši, povzroča številne misli, podobne soncu (pogl. 196).

27) Ko se oblaki razpršijo, je zrak čist; ko sonce resnice, Jezus Kristus, razblini strastne sanje, tedaj se navadno porodijo svetle in zvezdne misli v srcu zaradi posvečenja zraka srca po Jezusu (pogl. 197).

2) IzraziFilotejaSinaja

            1) Stvarnik pobožnosti pripada takemu jeziku in zasledovati ta cilj z umom, tako da se, kakor kakšna margarita ali dragi kamen, spomin na Boga popolnoma umiri v srcu. Pomagalo bo zapustiti vse, tudi telo, in zanemariti pravo življenje, da bi pridobili samo Boga v svojem srcu (1. pogl.).

2) Od jutra je treba pogumno in nepopustljivo stati pred vrati srca, z močnim spominom na Boga in nenehno molitvijo Jezusa Kristusa v duši in s to mislijo ubiti vse grešnike zemlje, to je, poseči z zvestim, okrepljenim in žalostnim spominom na Boga (2. pogl.).

3) Treznost se upravičeno imenujes pomočjo, because it leads to the kingdom, and to that which is within us, and to the future, – ands strani inteligentnega stvarnika(a spiritual workshop), because it produces and whitens (polishes) spiritual customs and turns passionate into dispassionate. Podobno je tudi oknu svetlobe, skozi katero je Bog padel v um (3. pogl.).

4) Kjer je ponižnost, spominjanje Boga s treznostjo in pozornostjo ter pogosto molitev, usmerjena proti sovražnikom, je kraj Boga ali nebesa srca, v katerih se demonska horda boji stati zaradi dejstva, da Bog živi na tem mestu (pogl. 4).

5) Prva vrata, ki vodijo v miselni Jeruzalem, do pozornosti uma, so inteligentna tišina ustnic, čeprav um še ni tih; drugi – izmerjena zmernost v hrani, pijači in spanju; tretji – ki čisti um in telo, nenehen spomin in razmišljanje o smrti (6. pogl.).

6) Sladki spomin na Boga, to je Jezusa Kristusa, z jezo srca in zveličavnim sovraštvom (do vsega grešnega) navadno uniči vse čare misli, raznih predlogov, besed in sanj, sramotnih domišljij in skratka vse, kar je sovražnega, požira naše duše. Jezus, imenovan, vse lehko zgori. Kajti v nikomer drugem ni odrešenja kot v Kristusu Jezusu. The Savior himself said the same thing, saying:brez Mene ne morete ustvariti ničesar(pogl. 22).

7) Vsako uro in vsak trenutek varujmo svoje srce z vsemi previdnostnimi ukrepi pred mislimi, ki zatemnijo ogledalo duše, v katero bi se moral vtisniti in razsvetliti samo Jezus Kristus, ki je modrost in moč Boga Očeta. Nenehno bomo iskali nebeško kraljestvo v srcu; in seveda bomo skrivnostno našli v sebi tako žito, kot kroglice in kvas in vse drugo, če zbistrimo oko našega uma. Zato je naš Gospod Jezus Kristus rekel:Božje kraljestvo je v vas, understanding through that Deity that resides within the heart (ch. 23).

            8) Pri izvajanju notranjega preklinjanja naredite naslednje: združite molitev s treznostjo in treznost bo okrepila molitev, molitev pa bo okrepila treznost. Treznost, ki nenehno bdi nad vsem, kar je v notranjosti, opazi, kako sovražniki poskušajo vstopiti tja, in jim s svojo močjo zapre vstop, hkrati pa kliče na pomoč Gospoda Jezusa Kristusa, da bo odgnal te zlobne vojake. Pri tem je pozornost ogrožena z vpisom v obliki protislovja; in Jezus, ki je priklican, izganja demone z njihovimi sanjami (pogl. 25).

9) Zaščitite svoj um z izjemno pozornostjo. Takoj, ko opazite sovražno misel, jo takoj zanikajte, obenem pa pohiti klicati Kristusa Gospoda k maščevanju. Najslajši Jezus, ko boš govoril, bo rekel: Tukaj sem pri tebi, da posredujem zate. Ti pa tudi potem, ko bo tvoja molitev ukrotila vse te sovražnike, še naprej pridno poslušaj razum. Tu bodo zopet valovi misli, ki so pomnožile prejšnje, drug za drugim planili nate, tako da se iz njih zdi, da duša že tone v brezno in je pripravljena na pogubo. Toda Jezus, vznemirjen od učencev, spet kot Bog prepreči zle vetrove misli in te potihnejo. Vi, ko ste dosegli osvoboditev pred sovražnimi napadi, za eno uro ali minuto poveličujete tistega, ki vas bo rešil, in se poglobite v misli smrti (pogl. 26).

10) Z vsako srčno pozornostjo v duhovnem občutku boste izpeljali svojo pot. Pozornost in molitev, ki sta vsakodnevno združeni, naredita nekaj podobnega ognjeni ilijanski kočiji in povzdigneta v nebeške višave tistega, ki je vpleten v njih. In kaj pravim? Za tistega, ki se je utrdil v treznosti, čisto srce postane namišljeno nebo s soncem, luno in zvezdami ter je posoda neizmernega Boga s skrivnostnim videnjem in vnebovzetjem (zanos uma) (27. pogl.).

3) ExpressionsTheolipta, metropolit Filadelfije

1) Sunset makes night; in ko Kristus odide od duše, tedaj jo objame zatemnitev strasti in duševne zveri jo začnejo mučiti. Čutno sonce je vzšlo in živali se skrivajo v svojih jamah. Kristus sveti na nebu molitvenega uma; in vsak svet te navade odide, in um gre k svojemu poslu, to je k božjemu nauku do večera (nov. 45 obr.).

2) Vzdrži se zunanjih pogovorov in se bori z notranjimi mislimi, dokler ne najdeš kraja čiste molitve – in doma, v katerem živi Kristus, ki te razsvetljuje in razveseljuje s svojim znanjem in obiski (ibid.).

3) Odtis na snegu ali od sonca, ki sije, stopi ali vode, ki je pronicala, se uniči; in spomine, vtisnjene v pamet s pohotnimi dejanji, uniči Kristus, ki je zasijal v srcu z molitvijo in dežjem solz modrih (11. 46).

            4) Frequent prayers, which are performed mentally with ardent emotion, smooth the memory of past affairs. Razsvetljenje duše s spominom na Boga, z vero in razočaranjem srca, kakor britev razjeda slabe spomine (ibid.).

5) Ko se umaknete od zunaj, poskusite še naprej vstopiti v notranje zavetje (stražni stolp) duše, ki je Kristusova hiša, kjer so mir, veselje in tišina vedno neločljivo povezani. Kristusovo miselno sonce daje te darove, kot nekaj žarkov izžareva iz njega samega in kot nekakšno plačilo je dana duši, ki ga sprejme z vero in prijaznostjo (Pismo. 46 obr.).

6) Sitting in solitude, remember God, diverting your mind from everything and directing it to the only God; izlijte pred njim vso naklonjenost srca in se ga oklenite z ljubeznijo. Spomin na Boga je umna vizija Boga, ki pritegne pogled in željo uma ter ga razsvetli s svetlobo iz sebe. Um, ki se obrača k Bogu, potem ko v njem prenehajo vse figurativne upodobitve obstoječih stvari, vidi Boga nevidnega (ibid.).

7) Prayer is an imaginary conversation with the Lord, which utters prayer verbs with a modern aspiration of the mind to God. Ko um pogosto izgovarja Gospodovo ime in um jasno prisluhne klicanju božjega imena, takrat luč teologije kot svetel obraz razsvetli vso dušo (ibid.).

8) Believe me, I tell you the truth, that if you will be inseparable from yourself in all your actions, the mother of all good – prayer; tedaj ne bo zadremala, dokler ti ne pokaže svoje okolice, te ne popelje vanjo in ne izpolni neizrekljive slave in veselja. Ona, ko je odstranila vse ovire, zgladi pot kreposti in jo naredi primerno za iskalca (nov. 48).

9) While walking with your mind, read the verbs of the prayer, and talk to the Lord, constantly shouting and not being sad; neprestano molil, posnemal predrznost te vdove, ki je prosila nebrzdanega sodnika. Takrat (to bo pomenilo, da) hodite v duhu, ne poslušate želja mesa in ne prekinjate kontinuitete molitve s posvetnimi mislimi, ampak ste Božji tempelj, v katerem se tiho slavi Bog. Če tako molite v mislih, boste končno lahko dosegli nenehen spomin na Boga, vstopili v nedostopne skrivnosti uma, videli nevidno v skrivnostnih kontemplacijah, služili Bogu enega za drugim, enega za drugim, sami boste izlili ljubezen v razumnih (pismo 48 obr.).

4) Sayings of Varsonofius the Great and John the Prophet

1) Enemies are weakened by calling on God’s name. Ker se tega zavedamo, ne bomo nehali klicati Božjega imena na pomoč. To je molitev in sveto pismo pravi:moliti brez prestanka(odgovor 422).

            2) Ne pozabite, da Bog pozna srce, gleda srce in ga pokličite v svojem srcu. Takole piše v Svetem pismu:zapri svoja vrata in moli k svojemu Očetu, ki na skrivaj. Zaprimo usta in molimo k Njemu v srcu; kajti kdor zapre svoja usta in kliče Boga, ali moli k njemu v svojem srcu, izpolnjuje omenjeno zapoved (odgovor. 427).

3) Delo vašega srca naj bo v nenehni molitvi k Bogu. Če želite pri tem uspeti, začnite in ne glejte leno v upanju, da vas bo Bog blagoslovil z uspehom (odgovor 26).

4) Nenehno klicanje božjega imena je zdravilo, ki ubija ne le strasti, ampak tudi samo njihovo delovanje. Kakor zdravnik najde primerno zdravljenje ali obliž za rano trpečega in delujejo, bolnik pa ne ve, kako se to naredi: tako natanko božje ime, ko je priklicano, ubije vse strasti, čeprav ne vemo, kako se to zgodi (odgovor 421).

5) Gospod je rekel:vprašaj in prejel boš. Molite vsemogočnega Boga, naj vam pošlje Svetega Duha, Tolažnika, in tisti, ki je prišel, vas bo naučil vsega in vam razodel vse obrede. Poiščite ga v svojem vodniku; Ne bo dovolil motenj ali motenj v svojem srcu, ne bo dovolil, da bi v njegov um vstopila brezskrbnost, lenoba ali zaspanost; bo razsvetlil oči, okrepil srce, povzdignil um. Drži se ga, verjemi mu, ljubi ga (odgovor 136).

6) Ko vidite, da vam kombinacija sovražnika preprečuje molitev, se ne spuščajte v razpravo z njim, ampak poskusite poklicati Božje ime in Bog vam bo pomagal in preklical trike sovražnikov (odgovor 424).

7) Popolna molitev je sestavljena iz pogovora z Bogom, ne da bi razpršili svoje misli, zbrali vse svoje misli in občutke. Človek pride v takšno stanje, ko umre vsem ljudem, svetu in vsemu, kar je na njem. Tak človek med molitvijo nima v mislih nič drugega kot to, da čaka na Boga in se z njim pogovarja (odgovor 79).

Koristna beseda o AbbiFilemon

            1) It was said about Abba Philemon the hermit that he hid himself in a cave not far from the Lavra called Romieva and gave himself up to ascetic struggles, mentally repeating to himself the same thing that Arsen the Great is said to have said to himself: Philemon, for you? V tej jami sem se imel lepo. Njegovo delo je bilo zvijanje vrvi in ​​pletenje košar, ki jih je dajal gospodarstvu, od njega pa je dobival kruhke, s katerimi se je hranil. Jedel je samo kruh iz soli, pa še to ne vsak dan. Verjetno mu sploh ni bilo mar za telo, ampak je bil, ko se je ukvarjal s kontemplacijo, v božanskem razsvetljenju in užival v nepopisni skrivnosti od tam, je bil v duhovni vzgoji. Ko je ob sobotah in nedeljah hodil v cerkev, je vedno hodil sam, zatopljen vase, in ni dovolil, da bi se mu kdo približal, da se njegov um ne bi odvrnil od dela. V cerkvi, stoječ v kotu s sklonjenim obrazom, je izpuščal vodnjake solz, neprestano objokoval in vrtel v mislih spomin svojega srca in podobo svetih staršev, zlasti Arsenija Velikega, po čigar stopinjah je na vse načine skušal slediti.

2) When lies appeared in Alexandria and its surroundings, he left there and went to Lavra Nikanorov. Ko ga je sprejel, mu je bogoljubni pav dal svoj osamljen kraj in mu uredil tišino. Celo leto ni dovolil, da bi ga kdo videl, sam pa ga ni nič motil, razen v času, ko je služil nujni kruh. Prišlo je sveto Kristusovo vstajenje; ko se je med njima, ko sta se videla, začel pogovor, jezik pa se je dotaknil puščavskega življenja; takrat je Filemon spoznal, da ta spoštljivi brat Peavych goji tudi lep namen (živeti kot puščavnik), vanj vcepi veliko asketskih besed, zapisanih in nenapisanih, ki vsem pokažejo, da je brez popolne osamljenosti nemogoče ugoditi Bogu, tako kot Mojzes nikjer ne naredi podviga, in podvig rodi jok, jok – strah, strah – ponižnost, ponižnost – vpogled, vpogled – ljubezen in ljubezen naredi duša zdrava in brezstrasna, in takrat človek ve, da ni daleč od Boga.

            3) On (Filemon) mu je rekel: na tebi je, da popolnoma očistiš um s pomočjo tišine in mu daš nenehno duhovno delovanje. Kakor se oko, ki se obrača k čutnemu, čudi vidnemu, tako je čisti um, ki se obrača k razmišljanju, očaran nad duhovno kontemplacijo, tako da ga ne moreš odvrniti od tega. In kolikor bo s pomočjo tišine slečen strasti in očiščen, toliko mu bo všeč vodenje (duh duhovnih stvari). Um je popoln, ko okusi bistveno znanje in se poveže z Bogom. Takrat on, ki ima dostojanstvo kralja, ne čuti več revščine in se ne naseda nizkotnim željam, tudi če mu ponudiš vsa kraljestva. Če torej hočeš doseči takšne kreposti, beži stran od sveta in marljivo hodi po poti svetnikov, opusti skrb za svojo zunanjost, nosi bedna oblačila in ponižna okrasja. Naj bo vaše vedenje preprosto, vaš govor preprost, vaš korak zloben, vaš glas nebrzdan. Rad živi v revščini in bodi brezbrižen do vseh. Skrbi predvsem za ohranjanje svojega razuma in treznosti, bodi potrpežljiv v vseh vrstah stisk in na vse mogoče načine ohranjaj nepoškodovane in nepremične že pridobljene duhovne dobrine. Skrbno pazite nase in ne sprejemajte nobene strasti, ki se naskrivaj prikrade. Kajti čeprav molk zadržuje duševne strasti, pa če jim pustimo, da se razplamtijo in razgrejejo, navadno še bolj razbesnijo in tisti, ki jim to dovolijo, povzročijo greh s še večjo močjo. Prav tako so telesne rane, ki so drgnjene in raztrgane, neozdravljive. Ena sama beseda lahko odvrne um od spomina na Boga, ko demoni vztrajajo pri njej in se čuti strinjajo z njimi. Velik podvig in strah je rešiti dušo. Zato se morate popolnoma umakniti od sveta in, ko ste svojo dušo umaknili iz vsega sočutja telesa, postati brez zavetja, brez zavetja, brez lastnika, brez denarja, brez lastnega interesa, brez skrbi, brez družbe, nevedni za človeške zadeve, ponižni, sočutni, prijazni, krotki, krotki, tihi, tihi. tisk v srcu. Kajti na vosek ni mogoče pisati, ne da bi prej na njem narisane črke zgladili, kakor nas uči Bazilij Veliki. Takšna je bila podoba svetnikov, ki so se popolnoma oddaljili od vseh posvetnih običajev in v sebi ohranili nebeško modrost, razsvetljeni z božjimi zakoni in zasijali s pobožnimi deli in besedami,ki je ubil okončine ježa na tlehzadržanost, strah božji in ljubezen. Kajti z nenehno molitvijo in poukom v božjih spisih se odprejo oči razumnega srca in zagledajo Kralja sil, in nastane veliko veselje, in v duši močno vzplamti neobvladljiva božja želja, medtem ko se tam z delovanjem Duha ohrani tudi meso in ves človek postane duhoven. Temu so podobni ustvarjalci blažene tišine in najintimnejšega asketskega življenja, ki se, oddaljivši se od vsega človeškega ugodja, sami z edinim Gospodom, ki obstaja v nebesih, neprestano pogovarjajo.

            4) Ko to sliši, ta bogoljubni brat in v duši prevzet od božje ljubezni zapusti svoje mesto in skupaj s tem (Filemonom) doseže puščavnico, kjer so največji očetje končali pot pobožnosti. Naselili so se v Lavri sv. Ioanna Kolova, potem ko so poskrbeli za ekonomijo Lavre, ker so želeli biti v tišini. In tu so ostali po božji milosti v popolni tišini, ob sobotah in nedeljah so hodili na splošne cerkvene shode, preostale dni pa so ostali sami; in vsak je posebej opravljal molitev in službo.

5) Sveti starešina (Filemon) je imel naslednja pravila službe: ponoči je pel ves psalter in pesmi (9, ki so vključene v psalter), vzel si je čas, brez hrepa, prebral en začetek evangelija, nato je sedel in sedel, rekoč sam pri sebi:Bog se usmili!z vso pozornostjo in precej dolgo, dokler ni mogel več izgovoriti tega naslova; in se končno pustil zaspati. Nato je spet ob zori zapel prvo uro in sedeč na svojem sedežu, obrnjen proti vzhodu, je izmenično pel (psalme) in po svoji volji bral iz apostola in evangelija. Tako je ves dan neprenehoma prepeval, molil in užival v opazovanju nebes; njegov um je bil pogosto tako zatopljen v kontemplacijo, da ni vedel, ali je na zemlji.

6) Brat, ko je videl, da se je tako z vsem srcem posvetil molitvenemu bogoslužju in se včasih popolnoma spremenil od božjih misli, mu je rekel: Ali je tebi, oče, težko v tako starosti tako moriti in zasužnjiti svoje telo? Odgovoril mu je: “Verjemi mi, da je Bog v mojo dušo vložil tako marljivost in tako ljubezen do molitvene službe, da je ne morem popolnoma zadovoljiti tej želji; a šibkost telesa premaga ljubezen do Boga in upanje na prihodnje koristi.” Tako je bila vsa njegova želja premeteno zasukana v nebesa, in to tudi med obroki, ne le ob drugih urah.

7) Neki brat z njim ga je nekoč vprašal, kakšne so skrivnosti kontemplacije? In on, ko je videl njegovo stanovitnost in dejstvo, da iskreno išče znanje, mu je rekel: Povem ti, otrok, da tistemu, čigar um je popolnoma očiščen, Bog razodeva videnja najbolj hlapčevskih sil in vrst (angelov).

8) Vprašal ga je tudi o naslednjem: zakaj, oče, uživaš v psalterju bolj kot v katerem koli božjem pismu in zakaj si, tiho pojoč, domišljaš, da se z nekom pogovarjaš? Na to mu je rekel: »Bog je v mojo dušo zbral moč psalmov, kakor v samega preroka Davida, in ne morem se odtrgati od naslade nad vsemi vrstami premišljevanj, ki so v njih skrite; saj zajemajo celotno božje Pismo.« To je priznal z veliko ponižnostjo, zaradi koristi in po dolgi in vztrajni prošnji.

            9) Neki brat po imenu Ivan, ki je hitel z morske obale, je prišel k temu svetemu in velikemu očetu Filemonu in mu objel noge ter mu rekel: Kaj naj storim, oče, da se rešim? Ker moj um bega in lebdi sem in tja, kamor ne bi smel. In on, potem ko je nekaj časa molčal, je rekel: ta bolezen (duševna) je last tistih, ki so zunanja bitja, in prebiva v njih. In imaš jo, ker še nisi v celoti prejel ljubezni do Boga, toplina ljubezni in spoznanja Njega še ni prišla k tebi. Brat mu pravi: Kaj naj storim, oče? Rekel mu je: Pojdi, vzemi skrivno navodilo v svoje srce in to bo očistilo um tega. Brat, ki ni posvečen v to, kar je bilo s tem nakazano, reče starešini: kakšen skrivni nauk je to, oče? In rekel mu je: Pojdi, trezen v srcu in v mislih trezen s strahom in trepetom reci: Gospod, Jezus Kristus, usmili se me! Tako blaženi Diadoh uči začetnike.

10) Brat je odšel in se z Božjo pomočjo in očetovimi molitvami pomiril, malo užival v takšnih navodilih. Potem pa ga je ta užitek zapustil in ni mogel več trezen narediti takega dejanja in moliti. Zakaj je spet šel k starcu in mu povedal, kaj se je zgodilo. Starec mu pravi: zdaj si že prepoznal pot tišine in umnega delovanja in okusil sladkosti, ki prihajajo iz nje. Vedno imejte to v svojem srcu – ne glede na to, ali jeste, pijete, se s kom pogovarjate, ali ste na poti ali sedite v celici, ne prenehajte moliti te molitve s treznim umom in netavajočim umom, pojte in se učite v molitvah in psalmih; tudi ko popravljaš svoje najnujnejše potrebe, ne dovoli, da bo tvoj um prazen, ampak naj skrivaj študira in moli. Da bi lahko razumel globino božanskega pisma in moč, ki je skrita v njem, in dal svojemu umu nenehno delovanje, naj izpolniš apostolsko besedo, ki zapoveduje: «Nenehno molite“. Skrbno pazi nase in varuj svoje srce, da ne sprejme tankih misli ali kakšnih praznih in neuporabnih misli; vedno pa, in ko spiš, in ko vstaneš, in ko ješ, in ko piješ, in ko se pogovarjaš, naj tvoje srce skrivaj razmišlja, potem se uči v psalmih, nato moli: Gospod Jezus Kristus, Božji sin, usmili se me! Tudi, ko poješ psalme z jezikom, poslušaj, da ne govoriš enega. stvar z usti, z umom pa poleti v drugo.

            11) Brat ga je ponovno vprašal: Med spanjem vidim veliko praznih sanj. Starec mu reče: Ne bodi len in ne bodi malodušen; preden pa zaspite, naredite veliko molitev v srcu in se uprite mislim in poskusom hudiča, da bi vas vodil po svoji volji, naj vas Bog sprejme. Kolikor imaš moči, pazi, da boš zaspal s psalmi v ustih in z razumnim poukom, in ne dovoli svojemu umu, da bi po brezbrižnosti svojega uma prevzel misli drugih ljudi, ampak s kakršnimi koli mislimi si molil, v teh mislih se nasloni na posteljo, da bodo tudi takrat, ko spiš, v tebi, in kadar so v tebi, in kadar o tebi. Recite tudi sveti simbol pravoslavne vere pred temeljem, ker govoriti pravoslavje o Bogu je vir in zaščita vseh dobrih stvari.

12) Njegov brat je tudi vprašal: ustvari ljubezen, oče, povej mi, kakšno dejanje ima tvoj um? Uči me, da se bom tudi jaz rešil. Rekel mu je: Zakaj ti je mar to vedeti? Vstal je, objel svetnikove noge in ga lobiral ter ga prosil, naj mu to pove. Po dolgem času je starec rekel: Še vedno ne moreš prenesti tega. Človeku je lastno, da daje vsakemu občutku primerno delo, ki je navada, da se vrti v dobrinah resnice; in nemogoče je, da bi ta dar ustrezal tistemu, ki ni postal popolnoma čist praznih misli sveta. Če torej res želite, ohranite skrivni nauk v čistem srcu. Kajti če molitev in pouk v Svetem pismu neprenehoma prebivata v vas; takrat se bodo odprle oči vaše duše in v njej bo velika radost in nekakšen neopisljiv in vroč občutek, ko se ogrejeta z Duhom in mesom, tako da bo celotna oseba postala duhovna. Zato vas Bog počasti, da molite brez raztresenosti s čistim umom, bodisi ponoči ali podnevi, opustite svoje molitveno pravilo in se, kolikor imate moči, skušajte okleniti Boga. In razsvetlil bo vaše srce v duhovnem delu, ki ste se ga lotili.

K temu je dodal: Nekoč je prišel k meni neki starec, in ko sem ga vprašal o ureditvi njegovega uma, mi je rekel: dve leti sem ostal v molitvi pred Bogom, iz dna srca sem ga pridno prosil, naj mi da, da se moja molitev vtisne v moje srce nenehno in nemoteno, kaj moje delo in potrpežljivost mi je predložila prošnjo.

