Isti prečasni Kasijan opatu Leontinu o svetih skitskih očetih in o previdnosti
Isti prečastiti Kasijan opatu Leontinu o svetih očetih v samoti in o preudarnosti Beseda, polna velike koristi S svetim Hermanom, ki je bil moj duhovni prijatelj v otroštvu, v izobraževanju, v vojski in v drugem življenju, smo prispeli v skitsko puščavo, kjer so živeli najbolj izkušeni očetje, srečali smo abo Mojzesa, moža svetnika, ki je sijal ne le dejavne kreposti, ampak tudi duhovne kontemplacija Boga. S solzami smo ga prosili, naj nam pove besedo pouka, s katerim lahko dosežemo popolnost. Ko smo ga dolgo prosili, je rekel: “Otroci, vse vrline in podvigi imajo svoj namen. Tisti, ki se usmerjajo k temu in se usmerjajo, dosežejo želeni cilj. Konec koncev, kmet pridno obdeluje zemljo, bodisi v vročini ali v mrazu, ker hoče ohraniti svoje oči brez trnja in plevela, in konec njegovega dela je uživanje sadov. In trgovec se ne boji težav ne na morju ne na kopnem, marljivo trguje, saj je namen trgovanja dobiček zaslužek In bojevniki se ne ozirajo na breme bitk, niti na dolga potovanja, ker imajo mero izkazovanja poguma in pridobivanja vojaških časti. čute, radi beremo in se učimo iz svetih spisov, opravljamo vsa dela, in pokorščino, in oddaljenost od vsega zemeljskega, in bivanje v tej puščavi In vi, ki ste zaničevali svojo domovino, svojo družino in ves svet, in ste šli na pot, in ste prišli k nam, nesramni in nevedni ljudje, povejte mi, kaj je vaš namen in za kaj ste vsi to storili? Odgovorili smo: “Zaradi nebeškega kraljestva.” Abba Mojzes je na to rekel: “Dobro si govoril o koncu. Nisi pa povedal, na kakšen namen naj gledamo, da bi dosegli nebeško kraljestvo, ne da bi zašli s prave poti.” In ko smo molčali, ne da bi vedeli, kaj bi rekli, nam je starešina razložil: “Konec naše zaobljube je, kot smo že rekli, božje kraljestvo, namen pa je čistost srca, brez katere tega cilja ni mogoče doseči. Naj bo naš um vedno v tem namenu, in ko se zgodi, da srce skrene s prave poti, to takoj popravimo, kakor graditelj popravlja smer. To je vedel tudi blaženi Pavel in to je zakaj je rekel: “Pozabljam, kar je zadaj, in težim k cilju, za nagrado visokega božjega poklica” (Fil. 3, 13-14) Za to delamo vse, preziramo vse: svojo domovino, in družino, in ves svet – da bi pridobili čistost srca. Ko pozabimo na svoj namen, bomo hodili kot v temi in zašli Mnogim se je zgodilo, da so, ko so se začeli odrekati, prezirali bogastvo in srebro in ves svet, a so takoj začeli besneti in besneti na lopato, na iglo, na knjigo. strasti jeze Če se že v malem jezimo na brata, potem odstopimo od svojega namena, za kar je vedel blaženi apostol, zato je rekel: »Če bi dal svoje telo v sežg, pa ne bi imel koristi« (1 Kor. 13, 3). “Ljubezen ne zavida, ne hvali se, ne išče jeze, ne načrtuje zla” (1 Kor. 13, 4) Vsa ta znamenja gradijo čistost srca, da zdrži post in bdenje, ki je v branju in petju psalmov. Vendar zaradi nekega potrebnega dela zaradi Gospoda ni takega dobička od posta, kot ni takšne koristi od recitiranja. zaničuješ svojega brata in ga žalostiš. bogastvo in odrekanje vsemu svetu nista popolnost, kot je bilo že rečeno, saj popolnost ni v njih, ampak se pridobi s postom, čuječnostjo in branjem svetih spisov, ko si nismo pridobili ljubezni do Boga in bližnjega, ima Boga v sebi in njegov um je vedno pri Bogu.« Na to je Hermann rekel: “In kdo izmed tistih, ki so povezani s tem telesom, zmore svoj um vedno obdržati v Bogu, da ne bi mislil na nič: niti na obiskovanje bolnikov, niti na sprejemanje tujcev, niti na ročna dela, niti na drugo stalno potrošnjo? In končno, kako naj človeški um vedno premišljuje neizmernega in nevidnega Boga in ne odstopi od premišljevanja?” Mojzes je odgovoril: »Vedno kontemplirati Boga in se ne oddaljiti od njega na način, kot misliš, da je nemogoče za človeka, oblečenega v meso in obremenjenega s slabostmi. Boga je mogoče kontemplirati na drugačen način. Kontemplacijo Boga je mogoče dojeti na mnogo načinov. Kajti Boga je mogoče spoznati ne le v njegovi blagoslovljeni in neizmerni naravi – to bo v prihodnji dobi dano samo njegovim svetnikom. Spoznati ga je mogoče po veličini in lepoti njegovega in od njegovega reda in previdnosti, ki se dogaja vsak dan, in od njegove resnice in njegovih čudežev, ki jih kaže v vseh vrstah, ko pomislimo na njegovo neizmerno moč in nedremajoče oko, ki vidi skrivnosti src in se mu nič ne skriva, takrat se mu polni strahu klanjamo. Modrost in neizmerna potrpežljivost, ki prenaša nešteto krivic grešnikov, poveličujemo ga, ko pomislimo na njegovo veliko ljubezen do nas, da je za nas, ki nismo storili nič dobrega, udovolil postati človek, da bi nas rešil naše ljubezni do njega. večno življenje, ga častimo. Obstaja tudi nešteto načinov kontemplacije Boga, ki se po naših dejanjih in očiščenju prerodijo v nas in po njih lahko kontempliramo in spoznavamo Boga. hočemo, dokler imamo veliko misli in zlih misli; so subtilne in prihajajo na skrivaj in ne samo, da jih ne moremo prepovedati, ampak jih tudi zelo težko prepoznamo. Če je mogoče, bi se radi naučili, da se jih osvobodimo in da nas ne motijo.” Mojzes je odgovoril: “Nemogoče je, da te misli ne bi motile uma. Toda sprejeti jih in v njih bivati ali zavrniti jih lahko vsakdo, ki se potrudi. Ni odvisno od nas, ali bodo misli prišle, v naši moči pa je, da jih odženemo. Prav tako je spreminjanje naših misli odvisno od naše budnosti. Včasih modro in pogosto preučujemo božjo postavo, recitiramo psalme in pesmi, se zadržujemo v postih in bedenjih in se pogosto spominjamo prihodnjih stvari – nebeškega kraljestva in vseh božjih del – takrat se zle misli zmanjšajo in ne najdejo mesta zase. Kadar smo v posvetnih prošnjah in nečimrnih in praznih pogovorih, tedaj se v nas množijo hudobne misli, a od mlinarja je odvisno, ali melje rž ali pleve, žena, ki je vedno v gibanju, se ne more znebiti misli, a od nas je odvisno, ali ji dajemo duhovni pouk ali telesno dejanje.« Starec, ko je videl, da smo nad tem presenečeni in začudeni, in nenasitno željan poslušati njegove besede, je molčal. nekaj časa in nadaljeval: “In ker je vaša ljubezen poslušala tako dolgo besedo in jo še vedno želite poslušati, mislim, da se resnično želite naučiti o popolnosti. Želim vam povedati o najbolj posebni kreposti, to je o preudarnosti, ki stoji med drugimi vrlinami, kot kraljica na gori, in pokazati njeno premoč, in višino in korist ne samo z našimi besedami, ampak tudi s starodavnimi mislimi očetov, saj bo Gospod dal milost pripovedovalcu, po želji in dostojanstvu poslušalcev. To ni majhna vrlina, ki izhaja iz najbolj posebnih darov Svetega Duha, o katerih govori apostol: »Enemu je namreč dana beseda po Duhu modrost, drugemu po istem Duhu beseda spoznanja, drugemu vera v istega Duha, drugemu dar ozdravljanja v tem enem Duhu, … drugemu razločevanje duhov« (1 Kor 12,8-9). Ko poimenuje vse darove, apostol dodaja: »In vse to dela isti Duh«. Vidite torej, da razsodnost ni zemeljski in ni majhen dar, je največji dar Božje milosti. Če ji menih ne bo sledil z vso močjo in budnostjo in se ne bo naučil sklepati s trdnimi miselnimi duhovi, ki vstopijo vanj, bo moral ne le pasti v najhujša