            In še tole mu je povedal: misli o praznih stvareh, ki se dogajajo v duši, so bistvo bolezni brezhibne duše, ki se je vdala malomarnosti; zakaj bi morali po Svetem pismu z vso skrbnostjo skrbeti za svoj um, prepevati razumno brez motenj in moliti s čistim umom. Torej, brat, Bog želi, da mu pokažemo svojo marljivost, najprej z deli (askezo in dobrodelnostjo), nato z ljubeznijo in nenehno molitvijo, in On nam bo pokazal pot odrešenja. Očitno je, da ni nobene druge poti, ki vodi v nebesa, razen popolnega oddaljevanja od vsega zla, pridobitve vsega dobrega, popolne ljubezni do Boga in ostajanja z njim v spoštovanju in resnici, tako da, ko ima nekdo to, bo kmalu dosegel nebeško obličje. Toda hkrati bi morali vsi, ki se želijo dvigniti v višave, takoj usmrtiti vezi, ki obstajajo na zemlji. Ko namreč naša duša uživa v premišljevanju resničnega dobrega, se ne vrača več k nobeni od strasti, ki jih vznemirja sladka grešnost; ko pa se je odvrnil od kakršnega koli mesenega poželenja, dojema pojav Boga s čisto in neomadeževano mislijo. Zato potrebujemo veliko samoohranitve, veliko fizičnega dela in očiščenja duše in vsadimo Boga v svoja srca, da bomo lahko brezgrešno izpolnjevali njegove božanske zapovedi in da nas On sam uči spoštovati njegove zakone, ki kot sončni žarek izžareva njegova dejanja na nas, vložena v nas z milostjo Duha. Z deli in skušnjavami moramo očistiti podobo, po kateri smo bili ustvarjeni razumni in sposobni zaznati vse razumevanje in podobnost Bogu, prenašati čustva, čisti vsakršne nečistoče zaradi pretapljanja v nečiji peči skušnjav in utelešeni s tem, da smo v kraljevskem dostojanstvu. Bog je ustvaril tudi človeka kot deležnika vsake dobrine, ki lahko miselno premišljuje radosti angelov slave, gospostva, moči, začetka, moči, nedostopne luči, slave najvišje luči. Kadar pa popravljaš kako krepost, glej, da se tvoja misel ne dvigne nad brata, ker si jo popravil, on pa jo je sovražil; kajti to je začetek ponosa. Kadar se boriš s kakšno strastjo, glej, ne bodi žalosten in naj te ne pogubi, da je kletvica vztrajna; ko pa vstaneš, se vrni pred božje obličje in z iskrenim srcem govori preroku:sodi, Gospod, ki me žališ, Ker nisem močan proti njim. In on, ko vidi vašo ponižnost, vam bo kmalu poslal svojo pomoč. Ko greste z nekom na pot, ne sprejemajte praznega pogovora, ampak dajte umu duhovno dejanje, ki ga je imel, da bo ta dobra spretnost in pozaba posvetnih sladkosti ostala v njem in ne bo zapustil pristanišča brezstrastja.

Ko je starec s temi in mnogimi drugimi besedami razglasil svojega brata, ga je izpustil.

            13) Čez nekaj časa pa je spet prišel in začel govoriti ter vprašal: Kaj naj storim, oče? Pri nočni službi me spanje bremeni in mi preprečuje trezno molitev in pretiravanje; in želim se lotiti dela, ko pojem. Na to je starec rekel: ko lahko trezno molite, se ne dotikajte šivalnega dela; ko bo objem dremež, potem se nekoliko premakni proti misli, se ji upiraj, dotakni se šivanja. Ponovno je vprašal: Vi sami, oče, med službo niste obremenjeni s spanjem? Starec je rekel: ni tako enostavno; ko pa včasih napade zaspanost, se malo premaknem, pa začnem brati evangelij po Janezu od začetka, obrnem svoje misli k Bogu, in takoj izgine. Enako počnem z mislimi, ko najdem eno od njih, jo srečam kot ogenj s solzami in izgine. Proti njim se še ne moreš tako oborožiti; več pa ohrani skrivni nauk in poskušaj opravljati dnevne molitve, ki so jih ustanovili sveti očetje, nekako – ura: – tretja, šesta, deveta in večernica, pa tudi nočne službe. In poskušajte z vsemi močmi, da ne storite ničesar v skladu s človeškimi interesi, in pazite se sovraštva z enim od svojih bratov, da se ne oddaljite od svojega Boga. Poskusite tudi ohraniti svoj um neraztresen, ki z vsem srcem posluša notranje misli. Ko se v cerkvi nameravate udeležiti svetih Kristusovih skrivnosti, je ne zapustite, dokler ne dobite popolnega miru. Ko stojite na enem mestu, se od tam ne umaknite do samega dopusta; misli v sebi, da si v nebesih in s svetimi angeli čakaš Boga, da ga moraš sprejeti v svoje srce; pripravi se na to s strahom in trepetom, da ne bi bil vreden deležen svetih moči.

Ko je tako dobro oborožil svojega brata in dal Gospodu in Duhu svojo milost, ga je starec izpustil.

            14) Pred tem je brat, ki je živel z njim, povedal tudi naslednje. Ko sem nekega dne sedel poleg njega, sem ga vprašal, ali ga je, ko je živel v puščavi, premamilo demonsko obrekovanje. Rekel je: Oprosti, brat, če Bog dovoli, da pridejo nadte hudičeve skušnjave, ki sem jim bil podvržen, potem mislim, da ne boš mogel prenesti njihove grenkobe. Star sem sedemdeset let ali z dodatkom, pretrpel sem mnogo skušnjav, živeč v raznih puščavah v popolni tišini; kar sem doživel in prestal od teh demonov, ni koristno pripovedovati o bridkosti tega tistim, ki jih še ni premamila brezgovornost. V takšnih skušnjavah sem vedno storil naslednje: vse svoje upanje sem položil na Boga, kateremu sem dal tudi zaobljube odrekanja, in kmalu me je rešil vsake stiske. Zakaj, brat, zdaj ne mislim več nase; a ker vem, da mu je mar zame, zelo zlahka prenašam skušnjave, ki pridejo name. In samo to, kar mu prinašam od sebe, da lahko brez prestanka molim. Pri tem veliko pomaga tudi upanje, da čim večje žalosti in nadloge napadajo, tem večje krone pripravljajo potrpežljivim: kajti pri pravičnem sodniku se oni in drugi med seboj uravnotežijo. Vedeč to, brat, ne popuščaj strahopetnosti. Vstopili ste sredi boja, da bi se borili, in se borite, navdihnjeni z dejstvom, da je tistih, ki se borijo za nas proti božjemu sovražniku, zelo veliko, več sovražnikovih hord. In kako bi se bilo upati zoperstaviti tako strašnemu nasprotniku našega rodu, če nas državna pravica Boga Besede ne bi objela, ne ogradila in zakrila? Kako bi človek zdržal njegovo obrekovanje? Kajti kot pravi Job,kdo bo odkril osebo, ki jo nosi? Kdo bo prišel do uničenja Perzijcev? Iz njegovih ust prihajajo kakor goreče sveče in tam bodo kakor ognjene iskre. Iz njegovih nosnic prihaja dim iz ognjevarne peči. Njegova duša je kakor oglje in kakor plamen, ki prihaja iz njegovih ust. Moč se mu usede na vrat, pred njim teče poguba. Njegovo srce je trdo kot kamen, stoji nepremično kot nakovalo. Zaneti brezno kot bakreno peč, predstavlja si morje kot miren kotel in tatar brezna kot jetnika. Kralj sam vidi vse visoko nad vsemi stvarmi v vodah. Proti temu imamo prekletstvo, brat! Tako in koliko je slikala beseda tega tirana! Vsekakor pa je zmaga nad njim primerna za tiste, ki, kot se spodobi, preživijo samotno življenje zaradi odsotnosti česar koli v sebi, kar mu pripada, zaradi odrekanja svetu; zaradi njihovih visokih vrlin in ker imamo nekoga, ki nas osvaja. Kajti kdo, povejte mi, ko se je približal Gospodu in vzel njegov strah v um, se ni utelesil v naravi in ​​se razsvetlil z božanskimi zakoni in dejanji, ni naredil svoje duše svetlo in sposobno sijati z božanskim razumevanjem in mislimi? Nikoli pa ji ne dovoli, da bi bila svetnica, ki ima v sebi Boga, ki vzbuja um, da nenasitno hrepeni po luči. In duša je nenehno prizadeta na ta način, duh si ne dovoli, da bi se prepustil strastem; ampak kakor kralj, ki diha strašno jezo in harmonijo, jih neusmiljeno seka. Takšna oseba se nikoli ne obrne nazaj, ampak z vajo (krepostjo) z vplivom rok na nebo in inteligentno molitvijo zmaga v boju.

            15) Brat je tudi povedal, da je imel Abba Filemon med drugimi vrlinami naslednje: ni prenesel, da bi slišal prazne besede, in če je nekdo, ki je pozabil, povedal nekaj, kar ni bilo v korist duše, potem se na to sploh ni odzval. Tudi, ko sem šel po katerem koli poslu, ni vprašal: zakaj grem? In ko se je vrnil, ni rekel: kje si bil? ali kaj in kako je naredil? Tako sem nekega dne odplul v Aleksandrijo zaradi nujne potrebe, od tam pa sem šel v Cargorod zaradi ene cerkvene zadeve, ne da bi o tem izvedel božji služabnik; potem, ko je tam ostal nekaj časa in obiskal tamkajšnje spoštljive brate, se je končno vrnil v svojo samoto. Ko me je videl, je bil starec vesel in z običajnim pozdravom, ki je ustvaril molitev, je sedel; pa me sploh ni o ničemer vprašal, temveč se je ukvarjal s svojim navadnim pametnim delom.

16) Nekoč, ko sem ga želel preizkusiti, mu nekaj dni nisem dal jesti kruha. Ni prosil za kruh in o tem ni nič rekel. Nato sem se priklonil in ga vprašal: ljubi se, oče, in mi povej, če nisi bil užaljen, da ti nisem prinesel hrane kot običajno. Rekel je: oprosti brat! Če mi dvajset dni ne daš kruha jesti, te ne bom prosil; kajti dokler trpim z dušo, trpim tudi s telesom. Zato je bil zaposlen s premišljevanjem o pravem dobrem.

17) Rekel je: odkar sem prišel v puščavnik, nisem dovolil, da bi moje misli šle čez zidove celice; vendar nisem sprejel nobene druge misli v svojem umu, razen strahu božjega in sodb prihodnje dobe, ob upoštevanju sodbe, ki grozi grešnikom in ognja večne in nepredirne teme, in kako živijo duše grešnikov in pravičnih, in kakšne dobre stvari so pripravljene pravičnim in kako vsak prejme svoje plačilo za trud, miloščino in hinavsko ljubezen, drugi za nesrečo in popolno tišina, drugi za izjemno poslušnost, ta za potovanja. Vse to vsebujem v mislih, ne dovolim, da bi druga misel delovala v meni in ne morem več biti z ljudmi ali z njimi okupirati misli, da se ne bi oddaljil od božanskih misli.

            18) Temu je dodal tudi zgodbo o nekem samotarju, ki pravi, da je že dosegel brezstrast in jemlje kruh za hrano iz roke angela, vendar je zaradi lenobe (oslabitve pozornosti) izgubil to čast. Ker ko duša sprosti raztreseno in napeto pozornost uma, takrat to dušo prevzame noč. Kjer Bog ne sveti, tam se vse razlije, kakor v temi; in takrat se duša ne more ozreti na edinega Boga in trepetati ob njegovih besedah.Bog se približuje Azu, pravi Gospod, inne Bog od daleč. Ali pa se človek skrije na skrivaj, pa naj ga ne vidim? Ali ne napolnim neba in zemlje s hrano?. In o mnogih drugih, podobnih žrtvam, je spomnil. Prinesel je tudi propad Salomona, ki je, kot pravi, pridobil takšno modrost in tako, da je bil slaven za vse, ker je kakor dan, ki vstaja zjutraj, vse razsvetlil s svetlobo modrosti, za majhno milost je izgubil takšno slavo. Zato se je strašno prepustiti lenobi; moliti pa moramo neprenehoma, da nas kakšna druga misel ne loči od Boga in nam namesto Njega ne pride kaj drugega na misel. Samo čisto srce, ki je postalo vsebnica Svetega Duha, v sebi kot v ogledalu jasno vidi samega Boga vseh.

19) Ko sem to slišal, pravi menih, ki je živel z abba Filimonom, in ko sem gledal njegove zadeve, sem razumel, da so telesne strasti popolnoma prenehale delovati v njem in da je marljivo ljubil kakršno koli popolnost, tako da se je vedno videl spremenjenega s strani božanskega Duha in iz slave v slavo v slavo. tistim, ki se razumejo in tehtajo (ali ohranjajo ravnotežje, kot na tehtnici) in delajo na vse načine, da karkoli pride ne bi porušilo čistosti njegovega uma in da ga kakšna slaba stvar na skrivaj ne prizadene. Ko sem videl, pravi, to in vznemiril ljubosumje zaradi takega načina življenja, sem ga skrbno obrnil s prošnjo, rekoč: kako bi mogel pridobiti čistost duha kot ti? Pravil je: Pojdi in delaj, ker to zahteva delo in srčno bolezen. Duhovne koristi, vredne marljivega iskanja in dela, nam ne bodo prišle, če ležimo na posteljah in spimo. In zemeljske dobrine nikomur ne pridejo zlahka. Za tiste, ki hočejo doseči uspeh, je treba najprej opustiti svoje želje in doseči nenehni jok in nesrečo, ne poslušati grehov drugih in samo mojih, in samo zaradi njih jočem dan in noč, in ne imeti praznega prijateljstva z nobenim od ljudi: ker je duša prizadeta zaradi spomina na pretekle grehe, je mrtva za svet, tako kot svet umira zanjo, to je potem telesne strasti in človek. so neučinkoviti (niso podvrženi) tem strastem. Še več, tisti, ki se je odpovedal svetu in se združil s Kristusom, in v tišini tisti, ki ljubi Boga, ohranja njegovo podobo in se bogati z njegovo podobnostjo; kajti od zgoraj prejema miloščino Duha in je Božja hiša, ne demonov, in daje Bogu pravična dela.

            V katerem na začetku odrekanja ne prebiva v srcu ne jok, ne duhovne solze, ne spomin na neskončne muke, ne resnična tišina, ne nenehna molitev, ne psalmi in pouk v božjem pismu, pri katerem se to ni spremenilo v veščino, tako da je zaradi kontinuitete posledica neprekinjenosti uma in v njegovi duši ne kraljuje strah božji: še vedno temelji na občestvu s svetom in ne more imeti čistega uma v molitvi; kajti samo pobožnost in strah božji očistita dušo strasti in osvobodi um, jo ​​uvedeta v naravno kontemplacijo in ji omogočita, da se dotakne teologije, ki jo zaznava v podobi blaženosti (blagor čistim v srcu, ki vidijo Boga), je za tiste, ki jim je všeč, še vedno (duhovna postava) neomajna.

Zato z vso močjo skrbimo za praktična dejanja (kreposti in podvige), s katerimi se reduciramo na pobožnost, ki je namišljena čistost, katere sad je teološka kontemplacija, naravna (uma). Kajti dejanje je dvig do kontemplacije, kot (pravi) pronicljiv in teološki um (Grigorij Teolog). Zakaj, če sovražimo dejstvo, da to počnemo, potem nam bo vsa modrost tuja; kajti tudi če nekdo doseže sam vrh kreposti, potrebuje le delo asketizma, ki kroti brezdelne želje telesa, in strog nadzor nad mislimi. In na ta način si težko pridobimo Kristusovo bivanje. Kajti bolj ko raste naša pravičnost, bolj raste naša duhovna zrelost; in končno, ko je um prišel do popolnosti, je popolnoma vezan na Boga in sije z božansko svetlobo – in razkrijejo se mu neopisljive skrivnosti. Takrat bo zares spoznal, kje je modrost, kje je moč, kje je razum, da bi vedel vse, kje je dolgoživost in življenje, kje je svetloba oči in svetloba. Kajti medtem ko je zaposlen z bojem s strastmi, še nima možnosti uživati ​​v njih; tako vrline in slabosti naredijo razum slep; tisti, da ne bi videli vrlin, in ti, da ne bi videli slabosti. Ko pa zazna mir pred žalitvami in je sposoben pridobiti duhovne darove, takrat, ko nenehno deluje z milostjo, postane celota svetla in postane neločljiva od kontemplacije duhovnih stvari. Tak človek tukaj ni vezan na nič, ampak je prišel od smrti do želodca.

            Kdor sprejme vredno posnemanje življenja in se vneto približuje Bogu, naj ima brezmadežno srce in čista usta, da bi beseda, ki prihaja iz čistih ust čistih, lahko dostojno hvalila Boga, kajti duša, ki se je oklenila Boga, je v stalnem pogovoru z njim. Želimo si, bratje, doseči tako višino kreposti in se nehati plaziti po tleh, oklepajoč se strasti. Kdor se trudi in je dosegel bližino Boga, je deležen njegove svete luči in je prežet z ljubeznijo do njega, uživa Gospodovo prijazno in nedoumljivo duhovno veselje, kot pravi božji psalm:veseli se v Gospodu, in on bo odpustil tvojemu srcu, in razodel bo tvojo pravičnost kakor luč. In kakšna ljubezen je tako močna in neustavljiva kot tista, ki teče od Boga v dušo, ki je očiščena vsega zla? Takšna duša iz pravega razpoloženja srca pravi:prizadet od ljubezni az. Neizrekljivi in ​​neizrekljivi sijaji božanske lepote! Ne morem opisati njihove besede, niti slišati, da bi jih zajel! Ne glede na to, ali kažete na svetlobo dneva, ali na sij lune ali na svetlobo sonca, vse to je nepomembno v primerjavi z njegovo slavo in bolj skromno pred pravo svetlobo kot globoka noč ali mračna megla pred jasnim poldnevom. To nam je povedal Vasyl, ki je čuden med učitelji, saj se je tega naučil iz izkušenj in se naučil.

20. To in še več je povedal brat, ki je živel z Abbo. Toda kdo ne bi bil presenečen nad naslednjim kot dokazom njegove velike ponižnosti? Ker je bil že davno počaščen s prezbiterijem in se je tako iskreno dotaknil nebeškega tako z življenjem kot z mislijo, se je božjih zakramentov na vse načine izogibal kot bremena, tako da je v dolgih letih svojega asketizma zelo redko pristal na sveto jed (za zakramente). Toda kljub tako nenehnemu nevarnemu življenju ni bil deležen božjih skrivnosti, ko je slučajno vstopil v komunikacijo in se pogovarjal z ljudmi, čeprav jim hkrati ni povedal ničesar zemeljskega, ampak nekaj koristnega za tiste, ki so iskali pogovor z njim. In ko se je nameraval udeležiti božjih skrivnosti, je pred tem dolgo mučil Boga in ga pomiril z molitvami, psalmi in izpovedmi. Zgrozil se je nad duhovnikovim glasom, ki ga izreče med besedami:prazniki svetnikov. Kajti v tem času, je dejal, je vsa cerkev polna svetih angelov in sam Kralj moči, ki na skrivaj obhaja in spreminja kruh in vino v svoje telo in kri, po sv. obhajilu prebiva v naših srcih. Zakaj, je dodal, nam pripada samo brezpogojno in čisto, in kakor da bi bili zunaj telesa, si brez dvoma in obotavljanja drznimo prejeti sveto obhajilo prečistih Kristusovih skrivnosti, da bi postali deležni razsvetljenja, ki prihaja iz njih. Mnogi od svetih očetov so videli svete angele, ki so jih varovali (pred čim podobnim): – zakaj sami so se obnašali v globoki tišini in niso govorili z nikomer.

            21) In to je (ta brat) tudi rekel, da ko je moral starejši sam prodati svoje ročno delo, tako da ne bi bilo laži ali ogovarjanja ali odvečne besede ali kakšnega drugega greha, da bi govoril in trgoval, bi stal in se pretvarjal, da je bedak; in vsakdo, ki je hotel kupiti njegovo delo, je vzel od njega in dal za to, kar je hotel. Delal je majhne košare; in ta modri mož je to sprejel z zahvalo, ne da bi karkoli rekel.

Zbirka očetovskih lekcij

Nazadnje ponujamo zbirko lekcij o starševstvu, ki jih poučuje ta knjiga.

To so nam očetje nakazali kot način opravljanja molitve in pogoje za uspeh pri njej:

      Del, to je večkratno ponavljanje Jezusove molitve.

      Pozor, ali poglobitev uma v Jezusa Kristusa z odganjanjem drugih misli.

      Spremenimolitvene besede, to pomeni, da je izgovor Jezusove molitve včasih popoln, včasih skrajšan.

      Začasnost, torej moliti, potem brati psalme, potem sedeti, nato stati z iztegnjenimi rokami, potem spet Jezusova molitev in popoldansko branje staršev.

      Hoja pred Bogom, to je, da vedno čutimo Božjo navzočnost in se spominjamo Boga v katerem koli dejanju.

      Zavrnitev sveta, ob omembi smrti in užitka molitve.

      Neprestano klicanje imena Jezusa Kristusav vsakem primeru in času, če sam, potem na glas in pred ljudmi le z umom.

      Zaspatina nosilu z Jezusovo molitvijo.

      Zunanja molitevo notranji molitvi.

Zatorej, duša, ki si želi pridobiti notranjo molitev in si žejna nenehne povezanosti in najslajšega komuniciranja z Jezusom Kristusom, pridi, se stehtaj in sledi navodilom sv. staršev:

1) Sedite ali bolje stojte v temnem in tihem kotu v molitvenem položaju.

2) Preden začnete, naredite nekaj priklonov in ne razpršite članov.

3) V svoji domišljiji poiščite mesto srca pod levo bradavico in usmerite svojo pozornost tja.

4) Dvignite svoj um od glave do srca in recite: “Gospod Jezus Kristus, usmili se me”, tiho, z ustnicami ali enoumno, kot vam bo ustrezalo, govorite počasi s spoštljivim strahom.

            5) V tem času poskusite čim bolj ohraniti svojo pozornost in ne upoštevajte nobenih misli, niti slabih niti dobrih.

6) Bodite mirni in potrpežljivi tako, da dolgo stojite in pozabite na vse.

7) Ohranite zmerno zmernost in se priklanjajte, delajte glede na moč

8) Bodi tiho.

9) Po večerji preberite malo po malo evangelij in tisti očetje, ki razmišljate o notranjem delu in molitvi.

10) Spite 5 ali 6 ur na dan.

11) Včasih z zunanjo molitvijo prosite za notranja dejanja.

12) Ne dotikajte se ročnih del, ki se raztresejo.

13) Najpogosteje verjamete svojim poskusom iz navodil staršev.

            ” Gospod! daj dobroto moji moči“, je nekoč vzkliknil sv. prerok David. Vzklikaj, tudi moja duša: Gospod, pridi na pozornost trdni odločenosti moje naklonjenosti! Kajti od Tebe je tako, kaj želeti in kaj delovati; naj s Tvojo pomočjo in pomočjo, ko s pomočjo pozornosti očistim svoj um in srce, ju pripravim za bivališče Tebe Troedinega!

Peto srečanje: Popotnikova zgodba

Leto dni je že minilo od zadnjega srečanja s popotnikom, ko je končno tiho potrkalo na vrata in molitev glas naznanila prihod tega blaženega kolega v srčno zadovoljstvo, ki ga je srečalo.

– Pridi, dragi brat! Skupaj se zahvalimo Bogu, da je blagoslovil vašo pot in vrnitev!

            – Slava in hvala Vsemogočnemu Očetu velikodušnosti za vse, kar mu po njegovem mnenju ni všeč, – vedno koristno za nas, popotnike in prišleke v “tuji deželi“! Evo jaz, grešnik, ki sem se lani ločil od tebe, bom zopet po božji milosti rad videl in slišal tvoj topli pozdrav. In seveda pričakujete od mene podrobno zgodbo o svetem božjem mestu – Jeruzalemu, kamor je vlekla moja duša in se je razširil moj nesporni namen; toda tisto, kar želimo, ni vedno izpolnjeno. To se je zgodilo tudi meni in ni čudno, kajti ali naj bi jaz, ubogi grešnik, imel čast stopiti na tisto posvečeno zemljo, na kateri so bile vtisnjene božanske noge Gospoda Jezusa Kristusa?

Vi, oče, spomnite se, da sem lani odšel od tod s prijateljem, gluhim starcem, s pismom irkutskega trgovca njegovemu sinu v Odeso, naj me pošlje v Jeruzalem. Tako smo v kratkem času varno prispeli do Odese. Moj prijatelj je takoj najel mesto na ladji za Carigrad in se odpravil, jaz pa sem, ki sem ostal, šel iskat pismo sina nekega trgovca iz Irkutska. Ko sem kmalu našel njegovo stanovanje, tega svojega dobrotnika na svoje veliko presenečenje in obžalovanje nisem našel živega: minilo je že tri tedne, odkar je po kratki bolezni umrl in bil pokopan. Čeprav me je to zelo vznemirilo, sem zaupal božji volji. Vsi v družini so bili v težavah, vdova pokojnega, ki je ostala s tremi majhnimi otroki, je bila tako žalostna, da je neprenehoma jokala, večkrat na dan padala in trpela; zdelo se je, da tudi ona ne bo dolgo živela od tako globoke žalosti. Vendar me je prijazno sprejela; Ker zaradi svojih okoliščin ni imela možnosti poslati v Jeruzalem, me je pustila, da ostanem pri njej teden ali dva, dokler oče pokojnika po svoji obljubi ne pride sem v Odeso, da bi vodil, obračunal in uredil trgovske zadeve osirotele družine. Pa sem ostal.

Živim en teden, mesec in še en: a namesto prihoda je trgovec poslal pismo, v katerem sporoča, da zaradi svojih okoliščin ne more priti k njim, in mu svetuje, naj se obračuna s glasniki in naj vsi takoj odidejo k njemu v Irkutsk. Začela so se srečanja in težave in ko sem opazil, da se ne zanimajo več zame, sem se, ko sem se jim zahvalil za čudovit sprejem in se poslovil od njih, ponovno odpravil na potovanje po Rusiji…

Mislil sem, mislil sem: kam naj grem zdaj? In končno sem se odločil, da bom najprej šel v Kijev, kjer nisem bil že vrsto let. Tako je odšel …

Seveda, čeprav sem sprva obžaloval, da se mi želja, da bi bil v Jeruzalemu, ni izpolnila, to ni bilo brez božje previdnosti, – sem razmišljal, – in sem se pomiril z upanjem, da bo človekoljubni Gospod sprejel namero kot dejanje in ne bo pustil moje bedne poti brez sledu.