brezna greha, ampak se bo tudi spotaknil na enakih in pravih mestih. Spomnil sem se, kako so se v moji mladosti v Tebaidi, kjer je živel blaženi Anton, starejši zbirali pri njem in z njim razpravljali o tem, katera je največja vrlina, ki lahko meniha ohrani nepoškodovanega pred hudičevimi zankami, povedal, kar misli. Nekateri so rekli: post in čuječnost, saj se z njima lažje približaš Bogu. Drugi: ne pridobivanje in zaničevanje lastnine, ker to osvobodi um mnogostkanih vrvi posvetnega nagovarjanja in se potem lažje približa Bogu. Drugi so dajali prednost kreposti pred miloščino, ker je Gospod rekel v evangeliju: “Pridite, blaženi mojega Očeta, podedujte kraljestvo, ki vam je bilo pripravljeno od stvarjenja sveta. Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti” (Mt. 25, 34-35). In medtem ko je vsak govoril, katera krepost po njegovem mnenju človeka najbolj približa Bogu, je minila skoraj vsa noč. Nazadnje je blaženi Anton rekel: »Vse, kar si rekel, je potrebno in koristno za tiste, ki iščejo Boga in želijo priti k njemu. Vendar nam ni dovoljeno dati prednosti nobeni od teh kreposti, ker smo videli mnoge, ki so hodili na postna bdenja, sami pa so bili odgnani v puščavo in so trpeli tako skrajno revščino, da niso obdržali niti vsakdanje hrane, in so dali toliko miloščine, da niso imeli dovolj premoženja, da bi ga dali, in potem so nesrečno odpadli od kreposti in padli v nečast. Ampak zato, ker po mojem mnenju niso imeli dara preudarnosti. Preudarnost uči, da se držimo zlate sredine na desnici in na levici, da ne zapademo v malomarnost in sproščenost oko duše in svetilka, po evangeljski besedi, ki pravi: »Luč telesa je oko. Če je torej tvoje oko zdravo, bo svetlo tvoje vse telo. Če pa je tvoje oko hudobno, bo vse tvoje telo v temi.” To dela preudarnost: preizkuša vse misli in dejanja človeka in loči in loči vsako hudobno in nezaželeno delo zanj in odžene vsako skušnjavo od njega. To se lahko vsakdo nauči iz božjih spisov, ki o tem pripovedujejo. Savel je bil prvi, ki je postal izraelski kralj, in ker njegove oči niso bile sprevidevne, je bil zamegljen v mislih in mogel ne razlog, da Bog ni bil zadovoljen z njegovo žrtvijo, ampak da bi moral izpolniti božjo zapoved (1 Sam 10, 1). Razjezil je Boga s tem, kar mu je hotel ugoditi, in zato je izgubil kraljestvo (1 Sam 15, 19, 23). ne vznemirjaj se” (Efež. 4, 26). Razsodnost vodi naše življenje, kot je pisano: “Kjer ni razumnega upravljanja, ljudje propadejo” (Preg. 11,14). Sveto pismo imenuje preudarnost nasvet; iz Svetega pisma se učimo, da ne storimo ničesar brez preudarnosti. In tudi duhovno vino, ki razveseljuje srce človeka, se ne sme piti brez razsodnosti, kot je rečeno: »Pijte vino z veselim srcem (Prop. 9:7); ne za kralje … vino piti (Preg. 31,4)«, in rečeno je tudi: »Kakor mesto razburkano in brez obzidja je človek, ki ne vlada nad seboj« (Preg. 25, 28). To je modrost, to je znanje in čut, brez katerega ne moremo zgraditi svoje notranje hiše ali zbrati duhovnega bogastva, kot je rečeno: »Hiša je zgrajena z modrostjo in utrjena z umom; z znanjem se polnijo shrambe z vsem dragim in lepim premoženjem” (Preg. 24, 3-4). Preudarnost se imenuje tudi trdna hrana tistih, katerih čutila so z dolgotrajnim urjenjem izurjena za razlikovanje med dobrim in zlim. Iz tega se jasno vidi, da nobene kreposti ni mogoče pridobiti brez preudarnosti in ne more biti stanoviten do konca. Preudarnost je mati in varuhinja vseh kreposti.” To so prepričanja in mnenja svetega Antona, z njim pa so se strinjali številni očetje. Njegovo mnenje lahko potrdimo z nauki