            Tako se je izkazalo, ker sem srečal take ljudi, ki so mi razkrili marsikaj meni neznanega, in razsvetlili mojo temno dušo za odrešenje … Če me ne bi na to pot usmerila nuja, ne bi srečal teh svojih duhovnih dobrotnikov.

Tako sem čez dan šel z molitvijo, zvečer pa sem se ustavil za noč in prebral svoje “Dobrotolyubstvo“, da bi okrepil in razburil svojo dušo v boju proti nevidnim sovražnikom odrešenja.

Končno, ko sem zapustil Odeso približno 70 verst, sem srečal čudovit dogodek: vozil je velik vagon z blagom – 30 verst, in dohitel sem jih. En vodilni kočijaž je kot svetovalec hodil s svojim konjem, medtem ko so drugi, zbrani na kupu, hodili na daljavo. Treba je bilo mimo tekočega ribnika, v katerem se je vrtinčil razbit spomladanski led in plaval z vodo v krogu s strašnim hrupom. Nenadoma je vodilni mladi strojevodja ustavil svojega konja in ves vlak se je moral ustaviti za njim. Vsi vozniki so pritekli do njega in videli, da se slači. Vprašali so ga, zakaj se slači. In dobili so odgovor, da si res želi plavati v ribniku. Presenečeni vozniki – nekateri so se mu začeli smejati, nekateri ga zmerjali in ga označili za norega, starejši brat voznika, ki se je slačil, pa mu je začel preprečevati in ga potiskati k vožnji. Branil se je in ni hotel ubogati. Nekateri mladi vozniki so za šalo začeli črpati vodo iz ribnika z vedri za napajanje konj in jo brizgati po tistem, ki se je želel okopati – nekateri po glavi, drugi za ovratnico, rekoč: »Tukaj te kupimo.« Takoj ko se je voda dotaknila njegovega telesa, je zavpil: “Ah, kako dobro!” in se usedel na tla, je bil še poškropljen; kmalu pa je legel in mirno umrl. Vsi so bili prestrašeni in niso razumeli, zakaj se je to zgodilo. Starejši so skrbeli in govorili o tem, da je treba naznaniti sodišču, drugi pa so se strinjali, da je takšna smrt zapisana v njegovi družini.

Ko sem stal ob njih eno uro, sem šel naprej. Ko sem šel pet verstov, sem na glavni cesti zagledal vas in ko sem vstopil vanjo, sem srečal duhovnikovega dedka, ki je hodil po ulici. Zamikalo me je, da bi mu povedal o vidnem dogodku in ga slišal o tem sklepanju. The priest took me to him, and I, having told him what I saw, asked him to explain to me the reason why this event happened…

            – Ne vem, kako naj ti o tem povem kaj, dragi brat, razen tega, da je v naravi veliko čudovitih in nerazumljivih stvari. To je, mislim, uredil Bog, da bi človeku bolj jasno pokazal vladavino in previdnost božjo o naravi v nenaravnih in takojšnjih spremembah njenih zakonov v znanih primerih … Tudi sam sem moral nekoč biti priča podobnemu dogodku: nedaleč od naše vasi je zelo globoka prepadna grapa, čeprav ni veliko večja; celo strašljivo je pogledati na njegovo temno dno. Za pešce je čez njo urejen spodoben most. Kmet iz mojega oddelka, družinski človek in dobrega vedenja, je nenadoma začutil neustavljivo željo, da bi se vrgel s tistega mostu v tisti globoki jarek. Cel teden se je boril s to mislijo in željo; nazadnje, ker ni mogel več vzdržati te silne želje, je zjutraj vstal, naglo odšel in skočil v jarek. Kmalu, ko so zaslišali stok, so ga z zlomljenimi nogami odnesli iz jarka. Ko so ga vprašali o vzroku njegovega padca, je odgovoril, da je, čeprav zdaj čuti hudo bolečino, v duši pomirjen, da je izpolnil svojo neustavljivo željo, ki ga je ves teden tako vznemirjala, da je bil pripravljen dati življenje, samo da bi izpolnil svojo željo. Več kot eno leto se je zdravil v mestni bolnišnici; Obiskoval sem ga in pogosto, ko sem videl zdravnike v njegovi bližini, bi želel od njih slišati o vzroku tega primera, tako kot vi. Zdravniki so mi soglasno odgovorili, da je to »besa«… Ko sem znanost prosil, naj mi pojasni, kaj je to in zakaj vpliva na človeka, nisem od njih slišal nič drugega kot to, da je to skrivnost narave, ki je znanost še ni odkrila… In jaz sem opazil, da če bi se človek obrnil na ljudi s to skrivnostjo narave, neustavljivo vaši »besi«, ne bi dosegel svojega cilja. Dejansko je v našem življenju veliko srečanj, ki niso podvržena jasnemu razumevanju …

Medtem ko sva se tako pogovarjala, se je stemnilo in ostal sem tukaj čez noč. Zjutraj je mrliški oglednik poslal svojega pisarja, naj dovoli pokopati pokojnika na pokopališču in da zdravnik med obdukcijo trupla ni našel znakov norosti in je njegovo smrt pripisal nenadnemu udarcu.

– Glej, mi je rekel duhovnik, – in medicina ni mogla ugotoviti razlogov za njegovo nenadzorovano željo po vodi.

Tako sem po slovesu od duhovnika šel naprej.

            Po večdnevnem potovanju in precej utrujenosti sem prišel v veliko trgovsko mesto, imenovano “Bila Cerkva”. Ker je bila ura že pozno zvečer, sem začela iskati prenočišče. Na samem bazarju sem srečal osebo, ki je prav tako izgledala kot popotnica, ki je na klopeh spraševala, kje se nahaja hiša nekega meščana. Ko me je zagledal, je pristopil in rekel: “očitno je, da si tudi ti popotnik, zato pojdiva skupaj poiskati lokalnega meščana Jevreinova; on je dober kristjan, ima bogato gostilno in rad sprejema popotnike; tukaj imam zapis o njem” … Z veseljem sem privolil in kmalu sva ga našla. Čeprav lastnika hiše niso našli, nas je njegova žena, prijazna babica, prijazno sprejela in nam za tolažbo na podstrešju odnesla posebno posebno luč. Ko smo se namestili, smo se malo odpočili; prišel je lastnik in nas povabil na večerjo. Med večerjo sva se pogovarjala kdo, kje in nekako je beseda nanesla na to, zakaj se imenuje Jevreinov. – “O tem ti bom povedal čudovito zgodbo,” je odgovoril in začel svojo zgodbo. “No, vidite, moj oče je bil Jud, po rodu iz mesta Shklov, in bil je sovražnik kristjanov. Od najmlajših let se je pripravljal za rabina in je marljivo preučeval vse judovske govorice, da bi ovrgel krščanstvo. Nekega dne je slučajno šel skozi krščansko pokopališče; zobje), so ga verjetno potegnili iz nedavno izkopanega groba. zaspal, nenadoma mu neznani moški stopil pred njega in ga žaljivo ozmerjal z besedami: »Kako si drzneš zasmehovati razpadajoče ostanke mojih kosti? Jaz sem kristjan, ti pa si Kristusov sovražnik!” To videnje se je ponavljalo večkrat na noč in mu je vzelo spanec in mir. Nad njim so brali molitve in zaklinjanja, vendar ga videnje ne le ni zapustilo, ampak se je ponavljalo še pogosteje in žaljivo. To ni bilo zaželeno, ampak je dal naslednji komentar: “Z veseljem bi naredil, kar želiš storiti, da se znebiš bolečega in neznosnega videnja.” podpisal, videnje se je ustavilo in nikoli več me ni motilo, odšel sem za življenje v tem kraju, se tukaj poročil z mojo materjo, dobro kristjanko, in živel pobožno življenje v izobilju;

            To zgodbo sem poslušal s spoštovanjem in ganjenostjo in sem si rekel: Moj Bog! Kako usmiljen je naš Gospod Jezus Kristus in kako velika je njegova ljubezen! Na kako različne načine pritegne grešnike k sebi in kako modro spremeni majhne dogodke v vodnike do velikih stvari! Kdo bi lahko predvidel, da mu bo hudomušnost Juda nad mrtvo kostjo služila k resničnemu spoznanju Jezusa Kristusa in mu bo vodilo v pobožno življenje.

            Po večerji smo se v zahvalo Bogu in gostitelju odpravili v sobo k počitku. Nisem še hotela spati, s prijateljem pa sva se pogovarjala. Oznanil mi je, da je mogilevski trgovec, da je živel dve leti v Besarabiji kot novinec v enem od tamkajšnjih samostanov, a le z začasnim potnim listom, in da zdaj odhaja v domovino, da bi prejel od trgovske družbe večni odpust v meništvo. Pohvalil je tamkajšnje samostane, njihove postave in redove ter strogo življenje mnogih pobožnih starešin, ki tam živijo, ter mi zagotovil, da so besarabski samostani proti Rusom, kakor nebo proti zemlji. Tudi tam me je premagal. V tem času, ko smo se ukvarjali s temi pogovori, so k nam pripeljali še tretjega stanovalca, bil je podoficir, za nekaj časa odpuščen iz vojske in je odhajal na dopust. Videli smo, da je bil zelo utrujen od poti. Skupaj sta molila k Bogu in odšla spat. Ko smo zgodaj zjutraj vstali, smo se začeli pripravljati na pot. In ravno ko so se želeli iti zahvalit lastniku, so nenadoma slišali dobre novice do jutra. S trgovcem sva začela razmišljati: kako bova potem, ko sva slišala veselo novico, ne obiskala božje cerkve? Bolje je, da zjutraj po molitvi v tempelj sv. vstanemo in takrat nam bo prijetneje iti. Tako so se odločili in zraven poklicali tudi Unterja. In pravi nam: “kakšen je izgovor na cesti in kakšna je korist za Boga, da obiščemo cerkev? Prišli bomo domov, zato bomo tam molili! Pojdite, ko hočete, a jaz ne bom šel. V tem času, medtem ko zjutraj stojite mirno, bom šel pet verstov naprej, in če želite iti domov:” uganite vnaprej, kako bo Bog vodil!

Torej smo šli v cerkev, unter pa na cesto. Ko smo zagovarjali jutranji obrok (bil je tudi zgodnji), smo se vrnili k naši luči in začeli pripravljati svoje torbe. Poglejmo: gospodinja nam je prinesla samovar in pravi: “Kje ste? Tukaj, pijte pijačo in večerjajte z nami; ali vas pustimo lačnega?” Ni minilo niti pol ure, odkar smo sedeli za samovarjem, nenadoma je k nam pritekel naš podoficir in sopel.

– K tebi sem prišel z grenkobo in veseljem.

– Kaj je? smo ga vprašali.

            – In to je kaj! Ko sem se poslavljal od tebe in odhajal, sem hotel iti v gostilno, da zamenjam denar za malenkosti in popijem vodko, da bom lažje odšel. Ko sem vstopil, sem zamenjal denar in letel kot sokol po cesti. Ko sem prehodil tri verste, sem hotel prešteti denar, ali tako je izročil krčmar. Usedla sem se ob strani, vzela denarnico, še enkrat prebrala in to je to. Nenadoma je zgrabil moj potni list, ki je ležal tam, in bilo je, kot da se ni zgodilo; nekaj bankovcev in denarja. Tako me je bilo strah, kot bi izgubil glavo. Da, spoznal je resnico: seveda sem ga branil, ko sem v gostilni polagal račun. Moraš teči nazaj. Tečem, tečem in spet me bo žalost vzela: zakaj je ni! V težavah bom! Ko sem tekel, sem vprašal gostilničarja, pa je rekel: “Nisem videl.” Spet me je prevzela žalost. Moram iskati in se potikati po mestih, kjer sem stal in se potiskal. In kaj? Na mojo srečo je našel moj potni list, ko je bil zvit med slamo in smetmi na tleh, ves poteptan v zemlji. Hvala Bogu! Razveselil sem se; kot da bi mu gora padla z ramen! Čeprav jih zaradi šlamparije in umazanije odpeljejo z umazanijo na zobeh, ni kaj, bom vsaj z očmi prišel domov in nazaj. In prišel sem k tebi, da ti povem o tem, in še vedno, ko sem tekel v strahu, sem si tako drgnil nogo, do živega mesa, da ni bilo mogoče hoditi, in za to sem prosil za mast, da bi jo povezal na rano.

            – Tako je, brat! To je zate, ker nisi ubogal in nisi šel moliti z nami – je začel govoriti trgovec. – Tukaj si hotel iti daleč pred nami, pa si se obrnil nazaj proti nam in si tudi šepal. Rekel sem ti, da ne ugibaš pred časom, a tako se je izkazalo! Ne samo, da ni hodil v cerkev, ampak je rekel tudi naslednje besede: »kaj koristi Bogu, da molimo«. To, brat, ni dobro … Seveda Bog ne potrebuje naše grešne molitve, vendar po svoji ljubezni do nas ljubi, ko molimo. In ne samo sveta molitev, ki jo Sveti Duh sam pomaga darovati in vzbuja v nas, mu ugaja, ker jo zahteva od nas, ko zapoveduje: »Ostanite v meni in jaz v vas«, temveč je zanj dragocena tudi vsaka, morda majhna stvar, storjena zanj, vsak namen odrešenja, naša spodbuda. Za vse to brezmejno usmiljenje Bog velikodušno nagrajuje. Božja ljubezen daje tisočkrat več v dobrih delih kot človeško dejanje, ki je tega vredno; če daš majhen prispevek Bogu, ti bo vrnil v zlatu. Če boste šele šli k Očetu, potem vam On že prihaja nasproti. Rekel boš s kratko in suho besedo: “sprejmi me! usmili se me!” In že te objema za vrat in lobira. Tako je ljubezen nebeškega Očeta do nas nevredna! In že iz te ljubezni se veseli vsakega in najmanjšega našega odrešilnega giba. Zdi se vam: kakšna slava od tega Gospoda in kakšna korist za vas, če malo molite, potem pa se spet zabavate, ali tudi če storite kako nepomembno dobro delo, na primer, preberete kakšno molitev, se petkrat ali desetkrat priklonite; vzdihnite iz srca in kličite ime Jezusa Kristusa, ali opazite kakšno dobro misel, ali sedite, da preberete kaj rešilnega, ali se vzdržite jedi, ali molče prenesite majhno žalitev … Vse to se vam zdi premalo za vaše popolno odrešenje in kot da je brezplodno. ne! vsako od teh majhnih dejanj ne izgine v brezno, izračunalo ga bo vsevidno božje oko in bo prejelo stokratno nagrado ne le v večnosti, ampak tudi v tem življenju. To trdi tudi sv. Janez Zlatousti. “Nobenega dobrega, pravi, ne glede na to, kako nepomembno je, ne bo preziral pravični sodnik. Če so grehi raziskani s tako podrobnostjo, da bomo dali odgovor za besede, za želje in za misli, potem bodo najboljša možna dejanja, ne glede na to, kako majhna so, izračunana s posebno podrobnostjo in v.”

            Predstavil vam bom primer, ki sem ga sam videl lani. V besarabskem samostanu, kjer sem živel, je bil star menih dobrega življenja. Nekega dne ga je premamilo, zelo si je zaželel suhih rib. In ker ga takrat v samostanu ni bilo mogoče dobiti, je nameraval iti na bazar in ga kupiti … Dolgo se je mučil s to idejo in razmišljal, da bi se moral menih zadovoljiti s skupno bratsko hrano in se na vse mogoče načine distancirati od požrešnosti in tudi menih bi moral hoditi po bazarju med množico ljudi. Končno je obrekovanje sovražnika prevladalo nad njegovim sklepanjem in on se je, zatekajoč k sebi, opogumil in šel za ribo. Ko je zapustil samostan in hodil po mestni ulici, je opazil, da v rokah nima rožnega venca, in začel razmišljati: “Kako naj grem kot bojevnik brez meča? To je nespodobno in celo posvetni ljudje, ko se srečajo, me bodo obsojali in bili v skušnjavi, ko bi videli meniha brez rožnega venca.” Hotel se je vrniti ponje, a ko je pogledal v svoje žepe, jih je našel tukaj. Vzel ga je ven, se pokrižal, položil roko nanj in mirno odšel. Ko se je približal bazarju, je videl konja, ki je stal blizu klopi z velikim vozom ogromnih kadi. Nenadoma je ta konj, nečesa prestrašen, planil v beg na vso moč in tolkel s kopiti; skočila je nanj in ga ujela za ramo ter ga vrgla na tla, čeprav ga ni zelo poškodovala. Za tem se je dva koraka od njega ta voz prevrnil in voz je razneslo na koščke. Takoj ko je vstal, se je seveda prestrašil, hkrati pa je bil presenečen, kako mu je Bog rešil življenje, kajti če bi voz padel sekundo prej, bi tudi njega razbilo na koščke, tako kot voz. Ne da bi o tem še naprej razmišljal, je kupil ribe, se vrnil, pojedel in molil, šel spat … V subtilnih sanjah se je pred njim pojavil njemu neznani plemeniti starec in rekel: “Poslušaj, jaz sem pokrovitelj tega samostana in želim te opomniti, da razumeš in si zapomniš lekcijo, tako da je boj s čutnim užitkom in lenobo za vadbo v samorazumevanju in predanosti samemu sebi omogočil, da se ti približam in pripravil vam je ta usodni dogodek, ki je eksplodiral pred vašimi očmi, ubogal in ga izrazil v resnici, to je tisto, kar vas je rešilo smrti. Ko je to rekel, je starec, ki se je pojavil, naglo zapustil celico in s tem se je prebudil, ne da bi se počutil več na odru, ampak se je s spoštovanjem iztegnil pri vratih v duševno korist mnogim, tudi meni.

Res brezmejna Božja ljubezen do nas grešnikov! Ali ni čudno, da je za tako malenkost, za to, da je iz žepa vzel rožni venec in si ga dal na roko ter enkrat poklical božje ime, za to malenkost človeku dano življenje! In na tehtnici človeške usode je en kratek trenutek klicanja Jezusa Kristusa odtehtal mnoge ure, preživete v lenobnosti… Resnično, tukaj je bilo dano za drobiž – kos zlata… Ali vidiš, brat, kako močna je molitev in kako močno je ime Jezusa Kristusa, ki ga kličemo! Sveti Janez Karpatski v knjigi “prijaznost“pravi, da ko v Jezusovi molitvi kličemo Jezusovo ime in rečemo: Usmili se me grešnika”, tedaj na vsako tako prošnjo odgovori skrivni božji glas: “Otrok, v tej uri so ti odpuščeni grehi”, tedaj ne ločimo molitve od svetnikov, menihov in mučencev, kajti, kot pravi tudi sveti Krizostom, “molitev, tudi če jo izrečemo mi, grehov, je takoj polna.” čisti” (prim. Pregovori 2). Veliko Božje usmiljenje je do nas, a mi, grešni in nemarni, mu nočemo dati niti majhne ure, da bi se mu zahvalili in zamenjali čas molitve, ki je najpomembnejši, za življenjske težave in skrbi, pozabljajoč na Boga in na svojo dolžnost! Zaradi tega smo pogosto izpostavljeni težavam in nesrečam, vendar to določa tudi dobrohotna Božja previdnost našemu razumu. in k obračanju k Bogu.”

Komaj je trgovec končal pogovor z unterjem, sem mu rekel: – No, dragi, kakor si ugajal moji grešni duši, tako sem se priklonil k tvojim nogam. Ko je to slišal, se je začel pogovarjati z menoj. “In očitno si lovec na duhovne zgodbe? Počakaj, zdaj ti bom prebral nekaj podobnega, kot sem ti povedal. Tukaj imam s seboj potopisno knjigo, ki se imenuje “Agapius” ali “Grešno odrešenje”. V njej je veliko čudovitih dogodkov.”

Iz žepa je vzel knjigo in začel brati čudovito zgodbo o nekem pobožnem Agatoniku, ki so ga njegovi pobožni starši že od otroštva učili, da pred ikono Matere božje vsak dan bere molitev “Bogorodica Devica, raduj se” in druge stvari. To je počel vsak dan. Potem, ko je postal polnoleten, je začel živeti sam in, ko je hitel naokoli s skrbmi in življenjskimi tegobami, le redko bral omenjeno molitev, nazadnje pa jo je popolnoma zapustil. Nekega večera je prenočil k sebi popotnika, ki mu je naznanil, da je puščavnik iz Teb in da je videl videnje, naj gre k Agatoniku in ga graja, ker je opustil molitev Matere božje. Agatonik si je predstavljal, da je bil razlog za opustitev to, da je to molitev bral več let in ni videl nobene koristi. Tedaj mu je puščavnik rekel: »Spomni se, slepi in nehvaležni, kolikokrat ti je ta molitev pomagala in te rešila nesreč? Prijatelj, padel z njim z voza? Zlomil si je nogo, ti pa nisi nič utrpel. In potem, ko je spomnil Agafonika na veliko drugih stvari, je končno rekel: »Vedi, da so vsi taki primeri odvrnjeni od tebe po priprošnji Presvete Bogorodice za kratko molitev z ki si vsak dan spodbujal svojo dušo k združitvi z Bogom … Poglej, nadaljuj v prihodnosti in je ne zapusti. zapuščen od Nje.

            Po tem branju so nas poklicali k večerji in mi, okrepčavši se in zahvalivši se gostitelju, krenemo na pot in odidemo vsak v svojo smer, kdor je kam moral.

Potem sem hodil pet dni in užival v spominu zgodb, ki sem jih slišal od pobožnega trgovca iz Bele Cerkve; nato se je začel bližati Kijevu, ko je nenadoma od nikoder začutil nekakšno breme, sproščenost in mračne misli; molitev je tekla s težavo, udarila je nekakšna lenoba. Torej, da bi se spočil, ko sem videl gozd in gosto grmovje ob cesti, sem šel tja, da bi se usedel nekje za osamljenim grmom in prebral “Dobrotolyubstvo“, da bi okrepil svojo oslabelo dušo in pomiril svojo slabokrvnost. Ko sem našel tiho mesto, sem začel brati knjigo. Kasijan Rimljanin v 4. delu »Prijaznosti« o osmih mislih. Po pol ure veselega branja sem nenadoma v globini gozda zagledal človeka, ki je nepremično klečal 50 sežnjev stran od mene. Tega sem se razveselil, misleč, da seveda moli k Bogu, in spet začel brati. Po branju, ki je trajalo eno uro ali več, sem ponovno pogledal človeka in tudi on je še vedno nepremično klečal. Postalo je zelo ganljivo zame in pomislil sem – tako pobožni so božji služabniki. – Medtem ko sem razmišljal o tem, je ta oseba nenadoma padla na tla in tiho obležala. To me je presenetilo in ker nisem mogel videti njegovega obraza, ker je klečal s hrbtom proti meni, me je zanimalo, da grem pogledat, kakšna oseba je. Ko sem se približal, sem ga našel v globokem spancu. Bil je vaški fant, star kakih 25 let, čistega obraza in plemenitega, a bledega videza, v kmečkem kapanu, opasan s pralno vrvjo, pri sebi pa ni imel ničesar drugega – ne torbe, ne palice. Ko je slišal šumenje mojega prihoda, se je prebudil in vstal. Vprašal sem ga, kdo je. Povedal mi je, da je bil državni kmet province Smolensk, ki prihaja iz Kijeva.

– Kam zdaj potuješ? sem vprašal.

– Sam ne vem, – je odgovoril: “kam bo Bog

pripeljal.”

– Kako dolgo te ni bilo na dvorišču?

– Ja, peto leto.

– Kje ste takrat živeli?

– Hodil sem v razne svete kraje, v samostane in v cerkve, ker doma ni kaj živeti: sirota sem brez očeta, poleg tega imam hromo nogo, tako da blodim po belem svetu!

»Kaže, da te je neki božji ugodnik naučil hoditi ne samo po svetu, ampak po svetih krajih,« sem mu rekel.

            – Vidiš, – je odgovoril: v naši vasi sem pasel že od otroštva, ko sem bil sirota, in 10 let je bilo vse v redu. Končno, nekega dne, ko sem gnal čredo domov, nisem uganil, da v starosti ni najboljše ovce. In naš stari je bil hudoben in nečloveški človek. Ko je zvečer prišel domov in videl, da njegove ovce ni več, je pritekel k meni, me začel zmerjati in mi groziti, naj grem iskat njegove ovce, sicer mi je obljubil: “Na smrt te bom pretepel, polomil ti bom roke in noge.” Ker sem vedel, da je tako jezen, sem sledil ovcam na tistih mestih, kjer je podnevi pasel čredo. Iskal, iskal, iskal še severneje, pa nikjer nobenega zvoka. Noč je bila tako temna, ker je bila jesen. Ko sem vstopil v globino gozda, gozdovi v naši pokrajini pa so neprehodni, se je nenadoma pojavila nevihta. Kot bi se drevesa vsa zibala! V daljavi so tulili volkovi in ​​prevzel me je tak strah, da so mi šli lasje pokonci; kar se je dogajalo, je bilo huje in skoraj sem padla od strahu in strahu. Zato sem padel na kolena, se pokrižal in rekel na vso moč: “Gospod Jezus Kristus, usmili se me.” Takoj ko sem to rekel, mi je nenadoma postalo lahko, kot da žalosti sploh ni bilo, in vsa sramežljivost je minila, v srcu pa mi je bilo tako dobro, kot da bi se povzpel v nebesa … Tega sem bil vesel in nadaljeval s to molitvijo. In ne spomnim se, kako dolga je bila nevihta in kako je minila noč, ampak pogledam – že je dan in stojim na enem mestu na kolenih. Tako sem mirno vstala, videla sem, da ne najdem ovce, zato sem šla domov, a v srcu je vse v redu in želim moliti. Takoj ko sem prišel v vas, me je glavar, videč, da nisem pripeljal ovc, pretepel do smrti; takrat si je zvil nogo. Tako sem po teh udarcih šest tednov skoraj nepremično ležal, vedel sem le, da molim, in to me je potolažilo. Potem sem si nekoliko opomogel in začel hoditi po svetu; in ker se mi je zdelo dolgočasno, da se nenehno prerivam med ljudmi, in veliko greha, sem šel potovati po svetih krajih in gozdovih. Tako grem že peto leto.

Ko sem to poslušal, sem se v duši razveselil, da mi je Gospod ugodil videti tako dobrohotno osebo, in sem jo vprašal: “Ali se zdaj pogosto ukvarjaš s to molitvijo?”

– Ampak brez tega ne gre, – je odvrnil, ko se spomnim, kako lepo mi je bilo v gozdu, kot da bi me kdo potisnil na kolena in bi molil … Ne vem, ali je moja grešna molitev sprejemljiva, ker ko molim, včasih čutim veliko veselje, pa ne vem zakaj, lahkotnost, lahkotnost. razburjen; hkrati pa človek vedno želi moliti do smrti.

            – Naj vas ne zmede, dragi brat: vse je blago do Boga in vse je zveličavno, ne glede na to, kaj se zgodi med molitvijo, pravijo sveti očetje, ali je lahkost ali teža – vse je dobro; nobena molitev, niti dobra niti slaba, ne zataji pred Bogom. Lahkotnost, toplina in ugodje kažejo, da Bog nagrajuje in tolaži za ta podvig, in breme, mračnost, suhost pomenijo, da Bog očisti in okrepi dušo in jo reši s to koristno potrpežljivostjo, jo ponižno pripravi za uporabo prihodnjega blaženega užitka. Da bi to dokazal, vam bom bral od sv. Ioanna Listvychnyka.

Tukaj sem našel ta članek in mu ga prebral. S pozornostjo in veseljem je poslušal in se mi za to lepo zahvalil. Pa smo se poslovili. Šel je vse do gozda, jaz pa sem stopil na cesto in nadaljeval pot, hvala Bogu, ki je meni, grešniku, ugodil, da sem prejel tako navodilo.

Naslednji dan sem z božjo pomočjo prišel v Kijev. Moja prva in glavna želja je bila, da bi se v tem blagoslovljenem kraju pogovarjal, spovedoval in bil deležen svetih Kristusovih skrivnosti, zato sem ostal bližje božjim svetnikom, da bi bilo bolj priročno iti v božji tempelj. Dobri stari kozak me je sprejel v svojo kočo in ker je živel sam, sem bil v njegovi prisotnosti miren in onemel. V tednu, v katerem sem se pripravljal na spoved, mi je prišlo na misel, da bi se spovedal čim bolj podrobno. Začel sem se od svoje mladosti spominjati in preleteti vse svoje grehe najbolj natančno, da ne bi pozabil vsega tega; Začel sem zapisovati vse, kar sem se spomnil, do najmanjših podrobnosti, in napisal dolgo pismo. Slišal sem, da je 7 verstov od Kijeva v kitajski puščavi spovednik asketskega življenja in zelo moder in preudaren – kdor ga ne obišče v duhu, pride v čustveno zavest in se vrne z rešilnim poukom in lahkotnostjo v duši. To me je zelo potolažilo in takoj sem šla k njemu. Po posvetu in pogovoru sem mu prispevek oddal v obravnavo. Ko je to prebral, mi je rekel: “Ti, dragi prijatelj, si napisal veliko neumnosti. Poslušaj: 1) pri spovedi ne smete reči tistih grehov, za katere ste se prej pokesali in smeli in jih niste ponovili, sicer bo to nezaupanje v moč zakramenta spovedi; 3) sveti očetje prepovedujejo govoriti grehe z vso svojo okolico, ampak se jih spovedovati na splošno, tako da z njihova zasebna analiza ne smejo vzbuditi skušnjav v sebi in v spovedniku, prebrali ste vse, spregledali pa najpomembnejše – niste napovedali najhujših grehov, tega niste spoznali in zapisali; ne ljubite Boga, sovražite svojega bližnjega, ne verujete božji besedi in ste polni ponosa in ambicijvsi grehi vsebujejo celotno brezno zla in vsega. pojavijo se vsi izrastki naših grehov.

Ko sem to slišal, sem bil presenečen in začel govoriti: “Usmilite se, častiti oče, kako ne ljubite Boga, našega Stvarnika in Zavetnika! Nimam česa hvaliti.

            – Škoda, draga moja, da nisi dobro razumel, kaj sem ti razlagal. Da te bom hitreje naučil, ti bom tukaj dal seznam, po katerem se sam vedno izpovedujem. Preberite in jasno boste videli točne dokaze tega, kar sem vam pravkar povedal.

Duhovnik mi je dal seznam in začel sem ga brati.

Izpoved notranjega človeka, ki vodi v ponižnost

»S pazljivim obračanjem pogleda vase in opazovanjem poteka svojega notranjega stanja se izkustveno prepričam, da ne ljubim Boga, nimam ljubezni do bližnjega, ne verjamem v nič verskega in sem poln napuha in poželenja. Vse to resnično najdem v sebi s pomočjo natančnega preučevanja svojih občutkov in dejanj,

            1) Boga ne ljubim.Kajti če bi ga ljubil, bi o njem neprestano razmišljal s srčnim veseljem; na Nasprotno, veliko pogosteje in bolj voljno razmišljam o življenjskih stvareh. Če bi ga ljubil, bi se hranil z molitvijo in vlekel k nenehnemu občestvu z njim; nasprotno, ne uživam v molitvenem delu, borim se z lenobnostjo in sem pripravljen narediti kaj nepomembnega z lovom. Čas mi neopazno beži, ko Zaposlen sem z Bogom, vsaka ura se mi zdi kot leto. Neprestano razmišljam o njem, in komajda si prihranim eno uro, da se potopim v njegovo ljubezen, in se voljno žrtvujem svojim strastnim malikom preidem na pogovor, ki laska mojim strastem. Zanimajo me novice, civilni predpisi, politični dogodki; željno iščem potešitev svoje radovednosti v posvetnih znanostih, v umetnosti, v pridobitvah, toda nauk o Gospodovem zakonu, o veri ne naredi name vtisa, ne hrani moje duše in menim, da ni le nepomembno opravilo Krščansko, a nekako stranski čas, v prostem času z izpolnjevanjem njegovih zapovedi: »Če me ljubiš, izpolnjuj moje zapovedi«, pravi Gospod Jezus Kristus, in jaz ne samo, da se ne držim njegovih zapovedi, ampak se za to celo malo trudim, potem je po najčistejši resnici treba reči, da ne ljubim Boga … To je »Dokaz, da človek ne ljubi Boga in njegovega Kristusa, je, da se ne drži njegovih zapovedi« (Nrav. preg. 3).

            2) Nimam ljubezni do bližnjega.Kajti ne samo, da si ne morem upati dati svojega življenja za dobro bližnjega (po evangeliju), ampak tudi svoje časti, blaginje in miru ne bom žrtvoval za dobro bližnjega. Če bi ga ljubil po evangeljski zapovedi, kakor samega sebe, potem bi me njegova nesreča osupnila, njegovo blagostanje bi mi povzročilo tudi občudovanje. In, nasprotno, bolj zanimivo poslušam nesrečne zgodbe o svojem bližnjem, ne pritožujem se, ampak sem ravnodušen ali, kar je še bolj zločinsko, zdi se mi, da ga veselim in slabih dejanj svojega brata ne pokrivam z ljubeznijo, ampak jih razkrivam z obsojanjem. Njegovo blagostanje, čast in sreča me ne prevzamejo kot lastne, sploh pa me, tako kot vse drugo, ne osrečujejo, ampak v meni subtilno vzbujajo tudi zavist ali prezir.

            3) Ne verjamem v nič verskega.Niti nesmrtnost niti evangelij. Če bi bil trdno prepričan in nedvomno verjel, da je onkraj krste večno življenje s povračilom za zemeljske zadeve, potem bi nenehno razmišljal o tem; že sama misel na nesmrtnost bi me prestrašila in to življenje bi preživel kot tujec, ki se pripravlja na vstop v njegovo domovino. Nasprotno, o večnosti sploh ne razmišljam in konec resničnega življenja smatram za mejo svojega obstoja. Skrivna misel gnezdi v meni: kdo ve, kaj bo po smrti? Če pravim, da verjamem v nesmrtnost, potem to govorim samo iz svojega uma in moje srce je daleč od trdnega prepričanja o tem, kar odkrito pričajo moja dejanja in nenehna skrb za izboljšanje čutnega življenja. Če bi sveti evangelij kot Božjo besedo z vero sprejel v svoje srce, bi se z njim neprestano ukvarjal, ga preučeval, užival in celo gledal z globokim spoštovanjem. Modrost, prijaznost in ljubezen, skrite v njem, bi me navdušile, dan in noč bi užival v pouku Božje postave, jedel bi jo kot vsakodnevno hrano in srčno vabil, da izpolnim njena pravila. Nič zemeljskega ne bi bilo preveč, da bi me odvrnilo od tega. Nasprotno, če občasno berem ali poslušam Božjo besedo, potem bodisi iz nuje bodisi iz radovednosti in hkrati ne da bi se spuščal v globoko pozornost, čutim suhost, deviškost in, kot običajno branje, ga pustim brez sadov in sem ga voljno pripravljen nadomestiti z bolj posvetnim branjem, predmeti.

            4) Polna sem ponosa in čutne ljubezni do sebe.Vsa moja dejanja to potrjujejo: ko vidim dobro v sebi, ga želim pokazati na ogled, ali jih poveličujem pred drugimi, ali pa se notranje občudujem; čeprav izkazujem zunanjo ponižnost, vse pripisujem svoji moči in se imam za boljšega od drugih ali vsaj ne slabšega; če v sebi opazim razvado, jo poskušam opravičiti, prikriti s krinko nujnosti ali nedolžnosti; Jezim se na tiste, ki me ne spoštujejo, saj menijo, da niso sposobni ceniti ljudi; Hvalim se z darovi, neuspehe v podjetjih menim za žaljive, pritožujem se in veselim nesreče svojih sovražnikov; če težim k nečemu dobremu, potem ciljam bodisi na hvalo bodisi na sebičnost, duhovno ali posvetno udobje. Z eno besedo, – nenehno ustvarjam svojega idola, ki mu nenehno služim, v vsem iščem čutne užitke in hrano za svoje pohotne strasti in želje.

S tega seznama se vidim kot ponosna, razuzdana, neverna oseba, ki ne ljubi Boga in sovraži svojega bližnjega. Katero stanje bi lahko bilo bolj grešno? Stanje duhov teme je boljše od mojega stanja: čeprav ne ljubijo Boga, sovražijo človeka, živijo in se hranijo s ponosom, vendar vsaj verjamejo, trepetajo od vere. In jaz? Je lahko usoda revnejša od tiste, ki pripada meni? In za kaj bo hujša in kaznovalna sodna odločitev, če ne za takšno nepazljivost in lahkomiselno življenje, ki se ga zavedam pri sebi!

Ko sem prebral to spoved, ki mi jo je dal spovednik, sem se zgrozil in sem si mislil: “Moj Bog, kakšni strašni grehi so skriti v meni, pa jih do zdaj nisem opazil!” Zato me je želja, da bi jih očistil, prisilila, da sem tega velikega duhovnega očeta prosil za navodila, kako naj ob poznavanju vzrokov vseh nesreč najdem način, da jih popravim. Pa mi je začel razlagati.

– Ali vidiš, dragi brat, razlog za neljubezen do Boga je nevera, razlog za nevero je pomanjkanje prepričanja, razlog za pomanjkanje prepričanja pa je neuspeh pri iskanju svetlega in resničnega znanja, zanemarjanje duhovnega razsvetljenja. Z eno besedo: brez verovanja ni mogoče ljubiti; ne da bi se prepričal, ne moreš verjeti. In da bi se prepričali, je treba pridobiti popolno in temeljito znanje o obravnavanem predmetu; potrebno je s pomočjo premišljevanja, preučevanja božje besede in izkušenih opazovanj v duši prebuditi žejo in željo ali, kot se drugi izražajo, »presenečenje«, zaradi česar postane neustavljivo želja po spoznavanju stvari bližje in popolnejše, prodreti globlje v lastnosti predmeta.

Neki duhovni pisatelj razmišlja o tem takole: “ljubezen,” pravi, “se naravno razvija skozi spoznanje, in več kot je globine in prostora v spoznanju, več bo ljubezni in udobneje se duša omehča in postavi k ljubezni Božanskega, pridno razmišljajoč o najbolj popolnem in brezmejnem Bogu Boga.”

            – Zdaj vidite, da je vzrok grehov, o katerih berete, lenoba v razmišljanju o duhovnih stvareh, ki ugasne sam občutek potrebe. Če želite izvedeti, kako premagati to zlo, se na vse načine trudite za duhovno razsvetljenje, dosežite ga z marljivim preučevanjem božje besede, naukov svetih očetov – z razmišljanji in duhovnimi nasveti ali pogovorom z modrimi o Kristusu. O, dragi brat, na koliko nesreč naletimo, ker smo leni, da bi razsvetlili svojo dušo z besedo resnice, ne preučujemo Gospodove postave dan in noč in ne molimo zanjo marljivo in stanovitno! In zaradi tega je naš notranji človek lačen, premražen in izčrpan, nima moči, da bi pridno hodil po poti resnice do odrešenja. Zato, da bi uporabili ta sredstva, si drznimo, ljubljeni, čim pogosteje napolniti svoj um z mislimi o nebesnih predmetih in ljubezen, izlita od zgoraj v naša srca, se bo razvila in vžgala v nas. Bodimo s tem skupaj in čim večkrat molimo, kajti molitev je najpomembnejša pot in najmočnejše sredstvo za našo prenovo in uspeh. Molimo, kot nas uči sv. Cerkev: “Gospod, daj mi zdaj ljubiti Tebe, kakor včasih ljubim isti greh!”

Ko sem vse to pozorno poslušal, sem ganjeno prosil tega svetega očeta, naj me spove in časti Kristusove skrivnosti. Tako sem se zjutraj, ko sem prejel obhajilo, želel vrniti v Kijev s tem blagoslovljenim vodnikom, toda ta moj dobri oče, ki je nameraval čez nekaj dni oditi v Lavro, me je zaenkrat pustil v svoji puščavniški celici, da sem se lahko brez ovir zatekel k molitvi v tej tišini. In res, vse te dni sem preživel kot v nebesih: po molitvah svojega starca sem, nevreden, užival popoln mir. Molitev je tako lahkotno in pomirjujoče tekla v mojem srcu, da se mi je takrat zdelo, da sem pozabil na vse in nase, le na enega in edinega Jezusa Kristusa sem mislil!

Končno se je spovednik vrnil in vprašal sem ga za navodila in nasvet, kam naj nadaljujem pot. Blagoslovil me je takole: “Pojdi v Pochaiv, tam se prikloni čudežni nogi Prečiste Matere Božje in Ona bo usmerila tvoje noge na pot miru.” Torej, ko sem zvesto sprejel njegov nasvet, sem tri dni kasneje odšel v Pochaiv.

200 verstov sem prehodil ne brez dolgčasa, ker je cesta potekala skozi judovske gostilne in naselbine, krščanska stanovanja pa so bila redko srečana. Na eni kmetiji sem zagledal rusko krščansko gostilno in vesel sem je šel tja prenočevati in spotoma prositi kruha, ker so mi že šle drobtine. Tu sem videl lastnika – starega človeka, očitno bogatega, in slišal, da je sam z mano iz province Oryol. Ko sem vstopil v svetlo sobo, je bilo njegovo prvo vprašanje: “Katere vere si?”

Odgovoril sem, da je pravoslavni.

            – Kakšno pravoslavje imate! – rekel je z nasmehom, “tvoje pravoslavje je samo v tvojem jeziku, v tvojih delih pa imaš basurmansko vero. Vem, brat, to je tvoja vera! Sam sem bil skušan od učenega škofa in zaveden v skušnjavo, in sem prišel v vašo cerkev, in po šestih mesecih bivanja sem se spet vrnil. pridite: diakoni mrmrajo božjo službo in vsi z izpusti in nerazumevanjem; in ni bolje peti v po vaseh kot v gostilnah je samo greh!

            Ko sem to poslušal, sem spoznal, da ta stari staroverec; a kakor je verodostojno rekel, nisem se mogel z njim prepirati in ga spreobrniti, ampak sem si samo mislil, da je nemogoče spreobrniti staroverce v pravo cerkev, dokler se naša cerkvena služba ne popravi in ​​pokaže temu primeru posebno duhovni čin. Staroverec ne pozna nič notranjega, zanaša se na videz, pri nas pa je to zanemarjeno.

Tako sem hotel oditi od tod in šel ven na senik, ko sem nenadoma zagledal osebo, ki ni bila videti ruska, kako leži na postelji in skozi odprta vrata v posebni celici bere knjigo. Pomignil me je k sebi in vprašal, kdo sem. sem mu rekel. Pa je začel govoriti: »Poslušaj, dragi moj, ali ne pristaneš, da bi meni, bolnemu, služil vsaj teden dni, dokler ne ozdravim z božjo pomočjo? zavrni, služabnik božji!

– Ne potrebujem nobenega plačila, vneto vam bom služil, kolikor bom mogel, zavoljo božjega imena. Zanj sem ostala taka. Od njega sem slišal veliko o stvareh, ki rešujejo življenja. Pripovedoval je o Sveti Gori Atos, o tamkajšnjih velikih asketih in o mnogih puščavnikih in puščavnikih. Z njim je bil “Dobrotolyubstvo” v grščini in knjiga Isaaca Sirina. Skupaj sva brala in primerjala slovanski prevod Pajzija Veličkovskega z grškim izvirnikom, on pa je odgovoril, da se iz grščine ne da prevesti bolj natančno in zvesto, kot je Pajzij prevedel “Dobroto” v slovanščino. Kot sem opazil, je neprestano molil in je bil spreten v notranji molitvi srca (in je govoril tekoče rusko), potem sem ga spraševal o tej temi. O tem je rade volje govoril, jaz pa sem pozorno poslušal in celo zapisal veliko njegovih besed. Tukaj je na primer o vzvišenosti in veličini Jezusove molitve govoril takole:

            – ” Veličina Jezusove molitve«, je dejal, »odpre celo njeno obliko, ki je sestavljena iz dveh delov: v prvem izmed njih, tj.Gospod, Jezus Kristus, Božji sin, uvaja um v zgodbo o življenju Jezusa Kristusa ali, kot se je izrazil sv. oče, in skrajša vse. grešen, predstavlja zgodbo o naši šibkosti in grešnosti. Obenem pa je čudovito, da želja in prošenj uboge, grešne in ponižne duše ni mogoče izraziti modreje, pomenljiveje in jasneje kot s to besedo:usmili se me! “opusti krivico!” »Naj bo zločin izbrisan!” zavedajoč se svoje nemoči, da bi zlomil svojo voljo in duhovno budnost nad samim seboj; miloščina, ob pogledu na njegovo skrajno revščino, ta globoki rekusmili se metako rekoč izraža: »Usmiljeni Gospod! Odpusti moje grehe in mi pomagaj, da popravim svoje življenje, odpri v moji duši razočarano željo, da bi sledil Tvojim ukazom, naredi usmiljenje z odpuščanjem grehov, ki sem jih zagrešil, in obrni svoj raztreseni um, voljo in srce k Tebi, Enemu.

Potem, ko sem se čudil njegovim modrim besedam in se mu zahvaljeval za pouk moje grešne duše, mi je razložil tudi čudovito stvar.

– Če želite, je rekel, potem vam bom povedal več (in ga nekako poimenoval po znanstveniku, ker je rekel, da je študiral na akademiji v Atenah)o intonaciji Jezusove molitve.

Evo, poglejte: večkrat sem slučajno slišal, koliko bogaboječih kristjanov ustvarja Jezusovo molitev ustno po zapovedi Božje besede in izročilu sv. Cerkva to izvaja ne samo v domači molitvi, ampak tudi v božjem hramu. Ko pozorno in z užitkom poslušate to tiho izgovorjavo molitve, lahko v dobro duše opazite, da je nota tega molitvenega glasu za mnoge drugačna, in sicer: drugi dvignejo glas že ob prvi besedi molitve, to je, da izgovorijoGospod, vse druge besede se končajo z nižanje. Drugi, ki začnejo molitev z nižjim tonom, ga povišajo sredi molitve, to je na besedoJezusin vzklik, druge besede se spet končajo z nižjim tonom, kot so se začele. Drugi, ki so začeli in nadaljevali prejšnje molitve v nizkem monotonem tonu, na zadnjo besedo, tj.usmili se me, dvigne ton z občudovanjem. Nekateri pa govorijo celotno molitev, to jeGospod Jezus Kristus, Božji sin, usmili se me grešnika, naredite promocijo samo na eni besedi – božji sin. –

            Poglej zdaj: molitev je ista; Pravoslavni kristjani imajo isto vero; splošni koncept, da ta najpomembnejša in najvišja od vseh molitev vsebuje dva predmeta – Gospoda Jezusa in Njegovo usmiljenje, je vsem enako poznan. Zakaj tega vsi ne izražajo enako v intonaciji, torej v izgovorjavi? Zakaj ne na enem in istem mestu, ampak na vsakem poznanem mestu, se duša še posebej gane in se manifestira v posebno povišanem in intenzivnem tonu? Morda bo marsikdo rekel, da se to zgodi zaradi spretnosti, ali zgleda, vzetega od drugih, ali pojma, ki ustreza drugačnemu pogledu vsakogar, ali končno, nekomu je lažje in bolj priročno, da to izgovori glede na stanje govorne sposobnosti … Jaz pa o tem razmišljam povsem drugače. Zaželeno je, da tukaj iščem nekaj višjega, kar ne prisluhne samo neznanemu, ampak celo tistemu, ki sam moli – ali ni skrivnega gibanja Svetega Duha, ki v nevednih »nadležuje z neizrečenimi vzdihi«: kako in za kaj moliti? In če vsi molijo v imenu Jezusa Kristusa s Svetim Duhom, po napovedi apostola, potem skrivno delujoči vnebovzeti Duh, “daj molitev tistemu, ki moli”, skupaj s tem lahko vsakemu proti svoji moči da tudi svoj milostni dar: drugemu, spoštljiv strah božji, drugemu, ljubezen in tretji trdnost. In zato tisti, ki je prejel darilo, časti in poveličuje stanje Vsemogočnega in v svoji molitvi izrazi besedo “Gospod” s posebnim občutkom in občudovanjem, v katerem pomeni veličino in moč Stvarnika sveta. Tisti, ki je v svoje srce prejel skrivnostni izliv ljubezni, se najbolj razveseli in gane od veselja ob vzklikanju »Jezus Kristus«, kakor kakšen starec brez posebnega navdušenja nad ljubeznijo in sladkarijami, niti v preprostem pogovoru ni mogel slišati imena »Jezus«. Tisti, ki neomajno veruje v Božanstvo Jezusa Kristusa, Enega z Bogom Očetom, se v veri razplamti in še okrepi ob izreku besed »Božji Sin«. Kdor je prejel dar ponižnosti in se ob besedah ​​»usmili se me« globoko zave lastne nemoči, ob teh zadnjih besedah ​​Jezusove molitve žaluje, se poniža in se z neizmernim naporom izliva, hrani upanje na božje usmiljenje in se sramuje lastnih napak. Mislim, da so to razlogi za razliko v intonaciji pri izgovarjanju molitve v imenu Gospoda Jezusa Kristusa!.. In iz te pripombe lahko s poslušanjem (za Božjo slavo in za lastno vodstvo) razberete, koga bodo ganili kakšni občutki in kdo ima kakšen duhovni dar. Na to so mi nekateri rekli: “zakaj se vsa ta znamenja skrivnih duhovnih darov ne pojavijo skupaj, v celoti? Potem bi ne eno, ampak vsako besedo molitve prevzela monotona zanosna intonacija tistega, ki moli” … Na to sem odgovoril takole: “ker Božja milost deli darove svetih spisov, kdo lahko potem to preizkusi in vstopi v razpolaganje milosti z omejenim umom?