kasnejših očetov in naših sodobnikov. Spomni se starca Železnega in nesrečnega padca, ki ga je pred dnevi doživel pred tvojimi očmi. Zakaj se je to zgodilo? Hudič, ki se mu je posmehoval, ga je potegnil iz tako visokega življenja v globino smrti. Spominjamo se, kako je petdeset let živel v puščavi, pridobil strogost in veliko vzdržnost, živel v najbolj oddaljeni puščavi in ljubil samoto. In po tolikih naporih in podvigih se mu je hudič smejal in starec je padel, kar je vse očete in brate v puščavi spravilo v neutolažljive solze. Tega ne bi trpel, ko bi ga utrdila krepostna preudarnost, in bi ga naučila, naj ne posluša svojega mnenja, ampak naj posluša nasvete svojih očetov in bratov. Toliko se je ravnal po svojem mnenju, želel se je postiti in izogibati ljudem, da tudi na praznik svete velike noči ni stopil k mizi z očenaši in brati, da ne bi z njimi jedel zelenjave in tistega, kar bi bilo postreženo pri obedu in s tem ne prekršil svojega namena in pravila želje, da je sprejel Satanovega angela in ga častil kot angela luči, ter mu ukazal, naj se vrže v najgloblji vodnjak pri polnoči, da bi se iz izkušenj naučil, da se zaradi njegovih velikih čednosti ne boji več nobenih težav in so se zgodila bogu všečna dela, ter ga z veliko težavo živega izvlekel. Po tem je živel dva dni in tretji umrl, tako da je njegov brat Pafnutij ostal neutolažljiv. Starejši Pafnutij se je iz velikega človekoljubja spominjal mnogih prizadevanj starejšega Železa in mnogih let, ki jih je preživel v puščavi, in ga ni izključil iz spomina in daritev za mrtve, ker ni bil prištet med umrle. Kaj pa druga dva brata, ki sta živela na drugi strani Tebaidske puščave, kjer je bil včasih blaženi Antonij. Nepremišljena ideja jih je potisnila, da so šli v puščavo, veliko in zapuščeno, da bi Gospod naredil čudež in jim dal hrano od daleč Mazikov, in to pleme je bolj divje in krutejše od vseh divjih plemen, in božja previdnost je njihovo krutost spremenila v človekoljubje in srečali so brate s kruhom. Eden od bratov je, ker je bila prizadeta njegova preudarnost, z veseljem in hvaležnostjo sprejel kruh, misleč, da to kruto in divje pleme, vedno veselo človeške krvi, ne bi sočustvovalo z njimi in ne bi prineslo hrane, če ga Bog ne bi navdušil. Drugi je zavrnil hrano, ker so mu jo prinesli moški, in je ostal pri svojem nepremišljenem mnenju umrl od lakote. Čeprav sta si že od začetka zamislila zelo slabo stvar, ko sta sprejela nespametno in pogubno misel, je vendarle tisti, ko se je dotaknila njegova preudarnost, dobro popravil, kar si je predrzno in nespametno zamislil, drugi pa je ostal pri svojem nespametnem načrtu in se je odvrnil od preudarnosti in si priklical smrt, ki jo je Gospod hotel preprečiti. Kaj naj rečem o drugem – čigar imena ne želim omenjati, ker je še živ – ki je pogosto sprejemal demona kot angela, prejemal od njega razodetja in pogosto videl jasno luč v svoji celici. In potem mu je hudič ukazal, naj vzame svojega sina, ki je bil z njim v samostanu, daroval Bogu žrtev, da bi si zaslužil enak delež kot patriarh Avraam. In bil je tako zaveden z demonskimi navodili, da bi zabodel svojega sina, če ne bi videl, da njegov oče brusi nož, česar ni nikoli storil, in pripravlja vrvi, da bi sina privezal kot daritev. Toliko bi lahko povedali o zablodi Mezopotamca, ki je živel v abstinenci in je bil več let v ječi, hudič pa ga je tako zasmehoval z razodetji in sanjami, da je po tolikih naporih in vrlinah, da je presegel vse tamkajšnje menihe, padel v judovstvo in v obrezovanje. Ker mu je hudič, ki ga je želel zapeljati, pogosto kazal