            S tem starim človekom sem preživel pet dni in malo po malo se je njegovo zdravje začelo izboljševati. Ta čas je bil zame poučen, da nisem opazil, kako je zletel mimo, saj v tej sobici, kot v tihi ječi, odločno nismo počeli ničesar drugega, temveč smo na skrivaj molili, klicali ime Jezusa Kristusa ali pa se pogovarjali samo o eni temi, to je

Nekoč je k nam prišla bogomolka in se zelo pritoževala, objokovala in grajala Jude, po katerih vaseh je hodil in od njih prenašal težave in prevare. Pred tem je bil hud proti njim, da jih je preklinjal in jih zaradi njihove trdovratnosti in obupa spoznal za nevredne niti življenja na zemlji, nazadnje pa rekel, da ima do njih neustavljiv odpor. Po poslušanju ga je tale moj stari začel učiti:

“Ni koristi, prijatelj moj,” je rekel, “tako preklinjaš in preklinjaš Jude; in oni so enaka božja bitja kot mi, treba jih je pomilovati in moliti zanje, ne preklinjati. Verjemi, da tvoj odpor do njih izvira iz dejstva, da nisi utrjen v Božji ljubezni in nimaš notranje molitve, vendar nimaš notranje molitve. O tem ti bom bral v Svetem Očetje. Poslušajte, kaj piše asket Marko: »duša, ki se je notranje združila z Bogom, je od velikega veselja kakor brezskrben in odkritosrčen otrok in nikogar več ne obsoja, ne Grka ne brez Juda, ne Juda, ne Juda, ne Juda, ne Žida, ne Žida, ne Žida, ne Žida, ne Juda, ne Žid, ne Žid, ne Žid, ne Žid, ne Žid, ne Žid, ne Žid, ne Žid, ne Žid, ne Žid, ne Žid, ne Žid, ne Žid! ves svet in želje, in vsi Grki, Judje in pogani slavijo Boga.« In Veliki Makarij iz Egipta pravi, da so notranji premišljevalci »vneti z delom ljubezni, da bi, če bi bilo mogoče, vsakega človeka dali v maternico, ne da bi razlikovali med slabim in dobrim.« zato vam svetujem, da odložite jezo na stran, da na vse gledate kot na nekaj, kar je pod previdnostjo vsevednega Boga, in ob srečanju z žalosti, je kriv predvsem sam zaradi pomanjkanja potrpežljivosti in ponižnosti.”

Končno je minil več kot teden dni. Starec je ozdravel, jaz pa sem se mu iskreno zahvalil za vse dobre napotke in se od njega poslovil. On je šel na svoje mesto, jaz sem šel svojo pot.

Počajevu sem se že začel približevati. Preden sem dosegel sto milj, me je dohitel vojak. Vprašal sem ga, kam gre; povedal mi je, da v svojo domovino v provinco Kamianets-Podilskyi. Ko sem hodil z njim v tišini deset verstov, sem opazil, da močno vzdihuje, kot da bi bil zaradi nečesa žalosten, in je bil zelo mračen. Vprašal sem ga: “Zakaj si tako žalosten?” In začel se je oklepati mene in govoriti: “dobri človek! če si že opazil mojo žalost, tedaj se bori in prisezi, da ne boš nikomur povedal, in jaz ti bom povedal vse o sebi, ker smrt prihaja k meni in nimam nikogar, s katerim bi se posvetoval.”

            Po krščansko sem mu zagotovil, da mi ni treba nikomur ničesar poročati in mu bom iz bratske ljubezni dal nasvet, ki ga bom mogel.

»Vidiš,« je rekel, »dali so me k vojakom od gosposkih kmetov. Po petih letih mi je postalo neznosno težko, pogosto so me tepli zaradi nedelovanja in pijanosti. Mislil sem pobegniti. Zdaj sem že petnajsto leto na begu. Šest let sem se skrival in skrival sem in tja; konje, vlomil v klopi in vse sam uporabljal ter prodajal ukradeno. Raznim prevarantom sem se srečal z vojakom, ki je šel domov v daljno pokrajino. Tudi moja žena je dolgo živela in šel v gozd, da bi počakal na tla, in iz njega je prišlo več stvari, ki sem jih ukradel! In nenadoma me je začela zemlja z vseh strani tako stiskati in stiskati, da sem, nezmožna prenašati bolečine, hrepenenja in utrujenosti, zastokala in kričala: “Usmilite se!” Pritisni ga močneje!” In začutil sem tako močno bolečino in hrepenenje, da se nobena muka na tej zemlji ne more primerjati s tem. Končno je ta moj dedek približal konja, ki sem ga včeraj ukradel, in zavpil: “Kaj je to? Stisni ga čim bolj boleče!” In tako boleče me je stiskalo z vseh strani, da ne morem povedati, kako kruto, strašno in izčrpano je bilo; bilo je, kot da bi mi vleklo žile in se dušilo od strašne bolečine, tako da je bilo nemogoče zdržati in bi morala brez spomina pasti, če bi ta muka le malo popustila. v mojem licu, ki ga je razrezala. V tistem trenutku, s tem Prebudil sem se popolnoma prestrašen, dolgo sem vstal in šel domov, zdaj pa me je bilo bolj pogosto strah in sram, kot da bi se iz potrpljenja hotel zadušiti tako ali tako živeti dolgo in bi kmalu umrl, ker je vsa moja moč izginila, zato sem se mislil posloviti od domovine in tam umreti, človek, kaj naj storim.

            Ko sem vse to poslušal, sem bil sam v sebi presenečen in poveličeval modrost in milost Božjo, ko sem videl, kako na različne načine spreobrača grešnike, in mu začel govoriti: »Kateri koli brat!

– Pa ni mogoče, rekel mi je: »Mislim, da ko začnem moliti, tedaj me bo Bog takoj pokvaril.«

            – Prazno, brat! Hudič ti vnaša te misli. Bog je neskončno usmiljen in se usmili grešnikov ter odpusti tistim, ki se kmalu pokesajo. Saj poznate Jezusovo molitev, torej »Gospod, Jezus Kristus, usmili se me grešnika«. To je njeno nenehno govorjenje.

– Kako ne znaš te molitve! Včasih sem šel krasti, včasih sem bral, da sem bil pogumnejši.

– Poglej torej zdaj: Bog te ni popačil niti takrat, ko si, šel v nezakonitost, molil; In ali vas bo uničilo, ko boste molili na poti kesanja? Zdaj vidiš, da so tvoje misli sovražne!… Verjemi mi, draga, če izrečeš to molitev, ne glede na to, kaj se ti plete po mislih, boš kmalu občutil olajšanje, minil bo ves tvoj strah in breme in končno se boš popolnoma umiril, boš spoštljiva oseba. Zagotavljam vam to, ker sem to veliko videl v svojih izkušnjah.

Hkrati sem mu povedal več primerov, v katerih je imela Jezusova molitev čudežno moč nad grešniki. Končno sem ga začel prepričevati, da bi šel z menoj k Materi božji Počajevski, zatočišču grešnikov, preden zapusti svojo domovino, da bi se tam spovedal in prejel obhajilo. Moj vojak je vse to poslušal s pozornostjo in, kot se je videlo, z veseljem. Torej je pristal na vse. Skupaj smo šli v Pochaiv s pogojem, da drug drugemu ne bomo ničesar govorili, ampak bomo nenehno molili Jezusovo molitev. V takšni tišini smo hodili cel dan. Naslednji dan mi je povedal, da se počuti bolje; očitno je bil bolj miren kot prej. Tretji dan smo prispeli v Pochaiv in ponovno sem mu potrdil, naj ne neha moliti, ne podnevi ne ponoči, dokler ne zaspi, in mu zagotovil, dapresveto ime Jezusovo je neznosno za sovražnike, reši ga močno, in mu pri tem čital molitev iz »Dobrotolyuba«, posebno iznaj se ga zelo skrbno drži, ko se pripravlja na obhajanje svetih Kristusovih skrivnosti. To je tudi storil in takoj priznal ter se pridružil. Čeprav so ga misli pogosto napadale, jih je priročno preganjala tudi Jezusova molitev. V nedeljo je šel on zvečer prej spat, da bi zjutraj lažje vstal, in neprenehoma molil Jezusovo molitev, jaz pa sem sedela v kotu in ob nočni lučki brala svoje »Dobrotoljubstvo«. Minila je ura in zaspal je, jaz pa sem začela moliti. Nenadoma, po dvajsetih minutah, se je prestrašil in, ko se je zbudil, hitro skočil, stekel k meni poln solz in rekel z velikim veseljem: “Ah, brat, kaj sem zdaj videl! Kako lahkoten in vesel sem! Verjamem, da Bog ne muči, ampak se usmili grešnikov. Slava tebi, Gospod, slava tebi!”

Presenečen in potolažen sem ga prosil, naj mi natanko pove, kaj se mu je zgodilo.

            – In tukaj je stvar: takoj ko sem zaspal, sem se videl na istem travniku, kjer so me mučili. Najprej me je bilo strah, a vidim, da namesto oblaka vzide jasno sonce, čudovita svetloba obsije ves travnik, na njem pa vidim rdeče rože in travo. Nenadoma se mi je približal moj dedek, tako lep, da se ne bi čudil, in mi rekel tako prijazno in prijazno tiho: “Pojdi v Žitomir v cerkev Jurija Zmagovalca; tam te bodo vzeli v cerkveno stražo; živi tukaj do konca svojega življenja in moli brez prestanka; Bog se te bo usmilil!” Ko je to rekel, me je prekrižal in v istem trenutku izginil. Občutila sem tako veselje, da se ga ne da reči, kot bi nekaj padlo iz mene in sem poletela v nebo… Ob tem sem se nenadoma zbudila, čutila sem, da sem lahka, moje srce pa še ni vedelo, kaj bi od veselja. Kaj naj zdaj naredim? Takoj bom šel v Žitomir, kot mi je naročil dedek. Lahko mi bo iti z molitvijo!

– Usmili se, dragi brat, kam boš šel opolnoči? Poslušajte matine, da, tudi molite z Bogom. Tako nismo spali in po tem pogovoru smo šli v cerkev. Celo jutro je pridno molil s solzami in rekel, da mu je bilo zelo lahko in veselo, Jezusovo molitev pa je opravljal z veseljem. Nato se je pri kosilu obhajil, po kosilu pa sem ga odpeljal na Žitomirsko cesto, kjer smo se s solzami in veseljem poslovili.

Po tem sem začel razmišljati o sebi in se spraševal, kam naj zdaj grem. Končno se je odločil, da se spet vrne v Kijev. K temu so me pritegnili modri napotki tamkajšnjega mojega duhovnega očeta in tudi to, da bi, ko sem živel pri njem, ne našel kakšnih Kristusoljubnih dobrotnikov, da bi me poslali v Jeruzalem ali vsaj na Sveto Goro. Torej, ko sem preživel še en teden v Počajevu, preživel čas v spominu na tista poučna srečanja, ki sem jih videl na svoji poti, in si zapisal nekaj poučnih stvari, sem se pripravil na pot, si nadel torbo in šel v cerkev, da bi na poti častil Mater Božjo in molil za večerjo.

Stal je za cerkvijo. Tako je prišel ven neki človek, čeprav ni bil zelo dobro oblečen, vendar je bil videti kot plemič, in me je vprašal, kje se prodajajo sveče. sem poudaril. Večerja je ostala, ostal sem moliti k nogam Matere božje. Molil je in šel na pot. Ko sem se malo sprehodil po ulici, sem v eni hiši zagledal odprto okno, pod katerim je sedel moški in bral knjigo. Moral sem iti mimo tega okna in videl sem, da je sedel tisti, ki me je vprašal o svečah v cerkvi. Ko sem šel mimo, sem snel klobuk, on pa me je pomignil k sebi in vprašal: “Vi ste gotovo popotnik?” in ga poklical, vprašal, kdo sem in kam grem; nato mi je prinesel čaj in rekel: »Poslušaj golobček! Tja potujem in hodim po obljubi.korist.

            Ko sem slišal to povabilo, sem menil, da mi v tem nepričakovanem dogodku kaže pot Matere božje, ki sem jo prosil, naj me vodi po poteh dobrote, in sem, ne da bi o čemer koli razmišljal, takoj privolil.

Tako smo se naslednji dan odpravili na pohod. Trije dnevi so minili, kakor dogovorjeno, drug za drugim; neprenehoma je bral knjigo, ki je ni dan ne ponoči izpustil iz rok, in včasih je o čem razmišljal. Končno smo se ustavili na enem mestu, da bi pojedli kosilo. Sam je jedel, knjiga pa je ležala odprta pred njim in pogosto je pogledal vanjo. Videl sem, da je ta knjiga evangelij, in sem mu rekel: “Upam si, oče, vprašati, zakaj ne izpustiš evangelija ne podnevi ne ponoči in ga vedno držiš in nosiš?”

– Za to, je odgovoril, se skoraj nenehno učim od enega od njegovih …

– Kaj študiraš? sem nadaljeval.

– krščansko življenje, ki je sestavljeno iz molitve; Molitev se mi zdi najpomembnejša in nujna pot odrešenja in prva dolžnost vsakega kristjana. Molitev je hkrati prvi korak in krona pobožnega življenja; zato evangelij zapoveduje stalno molitev, vedno; kakor je drugim delom pobožnosti dodeljen svoj čas in za molitev ni prostega časa; nič dobrega ni mogoče storiti brez molitve in pravilne molitve se ni mogoče naučiti brez evangelija. Zato so imeli vsi tisti, ki so z notranjim življenjem dosegli odrešenje, tako sveti oznanjevalci Božje besede, puščavniki in puščavniki, kot tudi vsi bogaboječi kristjani, nepogrešljivo in stalno opravilo poučevanje v globini Božje besede, branje evangelija pa njihovo bistveno delo. Mnogi izmed njih so imeli ves čas v rokah evangelij in tistim, ki so jih prosili za navodila za odrešenje, so dajali tale nasvet: »sedi v tiho celico in beri in preberi evangelij«.

To njegovo razmišljanje in njegova želja po molitvi mi je bila zelo všeč in sem ga tudi vprašal:»iz katerega posebej evangeljskega navodila črpaš nauk o molitvi?«

            – Od vseh štirih evangelistov, je odgovoril z eno besedo iz celotne Nove zaveze in jo prebral po vrsti. Ko sem to dolgo bral in se učil, se mi je razkrilo, kaj je postopnost in pravilna povezavaučenje molitvev celotnem evangeliju, začenši s prvim evangelistom, sledi vrsti v pravilnem vrstnem redu (v sistemu). Na primer: od samega začetka je postavljen napad ali uvod v nauk o molitvi, nato oblika ali zunanji izraz z besedami, nato pogoj, potreben za molitev, sredstva za učenje in primeri. Končno skrivnostni nauk o notranji, duhovni, nenehni molitvi v imenu Jezusa Kristusa, ki je predstavljena kot višja in blagodejnejša od formalne molitve; potem njena nujnost, dobri sadovi itd. Z eno besedo, vse podrobno, popolno poznavanje molitvene vaje v sistematičnem redu ali zaporedju je razloženo v evangeliju od začetka do konca.

Ko sem to slišal, sem ga nameraval prositi, da mi vse to podrobno razloži, zato sem mu začel govoriti: “Ker najbolj rad poslušam in govorim o molitvi, je zelo zaželeno, da vidim to skrivno zvezo nauka o molitvi v vseh podrobnostih. Povej mi, za božjo voljo, vse to od Ivana samega.”

            Rade volje je privolil v to in mi rekel: »odpri svoj evangelij, poglej ga in si zabeleži, kaj bom rekel« (dal mi je tudi svinčnik). Prosim, poglejte te moje zapiske. – Tukaj je začel govoriti, najprej poiščite šesto poglavje evangelista Mateja in preberite v njem od petega do devetega verza (Mt. VI, 5-9). Ali vidite tukaj pripravo na molitev ali uvod, ki uči ne zaradi nečimrnosti in ne v hrupu, ampak na osamljenem mestu in v miru, začeti molitev in moliti samo za odpuščanje grehov in za zedinjenje z Bogom in ne izumljati številnih in nepotrebnih prošenj o različnih življenjskih potrebah. Nato preberite isto poglavje od devetega do štirinajstega verza (Matej VI, 9-14). Tukaj je predstavljena oblika molitve, to je, s katerimi besedami naj se izgovori. V njem je modro združeno vse potrebno in potrebno za naše življenje. Nato nadaljujte z branjem 14. in 15. vrstice istega poglavja in videli boste pogoj, ki ga je treba upoštevati, da je molitev veljavna, kajti brez odpuščanja tistim, ki nas žalijo, tudi Gospod ne bo odpustil naših grehov. Če preidemo na 7. poglavje, boste od 7. do 12. verza našli sredstva za uspeh v molitvi in ​​odobritev v upanju: “prosite, iščite, trkajte”; ta izboljšan izraz prikazujepogostost molitvein prevladujoča vaja v njem, tako da molitev ne le spremlja vse dejavnosti, ampak jih časovno celo presega.To predstavlja najpomembnejšo lastnost molitve… Primer tega boste videli v 14. poglavju Evangelista Marka od 32. do 40., kjer sam Jezus Kristus večkrat ponavlja isti molitveni jezik. Podoben primer pogostosti molitve predstavlja evangelist Luka (Lk. XI, 5-14) v prispodobi o nepopustljivi prošnji prijatelja, pa tudi v vdovini ponavljajoči se vztrajni prošnji sodniku (Lk. XVIII, 1-15), ki prikazuje ukaze Jezusa Kristusa, ki najvedno, vseeno. e. ne pretiravajte.

            Po tem temeljitem pouku je bistveni nauk o skrivnostni notranji molitvi srca razodet v Janezovem evangeliju in najprej ponujen v modri zgodbi o pogovoru Jezusa Kristusa s Samarijanko, ki razodeva notranje čaščenje Boga v duhu in resnici, ki ju Bog želi, ki je nepretrgano in neprekinjeno. (Janez IV, 5-25). Nadalje, v 15. poglavju, od 4. verza do 8., je še jasneje prikazana moč, moč in nujnost notranje molitve, to je bivanje duše v Kristusu, v stalnem spominu na Boga. Končno preberite v 16. poglavju istega evangelista od 23. do 25. vrstice. Poglejte, kakšno skrivnost razkriva! Ali vidite, da molitev v imenu Jezusa Kristusa ali tako imenovana Jezusova molitev, to jeGospod Jezus Kristus usmili se me, pogosto in večkrat ponovljeno, ima veliko moč in lažje odpira srce ter posvečuje. To je zanesljivo razvidno iz primera. Apostoli, ki so bili, čeprav več kot eno leto, učenci Gospoda Jezusa in so bili od njega že poučeni Gospodove molitve, tj. Oče naš«, in vemo od njih, toda ob koncu svojega zemeljskega življenja jim je Jezus Kristus razodel skrivnost, kaj jim je še manjkalo v molitvi, da je bila njihova molitev odločilna. Rekel jim je: »Še vedno ničesar ne prosite v mojem imenu. Yelyka, če prosiš Očeta za kar koli v mojem imenu, ti bo dal.” Tako je bilo z njimi, kajti potem, ko so se apostoli naučili moliti v imenu Gospoda Jezusa Kristusa, koliko čudnih čudežev so storili in kako obilno razsvetljeni so bili sami! … Ali zdaj vidite povezavo in popolnost nauka o molitvi, tako modro zastavljenega v svetem evangeliju? Če po tem začnete branje in pisma apostolov, potem boste tudi v njih našli dosleden nauk o molitvi.

Opozoril vam bom na nekatera mesta, ki kažejo pripadnost molitvi, to je marljivo in nenehno uveljavljanje vere v Jezusa (Apd. IV, 31), to je izlitje Svetega Duha na tiste, ki molijo, boste videli v 16. poglavju, v vrstici 25 in 26. Sledite vrstnemu redu apostolskih sporočil in videli boste: 1) kako je molitev potrebna v vseh primerih življenja (Jak 5,13-16); 2) kako Sveti Duh pomaga moliti (Juda 1,20-26); 3) kako morate vedno moliti v duhu (Efež. 1,18) ali notranji svet med molitvijo (Fil. IV, 6-7); kako je treba nenehno moliti (Tes. V, 17 in 6), na koncu ugotavljamo, da je treba moliti ne samo zase, ampak tudi za vse (1 Tim. II, 1-5).

            Tako lahko ob dolgotrajnem in pozornem branju najdemo še veliko odkritij skrivnostnih spoznanj, skritih v Božji besedi, ki uidejo njenemu redkemu ali površnemu branju. Ste iz tega, kar sem sedaj nakazal, opazili, kako modro in kako dosledno, torej v skrivni sistematični povezavi, razodeva Nova zaveza našega Gospoda Jezusa Kristusa njegov nauk o tej temi, ki smo jo zdaj izsledili? V kakšnem osupljivem vrstnem redu je razporejeno med vse štiri evangeliste? Tukaj je primer: pri svetem Mateju vidimo napad ali uvod v molitev, samo obliko, pogoje itd.; če gremo dalje, pri sv. Najdemo primere Marka; v sv. Luke so prilike, sv. Janez pa skrivnostna vaja v notranji molitvi, čeprav imajo vsi evangelisti (krajši ali daljši) vse to. Apostolska dela opisujejo prakso in posledice molitve; v pismih apostolov, pa tudi v Apokalipsi sami, so mnogi pripomočki neločljivo povezani z molitvenim delom!.. Zato se zadovoljim samo z enim evangelijem v študiju vseh poti odrešenja.

Ves čas sem, kot mi je poudaril in razložil, označeval vsa vidna mesta na svojem evangeliju, ki je pri mojem Svetem pismu. Vse to se mi je zdelo zelo čudovito in poučno in za to sem se mu zelo zahvalil.

Nato smo pet dni hodili v tišini. Temu mojemu spremljevalcu so močno zbolele noge, verjetno zaradi dolgotrajne nevajenosti hoditi, zato je najel par čolnov in me vzel s seboj. Dospeli smo torej do vaših meja in se tukaj ustavili za tri dni, da bi se, spočiti, takoj odpravili proti Anzerju, kjer je nestrpno zaželen.

– Ta tvoj prijatelj je čudovit! Očitno je za svojo pobožnost zelo izobražen; Rada bi ga videla.

– živimo v istem stanovanju; Mislim, da ti ga bom pripeljal jutri. Zdaj je prepozno… Oprosti!

Šesti zmenek

Pomagamo brat bratu, ker
toča je trda in visoka; krepi
kot ustanovljeno kraljestvo.
(Opomba XVIII, 19).

– Po tej besedi in obljubi sem včeraj, ko sem stopil pred vas, povabil s seboj tistega spoštovanega tovariša, ki vam je olajšal pot z duhovnim odrešenjem in ki ste ga želeli videti.

            – Zelo prijetno je zame in tudi, upam, za te moje poštene obiskovalce, videti oba in slišati vaše koristne, izkušene besede. Tukaj je moj: to je častitljivi shemator in to je častitljivi duhovnik. Kjer sta torej dva ali trije zbrani v imenu Jezusa Kristusa, tam bo obljubljen On sam; in zdaj nas je pet v njegovem imenu, potem se bo seveda njegova milost velikodušneje razlila na nas!

Včerajšnja zgodba tvojega tovariša, dragi brat, o tvoji goreči predanosti sv. evangeliju, zelo čudovita in poučna. Vas zanima, kako se vam je razodela ta velika pobožna skrivnost?

            – Ljubeznivi Bog, ki hoče, da bi se vsi rešili in spoznali resnico, mi je iz svojega velikega usmiljenja razodel to spoznanje na čudežen način, brez človeškega posredovanja. Pet let sem bil profesor na liceju, hodil sem po poti življenja po temnih poteh razuzdanosti, vdajal sem se praznemu filozofiranju po poteh sveta in ne po poteh Kristusovih, in morda bi bil popolnoma poginil, če me ne bi nekoliko podpiralo dejstvo, da sem živel skupaj s svojo pobožno materjo in lastno sestro, na tistem … bulvarju sem se srečal in se seznanil z lepim mladeničem, ki se je oglasil, da je Francoz, zapriseženi študent, ki je nedavno prispel iz Pariza in išče guvernerja. Njegova čudovita izobrazba mi je bila zelo všeč, zato sem ga povabil k sebi v goste in postala sva prijatelja. Dva meseca me je pogosto obiskoval, včasih sva šla skupaj na sprehod, jadrala na deski, skupaj hodila na družabna srečanja, seveda tista najbolj moralna. Naposled se mi je prikazal s povabilom v eno od prej omenjenih društev in, da bi me hitreje prepričal, začel hvaliti posebno veselost in prijetnost kraja, kamor me je povabil. Ko je spregovoril nekaj besed o tem, me je nenadoma začel prositi, naj z njim zapustim svojo pisarno, kjer sva sedela, in se usedeva v dnevno sobo. To se mi je zdelo nenavadno in sem ga, ko sem rekel, da sem že večkrat opazil, da ne želi biti v moji pisarni, vprašal: kaj je razlog? Pa še dlje sem ga zadržal tukaj, ker je bila dnevna soba zraven mamine in sestrine sobe in bi bilo zato nespodobno govoriti o praznih zadevah tukaj. Svojo željo je podpiral z raznimi izvijači, nazadnje mi je odkrito rekel: “tukaj imaš evangelij na tej polici med knjigami; to knjigo tako zelo spoštujem, da mi je težko ob tem pogovoru o naših razmetanih predmetih. Prosim, vzemi ga od tod, pa bomo.” Iskreno sem se nasmehnil njegovim besedam, vzel evangelij s police in rekel: to bi mi že zdavnaj povedal! In dal mu ga je v roke, je rekel: samo daj ga sam v tisto sobo!.. Kakor hitro sem se ga dotaknil z evangelijem, je v istem trenutku zatrepetal inizginil. Tako me je udarilo, da sem nezavestna padla po tleh od strahu. Moji domači so zaslišali trkanje in prihiteli k meni in me pol ure niso mogli spraviti k zavesti. Končno sem začutil velik strah, tresenje, nemirno vznemirjenost in popolno otrplost roke in noge, tako da ju nisem mogel premakniti. Poklicani zdravnik je bolezen ugotovil kot paralizo, zaradi močnega šoka ali strahu. Celo leto po tem dogodku sem pod skrbnim zdravljenjem mnogih zdravnikov ležal brez vsakršne olajšave zaradi bolezni, ki je nato nakazovala nujnost umika iz znanstvene službe. Takrat mi je umrla stara mama in sestra se je odločila, da se bo posvetila samostanskemu življenju. Vse to je torej mojo bolezen še poslabšalo. V tem bolečem času sem imel samo eno tolažbo – v branju evangelija, ki mi ni izstopal iz rok že od začetka moje bolezni, kot jamstvo za čudežni dogodek z menoj.