resnične sanje, da bi kasneje sprejel zablodo, mu je hudič neke noči pokazal celotno krščansko ljudstvo z apostoli in mučeniki, zatemnjeno in polno vsega sramu, v žalosti in joku, in judovsko ljudstvo z Mojzesom in preroki – obsijano z veliko svetlobo, v veselju in veselju. Iz vsega povedanega je razvidno, da ne bi bili podvrženi takemu posmehu in norčevanju, če bi imeli dar preudarnosti.” Na to je Hermann rekel: “Iz zgodb novih in iz navodil starodavnih očetov je jasno, da je preudarnost vir, korenina in glava ter zagotovilo vseh vrlin. Želimo se naučiti, kako jo pridobiti in kako razumeti, ali je to resnična previdnost od Boga ali lažna in navidezna, hudičeva?« Tedaj je abba Mojzes rekel: »Prava previdnost pride, ko je resnična ponižnost, ko očetom razodevamo ne samo, kaj delamo, ampak tudi, kaj mislimo, in ne verjamemo v nič svojega lastnega mnenja, ampak v vsem sledimo besedam starešine in imamo za dobro le tisto, kar so starešine preizkusili. To dejanje ne samo ohranja meniha na pravi poti, ampak ga tudi varuje pred hudičevimi mrežami. Kdor vodi svoje življenje po modrosti in nasvetih popolnih, ne more izpasti iz hudičeve zablode, kajti še preden pridobi dar preudarnosti, jih tisto, kar odkrije in razkrije očetom, oslabi in zmanjša. Če je kača potegnjena iz temne kocke, poskuša pobegniti in se skriti, tako tudi zle misli, ko jih pokažete, poskušajo uiti človeku. In da boste bolje videli to vrlino, vam bom povedal o abbi Serapionu, kakor je on rekel tistim, ki so prihajali k njemu, naj bodo varni. Rekel je: “Ko sem bil mlad, sem živel pri svojem dedku. Po jedi je vstal od jedi in pod vplivom hudiča ukradel krekerje in jedel na skrivaj od mojega Abbe. To sem počel dolgo časa, ko pa me je ta strast prevzela, je nisem mogel premagati, le moja vest me je obsojala in sram me je bilo povedati starcu. Zgodilo se je po volji človekoljubnega Boga, da Nekateri bratje so prišli k starcu in ga vprašali o njegovih mislih. Starec ni tako škodoval in ne ugajal demonom kot prikrivanje svojih misli pred duhovnimi očeti. In ko sem slišal, kaj je bilo povedano, sem pomislil, da je starcu razodel moje grehe Navajen sem bil krasti. In ko se je vrgel na tla, je prosil za odpuščanje svojih preteklih grehov in potrdila za prihodnost: »Otrok, tvoja izpoved je osvobodila tebe in mene, ki sva bila tiho, in hudiča, ki te je mučil s svojo izpovedjo, si mu dovolil, da te obsede, ne da bi mu oporekal ali razkrinkal. Ne bo imel več mesta v tebi, ker si ga vzel iz svojega srca in razjasnil.” Starec še ni dokončal svojih besed in postalo je jasno, kako je ognjena sveča prišla iz moje notranjosti in napolnila hišo s smradom, tako da se je prisotnim zdelo, kot da gori veliko žvepla. Nato je starec rekel: “Gospod je bil tisti, ki je potrdil moje besede in tvojo osvoboditev z znamenjem.” Tako je skozi spoved strast požrešnost in to hudičevo delovanje sta se mi umaknila in potem se mi taka želja niti na misel ni porodila.« Zato iz tega, kar nam je rekel abba Serapion, izvemo, da je takrat dar resnične preudarnosti vreden nas, ko ne zaupamo v preudarnost svojih misli, ampak v nauke in navodila očetov. Kajti ne po kateri drugi razvadi, temveč po tej, hudič pelje meniha v pasti, tako da je zavrnil nasvet svojih očetov in sledil svoji volji. To lahko razumemo, če pogledamo svetovne znanosti in veščine. Čeprav jo lahko vzamemo v roke in vidimo z ušesi, pa se je sami ne moremo naučiti, ampak potrebujemo dobrega učitelja – ali ne bi bilo noro misliti, da je duhovna umetnost najtežja od vseh umetnosti, saj je nevidna, vidi jo le srce – mogoče se je naučiti brez učitelja. Ko te umetnosti ni, se ne rodijo začasne težave, ampak poguba duše in večna smrt.