            Nekega dne je nenadoma prišel k meni neznani puščavnik, ki se je nameraval zbrati v samostanu. Prepričljivo mi je povedal, naj se ne zanašam samo na zdravila, ki brez božje pomoči niso dovolj močna, da bi pomagala, ampak naj prosim Boga in za to pridno molim, kajtimolitev je najmočnejše zdravilo za zdravljenje vseh bolezni, tako telesnih kot duševnih. “Kako naj molim v takem položaju, ko se ne morem niti prikloniti niti dvigniti rok, da bi naredil znamenje križa?” Iz svoje nepazljivosti sem mu ugovarjal. Rekel mi je: “vsaj moli!” In potem mi res ni znal razložiti, kako moliti … Ko je obiskovalec odšel, se mi je zdelo, da sem nehote začel razmišljati o molitvi in ​​njeni moči ter delovanju, pri tem pa sem se spomnil teoloških predavanj, ki sem jih poslušal davno v ustanovi, ko sem bil še študent. Zelo me je tolažilo, obnovilo mi je svetlo versko spoznanje, ogrelo mojo dušo in takoj sem začel čutiti olajšanje od svojih bolečih napadov. Ker je bil evangelij ves čas z mano, potem sem, glede na svojo vero vanj, zaradi čudeža in tudi ob spominu, da sem slišal celotno strukturo traktata o molitvi na predavanjih, ki temeljijo na besedilih evangelijev, potem sem menil, da je najbolje, da skupaj preučujem molitev in krščansko pobožnost. Ko sem ga preučil, sem iz njega, kot iz bogatega studenca, črpal popoln sistem reševanja življenja in prave notranje molitve. Potem ko sem spoštljivo zabeležil vsa mesta in besedila o tej temi, sem od tega časa nenehno poskušal preučevati te božanske odredbe in jih močno, čeprav težko, izvajati v praksi. Ob tem mojem poklicu mi je bolezen postopoma popuščala in končno sem, kot vidite, popolnoma ozdravel. Ostala sama, sem se v hvaležnosti Bogu za njegovo očetovsko milost ter ozdravljenje in opomin odločila, da se po zgledu svoje sestre in po želji svoje duše posvetim puščavniškemu življenju, da bi nemoteno zaznavala in sprejemala tako sladke glagole večnega trebuha, ki so mi bili nakazani v Besedi.

Zdaj se odpravljam v samotno puščavnico blizu samostana Solovetsky na Belem morju, imenovano Anzersky, za katero sem zanesljivo slišal, da je primeren kraj za kontemplativno življenje. Povedal vam bom tudi: resnica je, čeprav me sveti evangelij tolaži na tem mojem potovanju in obilno razsvetljuje moj nezreli um, ogreje moje mrzlo srce, vendar, priznajoč svojo šibkost, bom odkrito rekel, da me pogoji za opravljanje del pobožnosti in doseganje odrešenja, ki zahtevajo popoln čin, ki zahtevajo popolno ponižnost, ki jo zapoveduje evangelij, grozijo zaradi svoje višine in zaradi njihove šibkosti in poškodb mojega srca. Tako, ko zdaj stojim sredi obupa in upanja, ne vem, kaj se bo zgodilo z mano v prihodnosti!

      ŠIMNIK– Za tako obvezno jamstvo posebnega in nenavadnega božjega usmiljenja in z vašo znanstveno izobrazbo je neodpustljivo ne le pasti v žalost, ampak celo dopustiti senco dvoma o božji priprošnji in njegovi pomoči v svojo dušo! Veste, kaj o tem pravi od Boga razsvetljeni Zolotoust? “Nihče ne sme biti žalosten (spodbuja) in si domišljati, da so evangeljske zapovedi nemogoče ali neprijetne! Bog, ki je človeku določil odrešenje, mu gotovo ni zapovedal zapovedi s tem namenom, da bi ga zaradi neprijetnosti teh naredilo za zločinca. Ne! večnost.”

Seveda se zdi redno in neomajno izpolnjevanje Božjih zapovedi za našo naravo izjemno težko in je zatorej odrešenje neprijetno: toda ista Božja beseda, ki je začela zapovedi, predstavlja v sebi tudi sredstvo ne samo za priročno izpolnjevanje teh, ampak celo tolažbo med izpolnjevanjem. Če je na prvi pogled in prekrito s tančico skrivnosti, potem seveda zato, da bi praktikanta bolje usmerili k ponižnosti in ga bolj priročno približali povezavi z Bogom z navedbo neposrednega zatočišča k njemu v molitvi in ​​prošnji za njegovo starševsko pomoč. To je skrivnost odrešenja, ne pa zanašanje na lastna prizadevanja.

      GRADBENIK.– Kako rad bi jaz, šibek in nemočen, spoznal to skrivnost, da bi preko nje kot sredstva nekako popravil svoje leno življenje v božjo slavo in svoje zveličanje!

      ŠIMNIK– Ta skrivnost vam je znana, ljubljeni brat, iz vaše knjige “Dobrotolyubstvo“. Ali je v nenehni molitvi, ki ste se je tako trdno naučili in v kateri ste se tako vneto vadili in tolažili?

      GRADBENIK.– Padel vam bom pred noge, častiti oče! Zavoljo Boga daj mi čast, da iz tvojih ust slišim kaj koristnega o tej odrešilni skrivnosti in o sveti molitvi, ki jo najraje slišim in jo rad berem v krepitev in tolažbo svoje mnogogrešne duše.

      SCHYMNIK –Čeprav ne morem zadovoljiti vaše želje z lastnimi razmišljanji o tem visokem poklicu, ker sem še malo izkušen v zadevi, imam zelo razumljivo beležko duhovnega pisca o tej temi. Če bo našim sogovornikom všeč, jo prinesem takoj in če želite, jo lahko preberem pred vami. Hvala!

      VSE.– Usmilite se, častiti oče! Ne prikrajšajte nas za tako odrešilno znanje.

Skrivnost odrešenja po nenehni molitvi

            Kako se rešiti? To pobožno krščansko vprašanje se vsakomur seveda poraja zaradi občutka poškodovane in oslabljene narave človeka in ostanka v njem prvotne želje po resnici in pravičnosti. Vsakdo, četudi le malo veruje v nesmrtnost in povračilo večnega življenja, se nehote sreča z mislijo, kako bi se rešil, ko obrne svoje oči v nebo … Ker ima težave pri reševanju te naloge, vpraša o tem preudarne in razgledane, potem pa bere o tem poučne knjige duhovnih piscev po spoznanih resnicah in pravilih. V vseh teh navodilih izpolnjuje, kot se zdi, potrebne pogoje za odrešenje: pobožno življenje, podvige in delo na sebi za odločno požrtvovalnost, ki vodi do ustvarjanja dobrih prednikov, do stalnega izpolnjevanja vseh božjih zapovedi, kar priča o stanovitnosti in trdnosti vere. izvajati z globoko ponižnostjo in kolektivno, kajti ker so vse vrline odvisne druga od druge, se morajo medsebojno podpirati, izpopolnjevati in navdihovati, tako kot sončni žarki šele takrat pokažejo svojo moč in zažarijo, ko se usmerijo skozi steklo v eno točko. In sicer “krivičnih je malo in nepravičnih je veliko“.

Poleg tega za največje prepričanje o nujnosti te zapletene in skupne dejavnosti sliši visoko hvalo prefinjenosti vrlin in obsodbo nizkotnosti in resnosti pregreh. Vse to se odraža v lažni obljubi bodisi o veliki nagradi in blaženosti bodisi o boleči kazni in stiska v večnem življenju

To je poseben lik pridiga nove dobe!

            Tako usmerjen goreč željan odrešitve začne z vsem veseljem izvrševati navodila in poskusom dodajati vse, kar je slišal in prebral. Ampak, žal! že na prvem koraku svojega stremljenja ne najde možnosti za dosego svojega cilja, predvideva in celo čuti, da bo njegova poškodovana in sproščena narava prevladala nad prepričanjem razuma; da je njegovo svobodno izražanje volje vezano, njegova nagnjenja poškodovana, njegova moč duha oslabljena. Ob tako doživetem samozavedanju svoje nemoči seveda preide na misel, da ni sredstev, ki bi prispevala k izpolnitvi tega, kar zapoveduje božja postava, kar zahteva krščanska pobožnost in kar so storili vsi, ki so bili vredni prejeti odrešenje in svetišče. Zaradi tega in da bi v sebi uskladil zahteve razuma in vesti s šibkostjo izvršilnih oblasti, se obrača tudi na oznanjevalce odrešenja z vprašanjem: kako se rešiti? Kako upravičiti pogoje odrešenja, ki mu niso na voljo? In ali lahko pridigar sam dosledno uresničuje vse, kar uči?… »Prosi Boga, moli Boga, da ti pomaga!« Ali ne bi bilo bolj plodno, če bi molitev učili prej ali vedno in z vsem, kot zastopniki izpolnjevanja vsega, kar zahteva krščanska pobožnost in po čemer se doseže zveličanje? spraševalec zaključi in skupaj s tem začne preučevati molitev, – bere, razmišlja, razume nauke tistih, ki so pisali o tej temi. Mnogi pa v njih najdejo svetle misli, globoko znanje in izraze. Drugi čudovito razmišlja o nujnosti molitve; drugi – o njeni moči, dobrodelnosti, o dolžnosti molitve, o tem, da molitev zahteva marljivost, pozornost, toplino duha, čistost misli, spravo s sovražniki, ponižnost, žalost in drugo, kar mora biti prisotno v molitvi …

In kaj je molitev sama po sebi in kako pomembno moliti? Ker za ta vprašanja zelo redko najdemo temeljite in splošno razumljive razlage, čeprav so to prva in najnujnejša vprašanja, ostane vnet človek, ki želi ponovno moliti, pod tančico skrivnosti. Iz splošnega branja se mu bo v spomin ukoreninila, sicer pobožna, a le zunanja plat molitve, in prišel do naslednje ugotovitve ali ugotovitve: da bi molil, je treba iti v cerkev, se krstiti, se prikloniti, klečati, brati psalter, kanone, akatiste …

To je splošni koncept molitve za tiste, ki ne poznajo spisov o notranji molitvi in ​​kontemplativnih del svetih očetov. Končno iskalec naleti na knjigo z naslovom “Dobrotolyubstvo“, v kateri je petindvajset svetih očetov jasno prikazalo znanost prave in bistvene molitve iz srca. Tu začne skrivnost odrešenja in molitve pred njim odstirati svojo tančico in vidi, da resnično moliti pomeni usmerjati um in spomin k neizčrpnemu spominu na Boga, hoditi v Njegovi božanski navzočnosti, se približati Njegovi ljubezni skozi razmišljanje o Bogu in združiti Božje ime z dihom in gibanjem srca, nadzorom Jezusa Kristusa ali ustvarjanjem Jezusove molitve kadar koli in na vsakem mestu. poklicnenehno.

Čeprav te svetle resnice razsvetljujejo znanje iskalca in mu odpirajo pot k študiju in doseganju molitve ter ga prepričajo, da takoj začne z izvajanjem teh modrih navodil, kljub temu v svojih poskusih, ki delujejo v periodičnih tehnikah, ne bo ostal brez težav, dokler izkušeni mentor ne bo v vsej polnosti skrivnosti, ki jo lefrekvencaali je neprestana molitev (ne glede na to, kako je bila sprva izrečena) edino močno sredstvo za popolnost notranje molitve in odrešenje duše. Del molitve je osnova oziroma temelj, ki drži celoten krog odrešenjskega delovanja, kar potrjuje sveti Simeon, novi teolog: »Kdor neprestano moli, je v tem vse dobro kupil.«

Zato, da bi predstavil resničnost tega odkritja v celoti, ga mentor razvije na naslednji način:

            Za odrešenje duše je najprej potrebna prava vera. Sveto pismo pravi:brez vere je nemogoče ugajati Bogu(Heb. XI, 6 ).

Toda iz istega Svetega pisma je jasno, da človek ne more sam oživiti vere niti do gorčičnega zrna; da vera ni od nas, ker je Božji dar; da je vera kot duhovni dar dana od Svetega Duha.

            Kaj potem narediti? Kako uskladiti človekovo potrebo po veri s človekovo nezmožnostjo preporoda? In the same Holy Scripture, a means for this is revealed and examples are shown: “ask and it will be given to you ” . Apostoli sami niso mogli prekršiti popolnosti vere, ampak so molili k Jezusu Kristusu: “Gospod, daj nam vero“. Tukaj je primer pridobivanja vere. Iz tega je jasno, da vera pridobi molitev.

            Za odrešenje duše s pravo vero so potrebna tudi dobra dela – kreposti, kajti »vera brez del je mrtva«, kajti človek se uresničuje z deli in ne samo z vero, inče želiš vstopiti v maternico, upoštevaj zapovedi: česa ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne poroči se s svojo materjo in iskreno ljubi, ker zase. In vse te zapovedi je treba izpolnjevati skupaj. “Če se spoštuje vsa postava, bo grešil v eni stvari, da bo kriv za vse.” Tako uči sveti apostol Jakob.

In sveti apostol Pavel, ko si predstavlja človeško šibkost, pravi, da »vse meso ne bo opravičeno po delih postave«.Ker vem, da obstaja duhovni zakon, vendar sem gost, prodan podgreh brez moči, ki ne more opravičiti zapovedi?

Nima priložnosti, dokler zanjo ne prosi, dokler zanjo ne moli. “Nimate, ne sprašujte “, razlog predstavlja sv. apostol. In Jezus Kristus sam pravi: “brez Mene ne morete ustvariti ničesar“. In kako ravnati z Njim, to se uči takole: “ti boš v meni in jaz tebi“. ” Ko nekdo ostane v meni, bo obrodil veliko sadu “. In biti v njem pomeni nenehno čutiti njegovo prisotnost, nenehno prositi v njegovem imenu: “Kar koli prosite v mojem imenu, bom storil.” Torej, sposobnost opravljanja dobrih del se pridobi z molitvijo! Primer tega lahko vidimo v samem apostolu Pavlu, ki je trikrat molil za zmago nad skušnjavami, priklonil kolena pred Bogom Očetom, dal bo potrditev v notranji osebi in, končno, ukazal najprejustvariti. molitve in iz vsega zgoraj navedenega sledi, da je celotno duhovno odrešenje človeka odvisno od molitve, zato je najprej potrebna, ker oživlja vero, z njo se izpolnjujejo vse kreposti.

            Zato je vztrajnost, vztrajnost izključno in predstavljena le molitvi; druge kreposti – vsak ima svoj čas in v molitvi je zapovedano nenehno vaditi, – ” Nenehnomolite”. Dovolj je vedno moliti, moliti kadarkoli in kjerkoli.

            Prava molitev zahteva svoje pogoje: darovati jo je treba s čistostjo misli in srca, z gorečo marljivostjo, s trdno pozornostjo, s strahospoštovanjem in globoko ponižnostjo. Kdo pa se mirne vesti ne bo strinjal, da je daleč od zgornjih pogojev za pravo molitev, da svojo molitev pošilja bolj iz nuje, bolj iz prisile kot iz želje, iz užitka v molitvi, iz ljubezni do molitve? O tem priča Sveto pismo, da človek ni sposoben zadržati in popolnoma očistiti duha drugačnih misli: »Ali hudobna misel pripada človeku od mladosti«, da nam edini Bog daje drugačno srce in nov duh nam daje, »kaj si želimo in kaj biti Božji otroci«. In sam apostol Pavel je rekel: “Moj duh (to je moj glas) moli, a moj um je brez sadu.” In “ne vem, kako ali kdaj molimo,” potrdi. Iz tega sledi, da v naši molitvi ne moremo razkriti njegovih bistvenih lastnosti!

Kakšna nemoč vsakega človeka je ostala možna s strani njegove volje in moči, da reši svojo dušo? Ne more pridobiti vere brez molitve, niti dobrih del; končno in resnično ne morem moliti. Kaj mu ostane za delež, ki mu je predstavljen svobodi in moči, da ne pogine, ampak da se reši?

Ker je v vsaki zadevi lastnost, jo je Gospod predstavil s svojo voljo in darom. In da bi jasneje prikazal človekovo odvisnost od božje volje in ga globlje potopil v ponižnost, je Bog pustil človekovo voljo in moči pri mirukoličinamolitve, ki naroča neprenehoma moliti kadarkoli in kjerkoli. In to odpira skrivnostno pot do prave molitve in z njo vere, izpolnjevanja zapovedi in odrešenja. Del molitve je dan njegovi volji … Točno tako učijo cerkveni očetje. Sveti Makarij Veliki pravi: “moliti nekako (vendar pogosto) je v naši volji, in resnično moliti je dar milosti.” off Hesihij pravi, da pogostost molitve zaznava spretnost in apelira na naravo; da brez pogostega klicanja imena Jezusa Kristusa ni mogoče očistiti srca.

Meniha Kalist in Ignacij pred vsemi podvigi in krepostmi svetujeta, naj začnemo moliti v imenu Jezusa Kristusa pogosto, nenehno, ker pogosto nečisto molitev naredi čisto. Blaženi Diodoh trdi, da če bi človek čim pogosteje klical božje ime (molil), ne bi zapadel v grehe. Kako izkušena, modra in srcu so ta praktična navodila očetov! Z eksperimentalno preprostostjo osvetljujejo načine in sredstva za izboljšanje duše. Kako velik kontrast imajo z moralnimi navodili teoretičnega uma! Um prepričuje: naredi to in to dobro, oboroži se s pogumom, uporabi moč volje, bodi prepričan o dobrih posledicah kreposti, na primer, – očisti svoj um in srce od praznih sanj, napolni njihovo mesto s poučnimi mislimi, delaj dobro in boš spoštovan in miren, živi tako, kot zahteva um in! vse to pa kljub vsemu trudu ne doseže svojega cilja brez pogoste molitve, ne da bi po njej pritegnilo božjo pomoč. Nato bomo razkrili nauke staršev in videli, kaj pravijo na primer o čiščenju duše. St. Listvychnyk piše: “ko dušo zameglijo nečiste misli, premagaj svoje nasprotnike v Jezusovem imenu in to pogosto ponavljaj. Močnejšega in uspešnejšega orožja ne boš našel ne v nebesih ne na zemlji.” St.Grigorij Sinaitnaroča: »vedi, da nihče ne more obdržati svojega uma samega, zato, ko so misli nečiste, pogosteje in večkrat kliči ime Jezusa Kristusa, in misli se bodo same od sebe umirile.« Kako preprost in priročen, a izkustven način in v nasprotju z nasveti teoretičnega uma, ki išče čistost z lastno samoaktivnostjo! Ko smo razumeli ta izkušena navodila svetih očetov, pridemo do tako resničnega zaključka, da je glavni, edini in najprimernejši način za pridobitev del odrešenja in duhovne popolnosti del, nepretrganost molitve, ne glede na to, kako šibka je.

            kristjan! Če ne najdete moči, da bi častili Boga v duhu in resnici; če tvoje srce še ne čuti topline in sladkega okusa duševne in notranje molitve, tedaj daruj kot molitveno daritev, kar moreš, kar je po tvoji volji, kar je po meri tvojih moči. Naj bodo spodnji organi vaših ust kot prvi z nepopustljivim molitvenim klicem; naj pogosto kličejo mogočno ime Jezusa Kristusa brez nehanja. Dela ni veliko in vsak ga zmore. Hkrati to zahteva tudi izkušena svetnikova zapoved. Apostol: ” darujmo (vedno) žrtev Bogu ali sad ustnic tistih, ki izpovedujejo njegovo ime “. Del molitve bo zagotovo izpolnil veščino in se obrnil k naravi, bo sčasoma pripeljal um in srce v pravo razpoloženje. Predstavljajte si hkrati, če bi oseba nesprejemljivo izpolnila to eno Božjo zapoved o nenehni molitvi, potem bi v eni izpolnila vse zapovedi, kajti če bi nenehno kadar koli z vsemi svojimi zadevami in poklici opravljal molitev, skrivaj poklical Božje ime Jezusa Kristusa, čeprav na resda brez duše, toda takrat ne bi imel časa za čutne užitke. Vsaka grešna misel bi mu preprečila, da bi jo širil, vsako grešno dejanje ne bi bilo obravnavano tako plodno kot v praznem umu: besedičenje in prazno govorjenje bi bilo zmanjšano ali popolnoma uničeno in vsak greh bi bil takoj očiščen z milostjo Božjega imena. Pogosta praksa v molitvi bi pogosto odvrnila dušo od grešnih dejanj njeno bistveno spoznanje – do zedinjenja z Bogom! Sedaj vidite, kako pomembna in nujna je količina v molitvi edini način za pridobitev čiste in prave molitve, je najboljša in najučinkovitejša priprava na molitev in najzanesljivejša pot za dosego cilja molitve in odrešenja!

            Za nadaljnje prepričanje o nujnosti in plodnosti pogoste molitve, kolikor je mogoče trdno, upoštevajte: 1) da je vsako vznemirjenje, vsaka misel o molitvi delovanje Svetega Duha in glas vašega angela varuha; 2) da ime Jezusa Kristusa, klicano v molitvi, vsebuje samoobstoječo in samodelujočo blagodejno moč, in zato 3) naj vas ne osramoti nečistost ali suhoparnost vaše molitve in potrpežljivo čakajte na sad pogostega klicanja božjega imena. Ne poslušajte neizkušenega, nesmiselnega predloga zasedenega sveta, kot da je ena stvar, čeprav nepopustljiva, a hladen jok neuporabna besedica … Ne! Moč Božjega imena in pogostost klicanja bosta ob svojem času pokazala svoje sadove!

            Eden od duhovnih piscev je o tem čudovito rekel. “Vem, pravi, da se za mnoge psevdoduhovne lažne filozofe, ki povsod iščejo lažno veličino in navidezno plemenite vaje v očeh razuma in ponosa – zdi preprosta, ustna in ena sama, a pogosta vaja v molitvi malo pomembna, ali nepomemben poklic, ali nizek poklic. Pozabljajo na navodila Jezusa Kristusa – “Če ne boste kot otroci, ne boste prišli v Božje kraljestvo»Izmišljajo si nekakšno znanost za molitev, na trhlih temeljih naravnega uma.. Ali ni naš Božanski Učitelj sam pohvalil tako pogoste molitve? do polovice sveta, – ni potrebe! Samo nadaljevati je treba, ne molčite in ne skrbite: samo se bo očistilood usode. .

            Torej, po vseh teh prepričanjih, da je pogostost molitve, kljub vsej slabosti, tako močna, je vsekakor na voljo človeku in je v njegovi polni volji – drznite si poskusiti, četudi le en dan prvič, preživeti v opazovanju sebe, glede na pogostost vaše molitve, tako da se molitveni klic imena Jezusa Kristusa pogosto uporablja; in ta prednost molitve nad življenjskimi zadevami – sčasoma vam bo zagotovo dokazala, da ta dan ni izgubljen, ampak pridobljen za odrešenje; da na tehtnici božje pravice pogosta molitev potegne desko tvojih slabosti in dejanj ter odkupi grehe tistega dne v spominski knjigi vesti, postavi te na stopnjo pravičnosti in ti da upanje, da boš prejel posvečenje v večnem življenju. (Iz avtorjevega rokopisa, pridobil p. Ambrož iz dobrega samostana).

      GRADBENIK.– Iz srca se vam zahvaljujem, sveti oče! uživala si v branju tega moja grešna duša. Za božjo voljo, blagoslovi me, da ponovno napišem ta seznam zase – zapisal ga bom čez nekaj ur. Vse prebrano je tako čudovito in tolažilno, moji neumni pameti pa jasno in natančno, tako kot v »Prijaznosti« sv. Toda na primer Janez Karpafijski v 4. delu “Dobrotolyubstva” prav tako pravi, da če nimate moči za zmernost in aktivne podvige, potem vedite, da vas Gospod želi rešiti z molitvijo. In v vašem zvezku, kako lepo in jasno je vse to skupno. Hvala najprej Bogu, potem pa še tebi, da mi je bilo všeč to slišati!

      PROFESOR.– In z veliko pozornostjo in veseljem sem poslušal vaše predavanje, dragi oče! Vsi dokazi, po najstrožji logiki so resnični, so zame odlični; hkrati pa se mi zdi, da možnost neprestane molitve določajo predvsem ugodne okoliščine in povsem umirjena osamljenost. Ker se strinjam, da je pogosta ali nenehna molitev močan in edini način za pridobitev milostne pomoči v vseh zadevah pobožnosti in posvečenja duše in je dostopen človeški moči, vendar se ta način lahko uporablja le, če človek uživa priložnost samote in miru: v oddaljenosti od poklicev, težav in časa; tedaj se mora boriti le proti lenobi, ali dolgočasju od misli; če pa je dolžan k položaju, dolžan k stalnim zadevam, mora biti v hrupni družbi ljudi in bi marljivo rad pogosto molil, potem tega ne more storiti zaradi neizogibne odsotnosti. Zato edino metodo pogoste molitve, le pod pogojem ugodnih okoliščin, ne smejo uporabljati vsi in ne pripada vsem.