« Herman je rekel: »Razlog, da skrivamo svoje misli, je sram, slišali pa smo tudi, da očetje, ki so pogosto poslušali svoje misli, ne samo da niso ozdravljali svojih bratov, ampak so jih tudi grajali in spravljali v obup. In sami smo videli, kako se je to zgodilo ponekod v Siriji. En brat je starejšemu razkril svoje misli z vso preprostostjo in iskrenostjo, ne da bi se sramoval, razkril je skrivnost. In starec, ko je pravkar slišal, je bil jezen in osramočen nad svojim bratom; mnogi, ko so slišali za to, so bili sram razkriti svoje misli starešinam. kajti mnogi so ob pogledu na starost in izražanju svojih misli padli v obup zaradi neizkušenosti poslušalca. En brat je bil jezen na starca in mu je povedal svoje misli. Starec, ki je bil neizkušen, je brata označil za bednega in nevrednega kakršne koli druge žalitve. Ko je brat to slišal, je padel v obup in zapustil svojo celico. Po Božji previdnosti ga je srečal abba Apolon, najizkušenejši med starešinami, in ga, ko ga je videl zmedenega in zelo žalostnega, vprašal: “Otrok! Kaj je razlog tvoje žalosti?” Sprva zaradi silnega hrepenenja ni nič odgovoril. In pozneje, ko ga je starec že dolgo spraševal, je povedal, kaj se mu je zgodilo, rekoč: “Pogosto imam misli, ki me mučijo, in sem jih šel povedati staremu možu, in po njegovem mnenju nimam upanja na rešitev. V obupu sem in zdaj grem v svet.” Ko je to slišal, je starec Apolon veliko molil in rotil svojega brata, rekoč: “Ne čudi se, otrok, in ne obupaj. Tako sem že star in osivel, in take misli so mi zelo nadležne. Ne obupaj zaradi takega vznemirjenja, ki ga ne zdravi toliko človeško ljubosumje, ampak božja moška ljubezen. Zdaj me le poslušaj in se vrni v svojo celico.” Brat je tako storil. In Abba Apollos, ko ga je zapustil, je odšel v celico k starcu, ki je bil jezen na modrca in, stoječ ob celici, molil s solzami, rekoč: “Gospod, ki prinaša skušnjave za dobro, vrni boj tega brata temu starcu, naj se nauči iz izkušenj, česar se dolgo ni naučil v svoji starosti, kako je treba sočustvovati z zatiranimi.” Končal je molitev in zagledal Etiopca, ki je stal nedaleč od celice in streljal puščice na starca. Starec, zadet od njih, se je obračal sem in tja kakor pijan in, ker ni mogel vzdržati, je zapustil celico in šel v svet po isti cesti kakor mlajši. Abba Apolon, ki je vedel, kaj se mu dogaja, ga je srečal in vprašal: “Kam greš? Kaj je razlog tvoje zmede?” Starec je razumel, da svetnik ve, kaj se mu dogaja, in je od sramu molčal. Abba Apolon mu je rekel: “Vrni se v svojo celico in spoznaj svojo šibkost. Naj te hudič ne spozna, sicer te bo zaničeval, ker nisi vreden, da bi se bojeval z njim. In kaj naj rečem o bitki? Niti enega od njegovih napadov ti ni uspelo odbiti. In to se ti je zgodilo, ker si sprejel najmlajšega brata, ki ga je premagal naš skupni sovražnik, in namesto da bi ga spodbudil k podvigu, si pahnil v obup, ne da bi se spomnil tiste modre zapovedi, ki pravi: “Ne prizanašaj tistim, ki so na smrt odrešeni.” Niste se spomnili prilike o našem Odrešeniku, ki pravi: “Ne bo zlomil trsta in ne bo ugasnil tlečega stenja” (Mt. 12, 20). ugasnil naravno vzpodbujanje, če ne bi Božja milost obvarovala človeške slabosti. Ko se je že izpolnilo njegovo odrešenje, molite skupaj k Bogu, da vam odvzame kazen, ki vam je poslana. Ko je to rekel in molil, ga je takoj osvobodil napada in mu svetoval, naj prosi Boga, naj mu da besedo pouka, da bo razumel, ob katerem času je treba besedo izgovoriti. Iz