      ŠIMNIK– Zaman, da si tako uredil! Ne da bi sploh govorili o tem, kako lahko srce, izurjeno v notranji molitvi, vedno, pri vseh dejavnostih (tako telesnih kot duševnih) v kakršnem koli hrupu, nemoteno moli in kliče božje ime (to izkušeno ve sam vodja, nevedneža pa je treba v tem postopno uriti), lahko pritrdilno rečemo, da nobena stranka ne more moliti. kajti skrivna misel človeka ni podvržena nobeni zunanji povezavi in ​​je sama po sebi popolnoma svobodna, kadar koli jo je mogoče čutiti in obrniti v molitev, tudi sam govor lahko na skrivaj izraža molitev brez zunanjega zvoka v prisotnosti mnogih in med zunanjimi dejavnostmi; in hkrati naši poklici niso tako pomembni in naši pogovori niso tako zanimivi, da med njimi ni mogoče najti udobja začasno in pogosto klicati imena Jezusa Kristusa, če celo um še ni navajen na nenehno molitev; čeprav je seveda osamitev ljudi in motečih predmetov glavni pogoj za pozorno in neprekinjeno molitev; če pa tega ne moremo izkoristiti, se ne smemo izgovarjati na redkost molitve: saj je količina pogosto na voljo vsem – tako zdravim kot bolnim, in je v njegovi volji. Dokaz za to so tisti, ki so bili obremenjeni z dolžnostmi, zabavnimi položaji, skrbmi, skrbmi in delom, ne samo da so vedno klicali božje ime Jezusa Kristusa, ampak so se tudi zaradi tega naučili in dosegli neprekinjeno notranjo molitev srca. Tako je bil patriarh Fotij, povzdignjen v patriarha od senatorjev, medtem ko je upravljal veliko carigrajsko čredo, nenehno klical božje ime in zaradi tega celo dosegel spontano, srčno molitev. Tako se je Kalist v St. Na gori Atos, ko je šel skozi težavno pokorščino kuharja, naučil nenehne molitve. Tako je preprostosrčni Lazar, obremenjen z nenehnim delom za brate, nenehno, kljub vsem hrupnim dejavnostim, recitiral Jezusovo molitev in se umiril. In mnogi drugi, ki so podobno nenehno klicali božje ime. Če bi bilo nemogoče moliti med motečimi dejavnostmi ali v družbi ljudi, potem nemogoče seveda ne bi bilo zapovedano. Sveti Janez Zlatousti v svojem nauku o molitvi pravi naslednje. “Nihče ne sme dati odgovora, da je nemogoče vedno moliti, ko ste zaposleni z življenjskimi skrbmi, ali ne morete biti v templju. Kjer koli niste, lahko s pomočjo molitve v mislih postavite oltar Bogu.” Moliš lahko kjerkoli. Dejansko, če je človek skrbno pozoren nase, bo povsod našel udobje za molitev, če bi le poskrbel, da bi bila molitev glavno opravilo pred vsemi njegovimi dolžnostmi. besedičenje; Ne bi se preveč ukvarjal s svojimi skrbmi, da bi skozi vse to imel več časa za tiho molitev. Predstavljene so možnosti in volja človeka ter da je v vsakem trenutku, položaju in kraju možno moliti in je priročno preiti od pogoste ustne molitve k miselni molitvi in ​​od te k srčni molitvi, ki odpira božje kraljestvo v nas.

      PROFESOR.– Strinjam se, da je pri vseh mehanskih poklicih možno in celo priročno opravljati pogosto ali celo neprekinjeno molitev, ker mehansko ročno delo ne zahteva intenzivnega poglabljanja in številnih premislekov, zato se moj um lahko potopi v nenehno molitev in moja usta sledijo temu. Ko pa moram nekako narediti nekaj izključno miselnega: pozorno brati ali razmišljati o globoki temi ali delu, kako naj potem molim z umom in ustnicami? In ker je molitev predvsem stvar uma, kako naj istemu umu hkrati dajem različne poklice?

      ŠIMNIK– Reševanje tega vašega vprašanja ne bo težko, če upoštevamo dejstvo, da se molivci delijo na tri kategorije: 1) začetniki, 2) tisti, ki imajo čas in 3) tisti, ki so se naučili moliti. In zato imajo lahko začetniki kot miselne vaje pogosto in pogosto vznemirjenje uma in srca k Bogu in izgovarjanje kratke ustne molitve; in tisti, ki imajo čas ali pridejo v stalno stanje duha, se lahko vključijo v meditacijo ali delajo v nenehni Božji navzočnosti kot osnovi za molitev. To se lahko izrazi s takim primerom. Predstavljajte si, da vam je strog in natančen kralj ukazal meditirati o globoki zadevi, ki jim je bila dana – v njegovi prisotnosti – ob vznožju njegovega prestola; ne glede na to, kako popolnoma si zaposlen s svojim predmetom, pa ti navzočnost kralja, v čigar rokah je tvoje življenje, ki te obvladuje, ne bo dopustila, da bi niti za trenutek pozabil, da razmišljaš, razumeš in sestavljaš ne sam, temveč na mestu, ki zahteva posebno spoštovanje, spoštovanje in spodobnost. Ta občutek in živi občutek Kraljeve bližine zelo jasno izraža možnost vključevanja v nenehno notranjo molitev in miselne vaje.

Kar zadeva tiste, ki so z dolgotrajno spretnostjo ali Božjo milostjo pridobili molitev srca iz duševne molitve, potem takšni ljudje ne le med globoko okupacijo uma, ampak tudi v spanju ne prenehajo z neprekinjeno molitvijo, kot je pričal Modri: “Ko spim, a moje srce je budno” … Božje ime, ki samo po sebi zbuja molitev, potegne um in vso dušo v nenehno izlivanje molitev, v katerem stanju tisti, ki moli, ni bil prisoten in ne glede na to, kaj je počel abstraktno in mentalno.

      Duhovnik. – Dovolite mi, častiti oče, da izrazim svoje misli po vrsti. V članku, ki ste ga prebrali, je odlično izraženo, da je edina pot do zveličanja in popolnosti del molitve – “kakršna koli že” … To mi je nerazumljivo, zato se mi zdi: kakšna bo korist, če bom neprestano molil in samo z jezikom klical Božje ime, ne pa tudi z njim? To bo samo prazen govor! Posledica tega bo le, da se jezik zmede, um, ki to preprečuje v svojih mislih, pa utrpi tudi škodo na svoji aktivni sposobnosti. Bog ne potrebuje besed, ampak pozoren um in očiščeno srce. Ali ni bolje, tudi občasno ali le ob določenem času, opraviti tudi kratko molitev, vendar s pozornostjo, s prizadevnostjo, s toplino duše in z vrednim konceptom? In sicer, tudi če moliš dan in noč, vendar nimaš čistosti duše in del pobožnosti, tudi takrat ne boš pridobil ničesar zveličavnega; če pa ostaneš le pri zunanjem klepetu in boš končno utrujen in zdolgočasen prišel do takšnega sklepa, da boš popolnoma ohladil svojo vero v molitev, popolnoma opustil to brezplodno vajo. Nadalje, nesmiselnost ene ustne molitve lahko vidimo v razodetjih, ki jih predstavlja Sveto pismo; na primer: ” Ti ljudje Me častijo s svojimi ustnicami; njihovo srce je daleč od Mene “. ” Ne rečejo mi vsi: Gospod, Gospod bo prišel v kraljestvo Ngbesne“. ” S svojim umom želim spregovoriti pet besed, kot temne besede v jeziku« itd. Vse to izraža neplodnost zunanje nepazljive molitve ust.

      ŠIMNIK– Sklep, ki ste ga predstavili, bi lahko imel določeno podlago, če ne bi bil združen z nasveti ustne molitve, – neizprosnost ali vztrajnost; če molitev v imenu Jezusa Kristusa ne bi imela spontane moči in pozornost in skrbnost do nje ne bi pridobili zaradi postopnosti med molitveno vajo … Ker pa tu govorimo o pogostosti, trajanju in nepretrganosti molitve (tudi če jo je sprva spremljala nepazljivost ali suhost), potem se. Analizirajmo ga podrobneje. Neki duhovni pisatelj, ki prepričuje o največji koristi in plodnosti pogoste molitve, ki se izraža z monotonimi besedami, na koncu pravi: “Čeprav mnogi napačno izobraženi ljudje menijo, da je to ustno in pogosto ustvarjanje iste molitve neuporabno in celo nepomembno, imenujejo ga mehanično in nesmiselno; skrivnost, ki jo pozneje razkrije ta mehanična vaja, ne vedo, kako ta verbalni, a pogost jok neobčutljivo postane pravi jok srca, postane bolj prijeten, ga razsvetli in vodi do povezave; za njih je bila skrivnost ta dolgočasna izjava črk: ali se postiš, prikrajšaš svoje telo za hranljivo in dražečo hrano … In ti izkusiš, da z zunanjim postom svojega telesa pridobiš notranjo prefinjenost uma in opomin duhovne vaje razvoj razvija notranjo molitev srca, ki se zgodi takole: kdor si upa klicati ime Jezusa Kristusa ali, kar je isto, nenehno izgovarjanje Jezusove molitve, se seveda najprej počuti kot delo in se bori z lenobnostjo, toda dlje in bolj ko se izvaja, bolj neobčutljiv postane za ta poklic, tako da se kasneje brez sledu, tako da se kasneje brez sledu napora nenadzorovano premikajo in izgovarjajo. Nazadnje, vir sladkosti srca in resnične molitve, je to razloženo s pravim razmišljanjem o njej in se ne nanaša na branje molitve, o kateri je Jezus Kristus zapovedal takole: “To je kakor vedno moliti in ne trkati.” svetuje: »Neprestano molite« je pravilno razumevanje Svetega pisma?

      GRADBENIK.Res je, pošteni oče! Videl sem mnoge, ki so enostavno, brez kakršnih koli razsvetljujočih navodil in ne vedoč, kaj je pozornost, sami besedno ustvarjali neprekinjeno Jezusovo molitev, dosegli točko, da se njihova usta in jezik niso mogli vzdržati izreči molitve, ki jim je kasneje tako ugajala in razsvetljevala, tudi od slabotnih in malomarnih.

      ŠIMNIKja! Zdi se, da molitev človeka prerodi. Njegova moč je tako močna, da se ji nič – nobena moč strasti ne more zoperstaviti. Če želite, vam, bratje, preberem kratek, a zanimiv članek, ki sem ga vzel s seboj, za slovo.

      VSE.Poslušali bomo s spoštljivim veseljem!

      ŠIMNIK

Izpoved o moči in učinku molitve

Molitev je tako močna in močna, da molite in delajte, kar želite, in molitev vas bo pripeljala do pravilnega in pravičnega dejanja.

Da bi ugajal Bogu, ne potrebuješ nič drugega kot ljubiti – ljubi in delaj, kar hočeš, pravi blaženi Avguštin: kajti kdor resnično ljubi, ne more želeti storiti nič slabega svojemu ljubljenemu … Ker je molitev izlitje in dejanje ljubezni, se zanjo resnično lahko reče: in delaj, kar hočeš, in dosegel boš cilj molitve, pridobil boš z njo posvečenje!

Da bi podrobneje razvili koncept tega predmeta, pojasnimo s primeri:

1) Molite in mislite, karkoli želite, in vaše misli bodo očiščene z molitvijo. Molitev vam bo razsvetlila um, pomirila in pregnala vse neprimerne misli. – To navaja sv.Grigorij Sinait: “Če hočete, svetuje, odgnati misli in očistiti um, jih odženite z molitvijo, kajti razen molitve nič ne more zadržati misli.” To pravi tudi sveti Janez Lestvičnik: »V Jezusovem imenu premagaj namišljene sovražnike, razen tega orožja drugega ne boš našel.«

2) Molite in delajte, kar hočete, in vaša dela bodo Bogu všeč, za vas koristna in zveličavna.

Pogosta molitev, ne glede na to, za kaj gre, ne bo ostala brez sadu (Mark Podvizhnyk), ker ima sama moč milosti. “Sveto je njegovo ime in vsak, kdor kliče Gospodovo ime, bo rešen.” Na primer, nekdo, ki je v tej molitvi molil brez uspeha v brezbožnosti, je prejel žalitev in poziv k kesanju. Pohotna deklica je po vrnitvi molila in molitev ji je pokazala pot do čistega življenja in poslušanja navodil Jezusa Kristusa.

            3) Molite in se ne trudite premagati strasti. Molitev jih bo uničila v vas: “V tebi je bolečina tega, kar je na svetu,” pravi sveto pismo. In sveti Ivan Karpatski uči, da če nimate daru zmernosti, se ne razburjajte; toda vedi, da Bog zahteva od tebe marljivost v molitvi in ​​molitev te bo rešila.

Starec, opisan v Očetu, ki je “padel v zmagi”, to je, da se je spotaknil v greh, ni žaloval, ampak se je obrnil k molitvi in ​​bil z njo preudaren, služi kot dokaz za ta primer.

4) Molite in se ne bojte ničesar, ne bojte se težav, ne bojte se nesreč, molitev bo zaščitila, odvrnila jih. Spomni se utopljenega nevernega Petra; Pavla, ki je molil v ječi; menih, ki se je z molitvijo osvobodil skušnjave, ki ga je doletela; deklica, rešena pred hudobnim bojevnikom z molitvijo, in podobni primeri: to potrjuje moč, moč in celovitost molitve v imenu Jezusa Kristusa.

5) Molite, vendar nekako, samo vedno in ne sramujte se ničesar; bodi duhovno veder in miren: molitev bo vse uredila in te naučila. Ne pozabite, da so svetniki – Janez Zlatousti ingovori o moči molitve Mark Podvizhnyk: prvi trdi, da “molitev, tudi če jo darujemo mi, polni grehov, takoj očisti” … Drugi pa pravi o tem takole: “Moliti je nekako v naši moči; in čisto moliti je dar milosti.” Zatorej, kar je v vaši moči, darujte torej Bogu; čeprav znesek (za vas je možen) ga najprej ponudite kot žrtev in Božja moč se bo izlila na vašo šibko moč; in molitev je suha in razpršena, a pogosta – ves čas, ko bo našla veščino in se obrnila k naravi, bo postala čista, svetla, ognjena in vredna molitev.

6) Potem, končno, da če bi vaše budne ure spremljala molitev, je naravno, da ne bi ostalo časa ne samo za grešna dejanja, ampak tudi za misli o njih.

Zdaj vidite, koliko globokih misli je zbranih v tem modrem izreku: “Ljubi in delaj, kar hočeš. Moli in delaj, kar hočeš!”… Kako veselo in tolažilno je vse povedano za grešnika, obremenjenega s slabostmi – za tistega, ki se vleče pod bremenom vojskujočih se strasti!

Molitev – to je vse, spoštovani, kot celovito sredstvo za odrešenje in izboljšanje duše… Da! Toda ime molitve je tukaj tesno povezano z njenim pogojem: “Neprestano molite”, zapoveduje beseda Bomiya. Zato bo molitev takrat pokazala vsemogočno moč in sad, ko bo rojevala pogosto, brez prestanka, saj pogostost molitve zagotovo pripada naši volji: tako kot so čistost, marljivost in popolnost molitve dar milosti.

            Zato molimo čim pogosteje, molitvi posvetimo vse življenje, četudi je na začetku zabavna! Pogosta vadba bo naučila pozornosti, kvantiteta zagotovo pripelje do kakovosti.

Da bi se naučil nekaj narediti dobro, mora to početi čim pogosteje, je rekel neki izkušeni duhovni pisec.

      PROFESOR.Zares, veliko molitveno delo! In ljubosumje na njegovo pogostost je ključ do odkrivanja njegovih blagodejnih zakladov. Toda kako pogosto naletim na boj med ljubosumjem in lenobo! Kako zaželeno bi bilo najti sredstvo in pomoč za zmago ter za prepričevanje in navdušenje, da bi se nenehno držali molitve!

      ŠIMNIKŠtevilni duhovni pisci predstavljajo različna sredstva, ki temeljijo na zdravi pameti – za spodbujanje marljivosti k molitvi: kot npr.:

1) Svetujemo, da se poglobimo v razmišljanje o nujnosti, prednosti in rodovitnosti molitve za odrešenje duše.

2) Trdno se prepričajte, da Bog zagotovo zahteva molitev od nas in njegova beseda o tem pridiga povsod.

3) Nenehno se spomnite, da zaradi lenobe in zanemarjanja molitve ne morete slediti zadevam pobožnosti in pridobiti miru in odrešenja; in zato jo mora neizogibno doživeti tako kot kazen na zemlji kot kot muko v večnem življenju.

4) Navdihniti svojo odločnost z zgledi Božjih Tolažnikov, ki so vsi dosegli posvečenje in odrešenje z neprenehoma molitvijo itd.

Čeprav imajo vsa ta zdravila svoje prednosti in izvirajo iz pravega razumevanja, pa pohotna duša, obolela zaradi malomarnosti, pri njihovem sprejemanju in uporabi le redko vidi njihovo plodnost, ker so ta zdravila grenka za njen razvajeni okus in šibka za njeno globoko poškodovano naravo. Ker nekateri kristjani ne vedo, da je treba pogosto in pridno moliti, da Bog to zahteva; da bomo kaznovani za lenobo pred molitvijo, da so vsi svetniki pridno in neprenehoma molili; a vse to znanje ima tako redko svoj blagodejni učinek! Vsak opazovalec pri sebi vidi, da s svojo dejavnostjo naredi malo ali pa sploh ne upraviči teh namigov razuma in vesti, in ob pogostem spominjanju na to živi prav tako revno in leno …

            Zatorej izkušeni in od Boga modri sveti starši, poznajoč šibkost svobodne volje in debelost pohotnega človeškega srca, na to še posebej delujejo in s te strani kakor zdravniki začinjajo grenka zdravila s sladkimi sirupi in telo, ki z medom ugaja robove zdravilne posode, odkrijejo najlažje in najučinkovitejše zdravilo, uničijo z božjo pomočjo dejavno – doseči popolnost in sladko upanje za molitev sv. ljubezen do Boga. Svetujejo, da čim pogosteje premišljujete o takšnem stanju duha in natančno preberete zgodbe očetov o tem, ki spodbudno zagotavljajo, kako dostopno in enostavno je doseči te sladke notranje občutke v molitvi; in kako so zaželene, nekako: ugodje, ki teče iz srca; pomirjujoča toplota in svetloba, ki se izliva od znotraj; nepopisna slast, veselje, lahkotnost, globok mir in bistvena blaženost in samozadovoljstvo življenja, ki se vcepi z delovanjem molitve v srce. S poglabljanjem v ta razmišljanja se šibka in hladna duša ogreje, okrepi, opogumi z molitvenim uspehom in se zdi, da jo zvabijo k izkušnjam molitvene vaje, kot pravi sveti Izak Sirski o tem: »vaba za dušo je veselje, ki ga proizvaja upanje, ki cveti v srcu; nadaljuje: »Na začetku tega dejanja in do konca je predviden določen način in upanje delovanja … in to je tisto, kar spodbudi um, da postavi temelj stvari in v mislih za ta namen izposodi um za svojo tolažbo v zadevi.” Tudi sveti Hezihij, ko opisuje spotikanje zaradi lenobe k molitvi in se usede, da ji povrne marljivost, na koncu naravnost pravi naslednje: “Takrat smo pripravljeni, da si v tišini srca ne želimo ničesar drugega, razen sladkega občutka in veselja v duši” (pogl.

In iz tega sledi spodbuda, da nam ta oče naroča, naj skrbimo za molitev “njen sladek občutek in vedrost”… Podobno Veliki Makarij uči, “da so naša duhovna dela (molitev) z namenom in upanjem na sadove, tj. z veseljem v srcu.

Jasen primer te metode kot močnega orodja je mogoče videti na mnogih mestih”prijaznost” v podrobnih opisih molitvenih užitkov; brati jih je treba čim pogosteje, da bi se borili proti bolezni lenobe ali suhosti med molitvijo, se imeli za nevrednega teh užitkov in se ponižno grajali, da zanemarjajo molitev.

      Duhovnik.Ali ne bodo takšna razmišljanja pripeljala neizkušenega človeka do duhovne ljubezni – kot teologi imenujejo to željo duše, ki išče pretirane udobje in prijaznosti milosti, ne zadovoljna, da bi morala opravljati delo pobožnosti v skladu z dolžnostjo in obveznostjo, ne da bi sanjala o nagradi?

      PROFESOR.Mislim, da teologi v tem primeru svarijo pred nezmernostjo ali pohlepom duhovnih užitkov in ne zavračajo popolnoma užitka in tolažbe v krepostih: kajti če želja po nagradi ni popolnost, Bog človeku ne prepoveduje razmišljati o nagradi in tolažbi in celo uporabljati zapovedi in doseči popolnost. – “Zrivaj se očeta in matere” to je zapoved! – In temu sledi nagrada, ki spodbuja njeno izpolnitev: “Blagoslovljen.” “Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj svoje imetje in daj beračem,” je zahteva po popolnosti. – In neposredno za tem je nagrada, ki spodbuja doseganje popolnosti: “Mati, imej zaklad v nebesih” (Mt. XIX, 27).

“Veselite se tistega dne, ko vas bodo ljudje sovražili in nosili vaše ime kot hudobno zaradi Sina človekovega”, – to je velika zahteva podviga, ki zahteva nenavadno moč duha in neomajno potrpežljivost. Za to je tukaj velika nagrada in tolažba, ki lahko zlomi in podpre nenavadno moč duha: “kajti vaša krivda je velika v nebesih”, zato menim, da je nekaj želje po užitku v molitvi srca potrebno in je glavni način za doseganje tako marljivosti kot uspeha. Torej, vse to nedvomno potrjuje praktično razmišljanje spletkarjevega očeta o tej temi, ki smo ga zdaj slišali …

      ŠIMNIK– Eden od velikih teologov, sveti Makarij Egiptovski takole: »Kakor se pri sajenju grozdja dodajata marljivost in delo z namenom nabiranja sadov, in če ju ni, bo vse zaman; tako moramo v molitvi, če želimo duhovne sadeže, tj. izvesti« (3. pogl., 5. pogl.). Ali vidite, kako jasno je to vprašanje sv. očeta o potrebi po užitku med molitvijo? … Mimogrede pa sem se spomnil, kar sem pred kratkim prebral, je glavni razlog za željo po izlivanju; in zato lahko upoštevanje te naravnosti služi tudi kot močno sredstvo za vzbujanje marljivosti v molitvi, kar pomeni, ki jo profesor tako rado išče. raziskuje, da ne more biti dejanja brez vzroka, in se spušča po lestvici oprijemljivih stvari od najnižjega do najvišjega, končno doseže glavni vzrok Boga. Zato noben narod, nobeno divje pleme ni bilo in ni brez kakršne koli ideje o Bogu. ki ga vleče v višave, nekaj, kar ga vleče k nečemu neznanemu … Iz te osnove nastanejo vse naravne religije in zelo čudovito je, da je povsod bistvo ali duša vsake vere skrivna molitev, ki se zaznamuje z nekakšnimi gibi in očitnim divjim pojmovanjem poganskih ljudi! … Kakor čuden je ta pojav v očeh duha, tem bolj zahteva od njega razkritje skrivnega vzroka tega čudnega. fenomen, ki se izraža v naravni želji po molitvi.

            Psihološki odgovor na to ni težak: korenina, delitev in moč vseh strasti in dejanj v človeku je prirojena ljubezen do sebe. To jasno potrjuje temeljna in splošna ideja samoohranitve. Vsaka želja, vsako podjetje, vsako človeško dejanje je namenjeno zadovoljevanju sebičnosti, iskanju lastnega dobrega. Zadovoljevanje te potrebe spremlja celotno življenje fizične osebe. Toda človeški duh se ne zadovolji z ničemer čutnim, in prirojeno samoljubje nikoli ne molči v svoji želji; zato se želje vedno bolj razvijajo, želja po dobrem raste, napolnjuje domišljijo in prilagaja ta občutek. Razkrije se izliv tega notranjega občutka in želje, pojavi se naravna želja po molitvi, pojavi se potreba po samoljubju, ki komaj dosega svoje cilje. Čim manj človeku uspe in čim bolj je mišljeno njegovo lastno dobro, čim več si želi, tem močneje izliva svojo željo v molitvi; apelira na neznani vzrok vseh stvari. Zato je prirojena ljubezen do sebe glavna prvina življenja, je temeljni vzrok, ki naravnega človeka navdušuje za molitev!

Modri ​​Stvarnik narave je v človeško naravo vlil zmožnost samoljubja prav kot vabo, po mnenju staršev, ki bi padlega človeka zvabila in skrčila v gorsko druženje. –

O, če človek ne bi pokvaril te sposobnosti in bi jo imel v prednosti nad svojo duhovno naravo! Potem bi imel močno spodbudo in sredstva na poti k moralni popolnosti. Ampak, žal! Kako pogosto spremeni to plemenito sposobnost v podlo strast samoljubja, ko jo spremeni v instrument živali svoje narave!

Najlepša hvala, dragi obiskovalci! Tvoj dušorešilni pogovor me je zelo razveselil in naučil me je marsikaj neizkušenemu človeku poučnega. Naj vam Gospod poplača s svojo milostjo za vašo poučno ljubezen.

Vsi so se poslovili.

Sedmo srečanje: Duhovni pogovori

»Molite drug za drugega in
ozdravel boš« (Jakob V, 16).

      GRADBENIK.– Z mojim pobožnim spremljevalcem, profesorjem, nisva mogla premagati skupne želje, da bi se odpravila na pot in se ne ustavila, da bi se dokončno poslovila in prosila za molitev za naju…

      PROFESOR.– Da, razumemo vašo iskrenost in koristne pogovore, ki smo jih imeli s tabo med tvojimi prijatelji. Ta spomin bo ohranjen v naših dušah kot jamstvo za občevanje in krščansko ljubezen v daljni deželi, h kateri stremimo.

            – Hvala za vaš spomin in ljubezen, medtem pa, kako koristen je vaš prihod! Pri meni sta ostala dva popotnika: moldavski menih in puščavnik, ki sta dvajset let tiho živela v gozdu. Želijo te videti, zdaj jih bom poklical …

Tukaj so!

      GRADBENIK.– Ah, kako blaženo življenje v puščavi! In priročno za nemoteno združitev duše z Bogom! Tihi gozd, kot rajski raj, v katerem sladko drevo življenja raste v molitvenem srcu puščavnika. Če bi imel kaj denarja za hrano, se zdi, da se ne bi ločil od puščavniškega življenja.

      PROFESOR.– Od daleč se nam vse zdi še posebej dobro, iz izkušenj pa so vsi prepričani, da ima vsak kraj, ki ima svoje ugodnosti, tudi svoje slabosti. Seveda je za nekoga z melanholičnim temperamentom in nagnjenjem k tišini tolažilno življenje samotno, a koliko nevarnosti je na tej poti! Asketska zgodovina predstavlja veliko primerov, v katerih je mogoče videti, koliko puščavnikov in samotarjev se je popolnoma prikrajšalo za komunikacijo z ljudmi, padlo v samoprevaro in globoko lepoto.

      Puščavnik.– Presenečen sem, kako pogosto je v Rusiji, ne samo v meniških samostanih, ampak celo od nekaterih bogaboječih laikov, slišati, da je mnogim, ki želijo živeti samotno življenje ali se vaditi v notranjem dejanju molitve, prepovedano slediti temu vlaku strahu, da ne bi poginili zaradi skušnjave. Pri tem vztrajajo in podajajo primere v podporo svojim pogojem; zakaj se sami ogibajo notranjega življenja, tako se drugi od njega oddaljujejo… Mislim, da to izhaja iz dveh razlogov: ali iz nerazumevanja materije in pomanjkanja duhovne vzgoje ali iz lastne lenobe do podviga kontemplacije in zavisti, da jih v teh višjih spoznanjih ne presežejo drugi, ki stojijo na nižji ravni v primerjavi z njimi. vključeno v razmišljanje svetih očetov o tej temi, ki neposredno in odločno učijo, da se pri klicanju Boga ne smemo bati ali dvomiti. Če so nekateri zapadli v samoprevaro ali norost uma, se jim je to zgodilo zaradi ponosa, zaradi odsotnosti mentorja in zaradi sprejemanja pojavov in sanj za resnico. Če bi se zgodila takšna skušnjava (nadaljujejo), bi pripeljala do izkušenj in krone; kajti hitra božja pomoč posreduje pri tem odpustku. Drznite si! S teboj sem, ne boj se! pravi Jezus Kristus. (Gr. Syn. l. f.) Iz tega sledi, da sta strah in ustrahovanje notranjega življenja pod pretvezo samoskušnjave zaman: kajti ponižno zavedanje svojih grehov, odprtost duše do mentorja in »slepota« med molitvijo je trdna in varna opornica pred skušnjavo, ki se je mnogi tako bojijo, in zato se mnogi bojijo, in zato se mnogi bojijo in mnogi se tako se bojijo in so v skušnjavi, kajti po izkušeni besedi sv. Filofeja Sinajskega, ki pravi naslednje: “Mnogi menihi ne razumejo čarov svojega uma, ki ga trpijo od demonov; to pomeni, da marljivo izvajajo samo eno dejavnost (zunanje kreposti), za um, to je za notranjo kontemplacijo, jim ni mar. “Če sploh slišijo o drugih, da je milost vplivala na njih notranje, tedaj imajo to za čar iz zavisti«, potrdi sv.

      PROFESOR.– Naj vas vprašam: seveda je zavest o svojih grehih priročna za vsakogar, ki posluša samega sebe; a kako ravnati v takem primeru, ko ni takega mentorja, ki bi lahko strokovno vodil po notranji poti in bi ob sprejemanju razodetja duše posredoval pravilno in blagodejno znanje o duhovnem življenju? V takem primeru je seveda bolje, da se kontemplacije ne dotakneš, kot da vanjo posežeš spontano in brez vodje?… Naprej: neprijetno mi je, na kakšen način, ko se postaviš v Božjo navzočnost, lahko ohraniš popolno »zatemnjenost«? To ni naravno, saj si naša duša ali um ne more predstavljati ničesar brez oblike, v brezvidnosti. In zakaj si ne bi, ko se z mislimi potapljate v Boga, predstavljali Jezusa Kristusa ali Sveto Trojico itd.?

      Puščavnik.– Čeprav je vodstvo izkušenega in razgledanega v duhovnih stvareh, mentorja ali starešine, ki bi mu bilo mogoče neovirano, z zaupanjem in koristjo odpreti svojo dušo, misli in srečanja na poti notranjega učenja, glavni pogoj za izvajanje srčne molitve, ki se izvaja v tišini: starši, ki to izročijo, so izjema. Častiti menih Nikefor jasno uči o tem: “pri vadbi notranjega srčnega delovanja potrebujete resničnega in razgledanega mentorja. Če ga ni, ga morate skrbno iskati: če ga ne najdete, potem z žalostnim srcem pokličite Boga na pomoč, da dobite vodstvo in vodstvo pri učenju Svetega pisma.” Ob tem pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da resnična marljiva želja iskalca lahko sliši koristno in poučno besedo tudi od preprostih, kajti sv. Starši zagotavljajo, da če vprašaš Saracena z vero in pravim namenom, ti lahko tudi on da koristno besedo; če brez vere in pravičnega cilja zahtevaš vodstvo od preroka, tedaj ti tudi on ne bo ustregel … Primer tega vidimo pri velikem egipčanskem Makariju, ki je nekoč razumel in s tem ustavil strast preprostega kmeta. Kar zadeva “bezvidya”, to je, da si ne predstavljate in ne sprejemate nobenih pojavov med kontemplacijo niti svetlobe, niti angela, niti Kristusa, niti katerega koli svetnika, in se obrniti stran od kakršnega koli sanjarjenja; potem ga zapustijo izkušeni sv. starši, seveda iz razloga, da lahko sposobnost domišljije priročno uteleša ali, tako rekoč, oživlja ideje; in zato se lahko neizkušena oseba zlahka zanese nad te sanje, jih počasti kot ugodne pojave in podleže samoskušnjavi, hkrati pa se, kot prikazuje Sveto pismo, “satan popolnoma spremeni v angela luči.” In da je um lahko naravno in prikladno v »brezvidnosti« in jo ohranja tudi s spominom na Božjo navzočnost, je to razvidno iz dejstva, da si moč domišljije lahko oprijemljivo predstavlja nekaj v »brezvidnosti« in se drži te ideje, medtem ko obravnava predmete, ki niso podvrženi čutu vida, ki nimajo zunanjosti. Na primer: predstava in samozaznavanje naše duše – zrak, toplota, mraz; v mrazu si lahko v mislih hitro predstavljamo toplino, čeprav nima oblike, je ni mogoče videti, je ni mogoče izmeriti z dotikom tega, kar je v mrazu! Podobno si lahko prisotnost duhovnega in nedoumljivega bitja Boga predstavljamo v umu, realiziramo v srcu v odsotnosti vizije.

      GRADBENIK. – Na svojem potovanju sem slišal tudi od pobožnih ljudi in tistih, ki iščejo odrešenje, da se bojijo dotakniti notranjega dela, ko se spomnijo skušnjave. Nekatere sem spoštoval tudi z “prijaznost« nauk sv. Gregorja Sinajskega, ki pravi, da »delovanje srca ne more biti magično (za razliko od duševnega delovanja), kajti če bi sovražnik hotel toploto srca spremeniti v svoje neurejeno gorenje; ali zamenjati srčno veselje s flegmatičnim užitkom: a čas, izkušnje in občutki bodo te njegove zvijače sami popačili, tudi za ne zelo…«

            Spoznal tudi druge; ki, na veliko žalost in naučivši se poti tišine in srčne molitve, v primeru kakršnega koli spotikanja ali grešne slabosti padejo v obup in zapustijo notranje delovanje srca, ki ga poznajo!

      PROFESOR.– Ampak to je zelo naravno! Tudi sam včasih to čutim, ko se zgodi, da pobegnem od zabave ali storim greh … Ker je notranja molitev srca sveta stvar in združitev z Bogom, ali je spodobno in ne drzno vnašati sveto stvar v grešno srce, ne da bi ga prej očistili brez grehov in ne da bi ga prej očistili brez zla, dokler ga najprej ne bi očistili brez zla in ne da bi ga očistili predvsem z grehom? priprava na božjo komunikacijo? Bolje je biti nem pred Bogom, kot prenašati “nore glagole” iz srca zatemnjenega in zabavanega.

      Menih.– Škoda, da tako razmišljaš! Ta misel na »nevero«, ki je bolj zločinska kot vsak greh in je glavno orožje temnega sveta proti nam… Naši izkušeni sveti očetje dajejo v tem primeru povsem drugačna navodila. Prečastiti Nikita Stifat pravi, da če padeš in padeš celo v globino peklenske jeze; tudi takrat ne obupajte, ampak se raje obrnite na Boga in kmalu bo obnovil vaše padlo srce ter vam dal več moči kot prej (54. pogl.). Zato je treba srce po vsakem padcu in grešni ranljivosti nemudoma prinesti v božjo navzočnost za ozdravitev in očiščenje, tako kot okužene stvari, potem ko nekaj časa ležijo pod vplivom sončnih žarkov, izgubijo svojo nalezljivo ostrino in moč. Mnogi duhovni učitelji to potrjujejo. V boju proti sovražnikom odrešenja – našim strastem, pa ne smemo odstopati od življenjskega delovanja, to je klica Jezusa Kristusa, ki je v naših srcih! Naša dejanja naj nas ne samo ne odvračajo od hoje v Božji navzočnosti in od notranje molitve, povzročajo tesnobe, obupa in žalosti, ampak naj prispevajo k hitremu spreobrnjenju k Bogu. Dojenčka mati vodi, ko shodi, se hitro obrne k njej in se je močno oprime, ko se spotakne.

      Puščavnik.– Takole razmišljam o tem, da se duh žalosti in dvomljivih misli najprimerneje vzbudi z raztresenostjo uma, ne pa z molčečim nagovarjanjem in samim seboj. Starodavni bogomudri očetje so v mirni tišini in samoti zmagali obup, dobili notranje razsvetljenje in okrepitev v upanju na Boga; in tudi v tem primeru so nam dali koristen in moder nasvet: “sedi tiho v celici in vsega te bo naučila.”

      PROFESOR.– Po mojem pooblastilu bi rad slišal vašo kritično analizo mojih misli o tišini, ki jo hvalite, in blagodejni koristi puščavništva, ki ga imajo puščavniki tako radi. Takole razmišljam o tem: saj so vsi ljudje po naravnem zakonu, ki ga je odredil Stvarnik, v nujni odvisnosti drug od drugega; in zato so si dolžni v življenju pomagati, in drug drugemu delati in drug drugemu biti koristni, tedaj na tem druženju temelji blagor človeškega rodu in ljubezen do bližnjega. In tihi samotar, ki se je umaknil iz komunikacije z ljudmi, kako naj v svoji nedejavnosti služi bližnjemu in kakšno korist prinaša blaginji človeške družbe? Popolnoma uniči v sebi Ustvarjalni zakon glede združitve ljubezni do svojega in blagodejnega vpliva na sočloveka!..

      Puščavnik.– Ker ta tvoj pogled na brezgovornost ni pravilen, je napačen tudi sklep; analizirajmo ga podrobno:

1. Izolirana tiha oseba ne le da ni v nedejavnem in praznem stanju, ampak je večinoma aktivna in celo bolj kot nekdo, ki sodeluje v družbenem življenju. Neumorno deluje s svojo najvišjo umno naravo: opazuje, razume, spremlja stanje in potek svojega moralnega bivanja. To je pravi namen brez besed! In to je tako koristno za njegovo lastno izboljšanje kot za njegove bližnje, ki so prikrajšani za možnost, da se nemoteno potopijo vase, za razvoj moralnega življenja, ker opazovalec molči, sporoča svoja notranja doživetja, bodisi ustno (v izjemnih primerih), bodisi jih prenaša pisno, blagoslovljeno in blagodejno. prispeva več in višje kot javni in zasebni dobrotnik, ker je zasebna, čutna dobrodelnost posvetnih ljudi vedno omejena na majhno število dobrotnikov; in dobrotnik moralno postane dobrotnik celih narodov s pridobivanjem prepričanj in izkušenih načinov za izboljšanje duhovnega življenja; njegovi poskusi in znanosti prehajajo iz roda v rod, kar vidimo in uporabljamo od nekdaj. In ki se v ničemer ne razlikuje od velikodušne Kristusove miloščine zaradi krščanske ljubezni, ampak jo po svojih posledicah celo presega.

2. Blagodejni in koristni vpliv tihega človeka na njegove bližnje se ne razodeva le v sporočanju njegovih poučnih opazovanj o notranjem življenju, ampak tudi sam primer njegovega odtujenega življenja koristi pozornemu laiku, ga privede do samozavedanja in ga obrača k občutku spoštovanja … vznemirjenje do pobožnega življenja, spominja, kakšen je lahko človek na zemlji in kako je možno človeku vrniti njegovo prvotno kontemplativno stanje, v katerem je ušel izpod nadzora Kreativni. Tihi puščavnik s svojim molkom uči, uporablja svoje življenje, opominja in prepričuje k iskanju Boga …

            3. Izkazana korist prihaja iz brezgovornosti resničnega, razsvetljenega in razsvetljenega z blagoslovljeno lučjo. Če pa molčeč ne bi imel teh blagoslovljenih darov, da bi bil luč sveta, če bi stopil na pot tišine z edinim namenom, da se skrije pred skupnostjo svoje vrste, zaradi svoje lenobe in malomarnosti ter slabega in vabljivega zgleda, potem bi tudi takrat naredil veliko dobro, in bi blagodejno vplival na družbo, in bi blagodejno vplival na družbo in koristno In to je že veliko in je že javna korist. da molčeč s svojo samoto odvzame skušnjavo, ki bi neizogibno prišla iz njegovega zapeljivega življenja med ljudmi in bi škodila nravnosti njegovih bližnjih.

            O pomenu tišine sveti Izak Sirin odgovarja takole: “Ko postavimo vse zadeve tega življenja na eno stran in tišino na drugo: takrat bomo ugotovili, da prevladuje na tehtnici (v. 41). Ne primerjajte tistih, ki ustvarjajo znamenja in čudeže in moč na svetu, s tistimi, ki so onemeli s tišino, kot je sramota v tišini, brezgovornost brez besed. mir in obračanje mnogih ljudstev k Bogu.

            Celo najbolj spontani modreci so se zavedali prednosti tišine: filozofska šola neoplatonov, ki je imela veliko znamenitih sekvenc pod vodstvom filozofa Plotina, je globoko razvila kontemplativno, notranje življenje, ki se dosega predvsem v tišini … Neki duhovni pisec je rekel, da če bi bila država razvita do zadnje stopnje razsvetljenstva, bi bilo treba imeti ljudi, za druge, kontemplativne namene, kot družbena državljanska dejavnost, ohraniti duha resnice in ga sprejeti od vseh preteklih obdobij, obdržati za prihodnje dobe in posredovati zanamcem. Takšni ljudje so puščavniki, samotarji in puščavniki v cerkvi.

      GRADBENIK.– Zdi se, da nihče ni tako jasno ocenil prednosti tišine kot sveti Janez Lestvičnik: “Molk, pravi, je mati molitve, vrnitev iz ujetništva greha, neobčutljiv uspeh v krepostih in nenehni vzpon v nebesa.” Da, sam Jezus Kristus je, da bi nam pokazal korist in potrebo po tihi samoti, pogosto zapustil javno oznanjevanje, šel v tihe kraje po molitev in pomiritev.

Kontemplativni nemi so kakor stebri, ki s svojo neprenehoma molitvijo podpirajo pobožnost Cerkve: že v najstarejših časih je mogoče opaziti, da so številni pobožni laiki, celo kralji in njihovi dostojanstveniki, hodili obiskovat puščavnike in neme, da bi jih prosili za molitev za okrepitev in odrešenje. Zato lahko tudi samotar brez besed služi drugim in s samotno molitvijo prispeva v korist in blagor družbe.

      PROFESOR.– Evo, tudi ta misel mi je neprijetna: vsem nam kristjanom je skupna navada, da drug drugega prosimo za molitve; želeti, da bi zame molil še kdo, še posebej član Cerkve, ki mi je zaupana. Ali ni to le potreba po samoljubju, ali ni le navada, da se govori tako, kot se sliši od drugih, kot sanja um brez kakršnih koli nadaljnjih premislekov? Že Bog zahteva človeško prošnjo, vse predvideva in dela po svoji vsedobri previdnosti, ne pa po naši želji; vedeti in določiti vse najprej za našo prošnjo, kakor pravi sveti evangelij? Ali lahko opredelitev njegove molitve mnogih prevlada bolj kot definicija enega? Ali bi bil Bog v tem primeru iskren? Ali me lahko molitev drugega reši, ko bo nekdo iz njegovih zadev slaven ali osramočen? In zato je zahteva po molitvi drugega (kot se mi zdi) le pobožen sad duhovnega nauka, ki daje videz ponižnosti in želje po ugajanju enemu nad drugim, nič drugega!

      Menih.– Po zunanjem razmišljanju in spontani filozofiji se to morda zdi tako, toda duhovni um, obsijan z lučjo religije in razsvetljen z izkušnjo notranjega življenja, prodre globlje, svetleje razmišlja in skrivnostno odkrije ravno nasprotje navodil, ki ste jih nakazali!… Da bi to hitreje in jasneje razumeli, razložimo s primerom in preverimo s primerom ter preverimo. Na primer: učenec je šel k enemu učitelju na pouk izobraževanja. Šibke sposobnosti, nič manj pa lenoba in nepazljivost, so ovirale učenčev uspeh pri učenju in ga postavljale v kategorijo lenih in neuspešnih. Razburjen zaradi tega, ni vedel, kaj storiti, kako se spopasti s svojimi pomanjkljivostmi. Ko je nekoč srečal drugega dijaka, sošolca, bolj sposobnega, marljivega in uspešnega, mu je naznanil svojo žalost. Sey, ki je sodeloval pri tem, ga je povabil k skupnemu študiju: “študijmo skupaj,” je rekel, “bomo voljni in bolj zabavni, zato tudi uspešnejši” …

            Tako sta začela skupaj študirati in si pripovedovala, kdo kaj razume; predmet študija je bil isti. In kaj se je zgodilo nekaj dni kasneje? Brezskrben je postal priden, vzljubil je učenje, njegova zanemarjenost se je spremenila v marljivost in trmoglavost, kar je ugodno vplivalo na njegov značaj in moralo. In njegov prijatelj, ki je bil v težavah, je postal še bolj sposoben in delaven. Ti so v delovanju enega na drugega pridobili skupno korist … Toda to je naravno; ker se človek rodi v družbi ljudi, skozi ljudi razvija inteligentne koncepte; življenjske običaje, razpoloženja čustva, težnje želje, skratka vse sprejema kot sebi podoben vzor. In ker je življenje ljudi sestavljeno iz tesnega odnosa in močnega vpliva ene osebe na drugo, potem se kdorkoli živi med temi ljudmi, navadi na takšne običaje, dejanja in običaje. Hladnega človeka je torej mogoče ogreti, dolgočasnega ostriti, lenuha nagniti k dejavnosti z aktivno udeležbo njemu podobnega. Duh duha se lahko prenaša, lahko drug v drugem deluje blagodejno: pritegniti ga k molitvi, k pozornosti, opogumiti v malodušju, odvrniti od slabosti in navdušiti za sveto dejavnost ter tako pomagati drug drugemu, lahko postane bolj pobožen, gibljivejši in bolj prijeten Bogu. drug za drugega, prosite za bratske molitve!

In iz tega lahko vidite, da se Bog ne zadovolji z mnogimi prošnjami in prošnjami (kot velja za močne na zemlji), ampak sam duh in moč molitve očiščuje in vznemirja dušo, za katero se moli, in jo prikazuje kot sposobno združitve z Bogom.

Če je medsebojna molitev tistih, ki živijo na zemlji, tako plodovita, potem je samo po sebi umevno, da je molitev za tiste, ki so prenehali, prav tako medsebojno koristna zaradi najtesne zveze med zgornjim in spodnjim svetom; na enak način lahko pritegne duše – bojevito Cerkev, da komunicira z dušami – zmagoslavno Cerkev; ali, kar je isto, s tistimi, ki so odšli.

Čeprav je vse, kar sem rekel, psihološka presoja; ko pa odpremo Sveto pismo, se bomo prepričali o njegovi resnici!.. 1) to je rekel Jezus Kristus apostolu Petru: »Moli zate, naj tvoja vera ne osiromaši«. To je moč Kristusove molitve, ki krepi Petrovega duha in ga spodbuja, ko je skušan proti veri. 2) Ko je bil apostol Peter v ječi: v cerkvi je bila zanj pridna molitev. Tu se razodeva pomoč bratske molitve v žalostnih življenjskih okoliščinah … 3) Najbolj jasno zapoved o molitvi za bližnje pa je izrazil sveti apostol Jakob takole: “Priznavajte grehe drug drugemu in molite drug za drugega, da boste ozdravljeni. Molitev pravičnega bo veliko pomagala.” Tu se zgoraj omenjeni psihološki sklep jasno potrdi …

            In kaj lahko rečemo o zgledu apostola Pavla, ki nam je dan kot zgled molitve drug za drugega? Neki pisec ugotavlja, da naj bi nas ta primer svetega apostola Pavla naučil, koliko je potrebna medsebojna individualna molitev, ko pa tudi ta sveti in močni duhovni asket sam priznava potrebo po tej duhovni molitveni pomoči. V poslanici Hebrejcem izraža svojo prošnjo takole: molite za nas, ker upamo, kakor imama čista vest, za vse tiste, ki hočejo dobro živeti. Ko to poslušamo, kako neumno bi se bilo zanašati samo na lastne molitve in uspehe, ko pa, ki ga vodi ponižnost, le blaženi sveti človek prosi, da združi molitev svojih bližnjih (Judov) s svojo? In zato, s kakšno ponižnostjo, preprostostjo in združitvijo ljubezni ne bi smeli zavračati, ne zaničevati molitvene pomoči niti najmočnejših vernikov, ko sprevidevni duh apostola Pavla v tem primeru ni uporabil razsodnosti; prosil pa je za skupno molitev vseh, vedoč, da se Božja moč izkazuje v šibkosti; zato se včasih lahko pojavi v šibkih, očitno molitvenih knjigah.

Prepričani s tem zgledom, opozorimo tudi na to, da molitev drug za drugega podpira zvezo krščanske ljubezni, ki jo je zapustil Bog, kaže na ponižnost in duha molivca in s tem razvnema medsebojno molitev.

      PROFESOR.– Vaša odlična in natančna analiza in dokazi, zanimivo pa bi bilo slišati od vas sam način in obliko molitve za bližnje, saj mislim, da če je plodnost in vključenost molitve odvisna od živega sodelovanja pri bližnjih, predvsem pa od nenehnega vpliva duha, ki moli na duha, ki potrebuje prošnjo, potem ne bo prošnje, da bi se postavili v nevidno Božjo navzočnost in izlili dušo pred Bog v lastni potrebi? In če le enkrat ali dvakrat na dan spomniš svojega bližnjega z udeležbo pri njem in ga prosiš za božjo pomoč; bo potem dovolj, da pritegne in okrepi dušo osebe, za katero moliš? Na kratko: ali želite vedeti, kako ali kako moliti za svoje bližnje?

      Menih.– Kakršna koli molitev je namenjena Bogu, se ne sme in tudi ne more oddaljiti od tega, da bi se postavila pred Boga: kajti, če se izliva k Bogu, se to seveda zgodi v njegovi navzočnosti … Glede načina molitve za bližnje je treba opozoriti, da je moč te molitve v iskreni krščanski udeležbi. In zato je treba ob omembi njega (o bližnjem) ali ob uri, ki je za to določena, obrniti svoj miselni pogled k Bogu in moliti v naslednji obliki: Usmiljeni Gospod! Naj bo Tvoja volja, ki hoče, da se vsakdo reši in pride na misel resnice: reši in usmili se svojega služabnika (takega). Sprejmi to mojo željo kot krik ljubezni, ki si jo zapustil.

Običajno se te besede ponavljajo glede na čas gibanja duše ali pa se zgodi, da gre skozi rožni venec – s to molitvijo. Iz izkušenj sem se naučil, kako blagodejno vpliva taka molitev na tistega, o katerem se govori.

      PROFESOR. –Poučen pogovor in svetle misli, pobrane iz vaših pogledov in razmišljanj, me obvezujejo, da jih ohranim v nepozabnem spominu, do vseh vas pa v svojem hvaležnem srcu nosim spoštovanje in hvaležnost…

      GRADBENIK IN PROFESOR. –Tako je prišel čas našega odhoda; pridno prosimo za molitev za naše vodstvo in tovarištvo!

– Bog sveta, ki je obudil od mrtvih Velikega pastirja ovc, s krvjo večne zaveze, našega Gospoda Jezusa Kristusa, naj delaš dobro v vseh stvareh, da bi ustvaril njegovo voljo, delajoč v tebi, kar je prijetno pred Njim, Jezusom Kristusom, Njemu slava na veke vekov.

Amen.