vsega povedanega vidimo, da ni druge poti odrešenja, ki bi jo lahko prehodili brez spotike, kako razodeti svoje misli najpreudarnejšim očetom, da nas usmerijo k kreposti, ne pa k temu, da sledimo svoji misli in lastni presoji. Tudi če se zgodi, da je nekdo z enim preprostim starešino ali z nekaj neizkušenimi, rad pobegne od njih in razkrije svoje misli izkušenim očetom in ne zaničuje prenosa predhodnikov. Kajti tega niso prenesli od sebe, ampak od Boga in božjega pisma. To lahko izveš iz mnogih mest božjega pisma, zlasti iz zgodbe o svetem Samuelu, katerega mati ga je posvetila Bogu, ko pa ga je Bog poklical prvič in drugič, ga je poučil in mu naročil, kako se Bogu odzvati. to pomeni, da je moral priti do ponižnosti. In sam Kristus, ko je poklical apostola Pavla in govoril z njim, čeprav mu je lahko odprl oči in mu pokazal pot do popolnosti, ga je namesto tega poslal k Ananiju in mu naročil, naj spozna pot resnice, rekoč: “Vstani in pojdi v mesto, in povedali ti bodo, kaj naj storiš” (Apd 9, 6). uspeh v duhovnem življenju, da se to, kar se dobro govori o Pavlu, ne razlaga slabo in da ne postane zgled samovolje, kajti vsak hoče, da bi ga Bog vodil k resnici, kakor Pavel, ne pa očetje. In če je tako, potem se lahko naučite ne samo iz tega, kar je rečeno, ampak tudi iz tega, kar ta apostol kaže s svojimi dejanji, in o sebi piše takole: “Šel sem v Jeruzalem obiskat Kefa in Jakoba in jima prikazal evangelij, ki ga oznanjam, ali pa se morda trudim ali sem se trudil zaman” (Pogl. 1, 18; 2, 2), čeprav je iz moči znamenj in čudežev, ki jih je izvedel, jasno. da ga je spremljala milost Svetega Duha. Kdo bo tako ponosen in aroganten, da bo sledil svojemu mnenju in razumu, ko bo apostol Pavel – izvoljena posoda – vprašal za nasvet tiste, ki so pred njim postali apostoli, in iz tega je jasno, da Gospod nikomur ne razodeva poti popolnosti, ampak prerok pravi: »Vprašaj svojega očeta in ti bodo povedali« (5 Mz 32,7). skrajnosti so enako škodljive: čezmerno postenje, prenasičenost želodca in čezmerno spanje ter vsi drugi ekscesi. Videli smo tiste, ki jih ni premagala požrešnost, ampak jih je premagal prekomerni post, pa so se sami obrnili k požrešnosti in se izčrpavali s postom. In tudi sam sem doživel nekaj podobnega, saj sem se tako vzdržal hrane, da nisem čutil nobene želje po jedi: dva ali tri dni nisem jedel ničesar in sploh ne bi hotel jesti, če me drugi ne bi silili jesti. In pod vplivom hudiča mi je iz oči prišel tolikšen spanec, da sploh nisem spal in sem prosil Gospoda, naj mi da vsaj malo spanja. Bolj sem trpel zaradi tega, ker nisem mogel jesti in spati, kot zaradi polnjenja svojega želodca in dolgega spanca.” Mojzes, tako da mi, ki jih izkoriščamo, poveličujemo Gospoda, ki daje tako modrost tistim, ki se ga bojijo. Rad ima čast in moč za vekomaj. Amen. Konstantinopel je bil vredno mesto za častitljivega Nila in božanska Zlata Usta je bil njegov mentor. Leto, ko prosi, da se prikaže, je 442. Bil je iz dobre družine in zelo Bogat in postal je škof v svojem mestu, vendar je, ko je prišel na goro Sinaj, izbral asketsko življenje, zapustil je številne spise, polne duhovne modrosti in nepopisne milosti, iz katerih smo zbrali Besedo o molitvi in postu, razdeljeno na 153 poglavij Satovje res izčrpa sladkost medu, ambrozije in nektarja in prinese to zelo koristno sadje tudi modri Fotij omenja v 201. mučenju na strani 266, rekoč: »Beseda in Nila menih, razdeljena na 153 poglavij. V njih božanski človek razlaga način molitve. Veliko drugega priča o njegovi izjemni popolnosti v dejanjih in moči v besedah.”